Blazno resno o zdravstveni reformi: Za to so zapravili četrt mandata?!?

Minister za Zdravje si je vzel skoraj četrtino mandata, da je analiziral stanje v slovenskem zdravstvu. Sprva sem mislil, da bodo delo temeljito opravili in bo neizbežno pripeljalo do reform, ki jih sistem krvavo potrebuje. Vendar sem nad povprečnostjo predstavljenih sprememb skoraj presenečen.

Analiza večinoma ponavlja tisto, kar poslušamo že več let. Težave so torej staranje prebivalstva, slabo vodenje zdravstvenih ustanov, pomanjkanje kadra, nepreglednost evidenc, počasna digitalizacija itd. Skratka, nič novega in precej na široko, ponekod pa zgrešijo že pri identificiranju vzrokov. Poglejmo nekaj poudarkov:

Kapacitete

Pravilno ugotavljajo, da ima v povprečju vsak specialist družinske medicine opredeljenih skoraj 2.400 količnikov (op. a.: količnik ni enako pacientu; starostnik ima utež več količnikov, ker predstavlja več dela za ambulanto kot zdrav mlad človek). Meja za strokovno delo je 1895 količnikov, torej v povprečju se dela precej več, kot bi se moralo. Medtem pa Levica predlaga 32-urni delovni teden za vse, razen za zdravnike, ki naj delajo po diktatu v nedogled – ampak samo dopoldne.

Res pa je, da je brez osebnega zdravnika bilo vedno precej ljudi, okrog 100.000. Običajno so bili to tujci, ki ali še niso izbrali osebnega zdravnika, ali pa mladi, ki niso čutili potrebe po osebnem zdravniku. Morda je še kakšen razlog, a skupno jim je bilo to, da je bila povečini njihova izbira. Sedaj pa bi ljudje želeli osebnega zdravnika, pa ga nimajo.

Plače pa bo urejal nov plačni steber, kar predstavlja novo uravnilovko in bo prineslo nove krivice; plača je stvar dogovora med delodajalcem in delavcem glede na to, kolikšno dodano vrednost prinaša organizaciji. Ne moremo reči, da delavca cenimo, če mu vrednost njegovega dela določajo vladni in sindikalni predstavniki daleč od njegove ambulante. Reforma teh krivic ne odpravlja.

Centralizacija

Ključno za prelom z jugoslovansko miselnostjo je vprašanje, ali mora minister skrbeti prav za vsako ambulanto v vsaki slovenski vasi. Tu se srečamo z zdavnaj preživeto centralizacijo, kjer bi na Ministrstvu odločali o vsaki malenkosti, pa bi potem navodila delili ustanovam. Človek raste in se razvija takrat, ko odloča zase. Ko drugi odločajo namesto njega, postanemo vsi odvisni od "navodil", osebna odgovornost kopni, elan za željo po napredku ob množici navodil pa zamre.

Človek raste in se razvija takrat, ko odloča zase. Ko drugi odločajo namesto njega, postanemo vsi odvisni od "navodil", osebna odgovornost kopni, elan za željo po napredku ob množici navodil pa zamre.

Reforma govori o tem, da bodo to in ono odločanje centralizirali, tudi nabave. To je korak v napačno smer. Centralizirane nabave so vaba za korupcijo, kjer se po ovinkih izbere dvornega dobavitelja, ki za material in storitve zaračunava nekajkrat toliko, kot v tujini ali zasebnikom. Ob napovedi, da bodo podržavili še delež, ki ga pokrivajo zasebne zavarovalnice, pa dvorni dobavitelji odpirajo šampanjce.

Konkurenca

Če v Sloveniji nismo nikoli razmišljali o konkurenci med zdravstvenimi ustanovami, ni čudno, da jih nobena analiza ne vključuje. Enako kot za nabave velja za vodenje zdravstvenih ustanov: Decentralizacija je nujna ravno zato, ker vsaka ambulanta oz. bolnišnica zase najboljše ve, kaj lahko in česa ne more narediti ter po kakšni ceni lahko ponudi neko storitev. V novem dokumentu o tem ni govora, le o zimzelenem boljšem upravljanju zavodov.

Zakaj je dobro, da je več zavarovalnic in več različnih neodvisnih izvajalcev? Zato, da pride do konkurence, kjer tako eni kot drugi konkurirajo med seboj, kdo bo z boljšimi storitvami privabil več pacientov – naenkrat bi vzpostavili tekmovanje, kdo je boljši. Tega sedaj ni.

Zametek konkurence najdemo v deležu zdravstvenih storitev, ki ga pokrivajo zasebne zavarovalnice. Skrajno levico motijo zasebne zavarovalnice, ker jih nimajo 100 % pod kontrolo. S tistimi 35 evri so pokrili, kar morajo, in imeli še dobiček, medtem ko je v javnem zdravstvu "poplava denarja in vedno slabše storitve", kot pravi sam predsednik vlade. Zakaj bi me motil dobiček zavarovalnic, če sem za zavarovanje pošteno plačal in storitev pošteno dobil? Zdaj bo dobiček šel dobaviteljem državnega zdravstva, ki se veselijo večjega kolača in še bolj napihnjenih cen. Kaj je bolj pravično: da zasebna zavarovalnica (PS: niso vse zasebne) korektno opravi storitev in dobi za to nagrado ali GEN-I, ki je monopolno podjetje, nima konkurence in država vanj zmeče še 500 milijonov, da si lahko tam izplačujejo nagrade?

Zakaj bi me motil dobiček zavarovalnic, če sem za zavarovanje pošteno plačal in storitev pošteno dobil? Zdaj bo dobiček šel dobaviteljem državnega zdravstva, ki se veselijo večjega kolača in še bolj napihnjenih cen

Posledice I: Bolnišnične rdeče številke

Zdravstveni domovi in lekarne delajo plus, bolnišnice pa minus. Kako to? Odgovor je v načinu plačevanja ZZZS: ZZZS je tisti, ki določi ceno storitve in število storitev, ki jih bo določen zavod opravil v enem letu. Če jih opravi več, gre v njihovo škodo (v nekaterih segmentih ZZZS že plačuje vse opravljene storitve, kar je izjema zadnjih let, zaradi izrednih razmer). Problem pa je v tem, da je veliko storitev podplačanih: Če se ZZZS spomni, da bo za pregled pri infektologu plačal npr. 10 evrov, ta znesek ne pokriva stroškov dela, materiala in prostorov. Posledično se več pregledov prevede v večji minus.

Posledice II: Absentizem

Absentizem (odsotnost od dela) nam dela resne težave: Človek, ki je doma na bolniški, stane. Če pogledamo z vidika sistema je cenejše, da bi človeku pravočasno nudili zdravstveno oskrbo, preden se njegova bolezen toliko poslabša, da rabi (dolgotrajni) bolniški stalež. Pri nas bolniške predstavljajo stroške, ki so že višji od stroškov primarnega zdravljenja. Očitno država raje plačuje bolniške, kot pa da bi človeka pozdravila, preden bolniški stalež sploh potrebuje. Čakanje nad dopustno dobo se v praksi pokaže z dolgotrajnimi bolniškimi odsotnostmi, poslabšanjem zdravstvenega stanja in visokimi stroški.

Znižali smo standarde, kar se pozna npr. v urgentnih centrih: Sprijaznili smo se, da se na urgenci čaka tako dolgo, da lahko knjige bereš. Ni čudno, da tja postavljajo knjižnice, namesto da bi čakanje odpravili.

Posledice III: Žaba se kuha počasi

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo se s podpovprečnostjo sprijaznili. Nekaj zdravniških organizacij je pozdravilo reforme, čeprav se bistveni in najbolj problematični elementi ne spreminjajo. Hvalijo opravljeno analizo ministrstva, kot da pregled nad svojim področjem ni njihova služba.

Znižali smo standarde, kar se pozna npr. v urgentnih centrih: Sprijaznili smo se, da se na urgenci čaka tako dolgo, da lahko knjige bereš. Ni čudno, da tja postavljajo knjižnice, namesto da bi čakanje odpravili. Ampak pozabljamo najbolj osnovno: Nesprejemljive stvari ne smejo postati sprejemljive. Knjižnica na urgenco ne paše. To ni čakalnica za napovedan termin pri zobozdravniku ali pri frizerju; na urgenco hodijo prizadeti ljudje, ki morajo biti takoj oskrbljeni. Svojci prizadetih ljudi so v takem stresu, da ne morejo brati, pacienti sami pa še manj. Če stanje ni urgentno, potem mora biti oskrbljeno drugje, in ne na urgenci (mimogrede, 65 % obiskov urgentnih centrov je nenujnih ali manj nujnih). Enako je z zdravstvenim sistemom: Če se vsakič sprijaznimo s slabšimi rešitvami, bo sistem neizbežno vsakič slabši.

Pod črto

Če si hočete zapomniti eno, naj bo to: Glavni krivec za neurejeno zdravstvo v Sloveniji je sistem financiranja zdravstvenih storitev, ki poteka preko monopolnega ZZZS. ZZZS centralnoplansko sam odloča, koliko bo plačal za neko storitev in koliko storitev letno pripada vsakemu zavodu, te cene velikokrat niso plod logike, dejanskih tržnih zakonitosti ali potreb, ampak le količine denarja, ki ga ima ZZZS na razpolago.

Če bi lahko izbral eno rešitev, bi bila odprtje trga zavarovalnic tudi drugim igralcem: Naj vsaka zavarovalnica ponudi svoje police (ob jasno določeni osnovni košarici). Denar naj sledi pacientu in naj zavarovalnice tekmujejo med seboj za boljšo oskrbo. Nato naj še zdravstveni domovi in bolnišnice tekmujejo za paciente. Enako kot pri avtomobilih: Še nisem slišal, da bi kdo po avtomobilski nesreči na mehanika čakal "nedopustno dolgo". Če je za avte poskrbljeno pravočasno, zakaj naj ne bi bilo še za nas?