Boj za oblast nad človeškim telesom

Zelo dobro razlago vzroka za stanje duha sodobne družbe, ki se osredotoča na tozemeljsko in zanika pomen življenja v večnosti, je podal francoski filozof Michel Foucault.

V svoji knjigi Življenje in prakse svobode pronicljivo, bolj kot kdor koli pred njim, analizira mehanizme oblasti. Foucault je prvi filozof, ki je ugotovil, da se vsaka oblast od pradavnine do danes izvaja z mehanizmi, ki nadzirajo telo in telesu odmerjajo prostor svobode oziroma nadzorovane pokorščine.

Ugotavlja, da je vsaka oblast do moderne dobe, katere mejnik je francoska revolucija, torej do časa, ko je začela religija izgubljati oblastni in kulturni pomen, obvladovala posameznika v dveh fazah; v prvi fazi, ki je trajala od rojstva do smrti, ter v drugi fazi, ki je trajala od smrti in nato skozi vso večnost.

Prva faza je bila v rokah svetne oblasti, druga faza pa v rokah religijske oblasti, obe oblasti pa sta bili funkcionalno povezani. Tu nimamo možnosti, da bi nazorno predstavili inštrumente svetne in religijske oblasti, najbrž pa približno razumemo, za kaj pri tem gre.

sodobno oblast, ki vlada prek mehanizmov za obvladovanje telesa, zanima samo človek do trenutka, ko umre njegovo telo. Kaj bo s telesom po smrti, oblasti ne zanima.

Svetna oblast v javni, religijska v zasebni sferi

V zadnjih stopetdesetih letih je prišlo do ločitve obeh oblasti. V javni sferi je samo še svetna oblast: vlada, parlament, predsednik države, ponekod kralj. Religijska oblast je v t. i. razvitih demokracijah izrinjena v zasebno sfero, ker jo svetna oblast ne potrebuje več.

Namesto religije si je svetna oblast privzela nereligijske ideje in koncepte, ki oblikujejo sodobno kulturo. Zato je seveda nastal prepad tudi med vero in kulturo. Ali drugače: sodobno oblast, ki vlada prek mehanizmov za obvladovanje telesa, zanima samo človek do trenutka, ko umre njegovo telo. Kaj bo s telesom po smrti, oblasti ne zanima.

Z neumrljivo dušo sodobna oblast in kultura nočeta imeti nobene poveza več. Oblast nad telesom, ki se med drugim izvaja tudi z zdravstvenim sistemom, traja, kot rečeno, do smrti telesa. Interes oblasti pa je, da zlasti s pridobitvami medicinske znanosti življenje podaljšuje. V tem je razlog za umetno podaljševanje življenja. Temu se je, kot vemo, odrekel papež sv. Janez Pavel II.

Vsaka oblast ima danes interes, da je telo čim dlje živo, kajti s tem se podaljšuje oblast nad njim in tržni delež, ki ga oblast potrebuje za utrjevanje svoje moči. Zagotovo se mnogi oblastniki teh stvari izrečno ne zavedajo. A to za delovanje sodobne oblasti sploh ni potrebno, ker vzpostavljeni zdravstveni in drugi nadzorni mehanizmi sami narekujejo način obnašanja oblasti.

 Oblast nad telesom je lahko le božja

Jezus s svojimi sodobniki – s kraljem Herodom, velikimi duhovniki in političnimi strankami farizejev, saducejev, zelotov in drugih – ni tekmoval za oblast nad ljudmi. Pač pa nasprotno, Jezus je ljudi uvajal v svobodo, kako naj na eni strani sicer priznajo cesarjevo oblast, ker skrbi za red in krotenje samovolje posameznikov, obenem pa naj bodo notranje neodvisni od vsake oblasti. Naj svoje duše ne prodajo nobeni oblasti.

 

 Višek Jezusovega rušenja mita oblasti nad telesi pa je bila njegova beseda, da bo sam vstal od mrtvih. Posredno jim je s tem povedal, da ne kralj ne religijska oblast nimata dejanske oblasti, ker ne moreta obvladovati duha in notranje svobode, ki je delo Božjega Duha

To Jezusovo učenje je bilo na eni strani državotvorno, ker je zahteval spoštovanje oblasti, po drugi strani pa subverzivno, ker je vsako oblast relativiziral. »Nobene oblasti bi ne imel, če ti ne bi bila dana od Boga,« je rekel Pilatu, ki se je šopiril pred njim. In tu najdemo razlog njegove smrtne obsodbe.

Jezus je svetni oblasti izmikal kontrolo nad telesi državljanov. Zato so ga hoteli ubiti takoj, ko je obudil Lazarja od mrtvih. Pokazal je namreč, da je resnična oblast nad telesom božja. Oblast nad Lazarjevim telesom, ki jo je izpričal Jezus v Betaniji, človeka ne zasužnjuje, temveč odrešuje. Jezus je z obujenjem Lazarja relativiziral tako judovsko civilno kot religijsko oblast, zato so se Herod in veliki duhovniki skupaj zarotili proti njemu.

Višek Jezusovega rušenja mita oblasti nad telesi pa je bila njegova beseda, da bo sam vstal od mrtvih. Posredno jim je s tem povedal, da ne kralj ne religijska oblast nimata dejanske oblasti, ker ne moreta obvladovati duha in notranje svobode, ki je delo Božjega Duha; tega namreč zunanja oblast ne more nadzirati.

V tem smislu je Jezusovo vstajenje od mrtvih najgloblja zavrnitev hotenja svetne oblasti, da bi upravlja z ljudmi. Ta oblast lahko človeka sicer ubije, toda Kristus bo temu ubitemu telesu naklonil poveličano telo, vstajenje od mrtvih.

In ko se verni ljudje naslonimo na to vero, civilna oblast nad tem besni in iz tega besa sprejema zakone, zato hoče skupnost, ki oznanja vstajenje, osmešiti, ponižati, izriniti iz zavesti javnosti in iz kulture.

Kristjani so že takoj na začetku v Jezusovem vstajenju spoznali nesluteno svobodo, zato jih ni prestrašilo niti mučeništvo. S svojo mučeniško smrtjo so dokazovali, da vsa oblast pripada Kristusu in ne civilni oblasti.

V svetnikih Cerkve slavimo vse, ki so doumeli in s svojim življenjem izpričali, da se naše življenje ne konča z raztrosom naših posmrtnih ostankov, temveč z veličastnim vstajenjem. Kristus ima primat oblasti, ker je kralj nebes in zemlje. Njegovemu kraljestvu svobode, resnice in ljubezni želimo pripadati tudi sami in se s tem pridružiti občestvu svetih v nebesih.