Bebavost hlapcev: politična srenja nima mnenja

Shrugging Businessman --- Image by © Bob Jacobson/Corbis
POSLUŠAJ ČLANEK
Negativna selekcija, zaradi katere v Sloveniji napredujejo predvsem kimavčki, prinaša čase, ko elita ne zna odgovoriti na nova vprašanja. Zaradi nevednosti in preplašenosti ostaja tudi vlada brez mnenja. Posameznike je strah glasno povedati, kaj mislijo, saj razmišljanje s svojo glavo običajno škodi v karieri. Bojijo se, da bi utegnilo njihovo mnenje biti različno od gospodarjevega.

Hlapčevski kompleks


To je hlapčevski kompleks. Hlapec odgovarja samo na vprašanja, za katere ve, kaj bi nanje odgovoril gospodar. Sicer raje molči. Pa čeprav se opazovalcu zdi, da je bebav.

Danes me je poklical novinarski kolega iz neke zahodne države, ki kljub večdnevnemu poizvedovanju ni uspel dobiti odgovora, zakaj ne slovenska vlada ne slovenski evropski poslanci nimajo stališča o novem evropskem zakonu o zaščiti avtorskih pravic na internetu. Na prvem glasovanju se večina slovenskih poslancev sploh ni opredelila. Novinarsko društvo nima mnenja. Novinarji nimajo mnenja, čeprav zakon ureja njihove pravice in čeprav mednarodne novinarske organizacije podpirajo zakon.

Več mesecev že traja debata, čez nekaj dni bo v Evropskem parlamentu drugo glasovanje, vlada pa mnenja sploh še nima. Ni treba biti prerok, da bi napovedal, kako bo prihajajoči premier odgovoril na vprašanje, ali podpira zakon: »Zakon ima prednosti in slabosti. Če bo sprejet, ga bo treba uveljaviti. Če ga poslanci ne bodo izglasovali, pa ga ne bomo uveljavili.« Šarcizem pač.
Večina slovenskih novinarjev nima svojega mnenja. Razglaša le mnenje drugih. Stricev iz ozadja.

Novinar, ki nima mnenja


Pred novinarskim kolegom mi je bilo neznansko nerodno, ko sem mu moral pojasniti, zakaj slovenska politično-medijska srenja sploh nima mnenja. Povedal sem mu, da so slovenski mediji podaljšana roka levičarske politike in zato čakajo, kakšno mnenje bodo o tem zavzeli odtazadnji old boysi in vlada. Dokler vlada ne bo imela mnenja, ga tudi oni ne bodo imeli.

Novinarski kolega je bil presenečen. Ne vem, če mi je verjel. Da v članici EU vse največje medije držijo pod kontrolo rdeči mafijski botri, je za Evropejca neverjetno. Tujec to sliši kot kako teorijo zarote. In težko verjame, da ne gre za teorijo, ampak prakso.

Pa tudi: novinar, ki nima mnenja, ni novinar. Je le človeški stroj, ki prenaša informacije. Večina slovenskih novinarjev nima svojega mnenja. Razglaša le mnenje drugih. Stricev iz ozadja.

Politik, ki nima mnenja


Osnovna lastnost vsakega politika in politike je, da ima mnenje. V tem se politik razlikuje od slehernika. Zato je na oblasti. Ker ima mnenje. Politik, ki nima mnenja, sploh ni politik.

Osebno glede novega zakona nimam mnenja. Po eni strani me jezi, ko mi kak ugledni medij (mimogrede, tudi katoliški) ukrade fotografijo ali stavek in to objavi kot svoje delo. Po drugi strani pa mi gredo na živce sazasi, ki se bogato mastijo na račun teh istih citiranih avtorjev.

A meni mnenja ni treba imeti. Nisem jaz minister, ki bi zaradi interesa države moral vedeti, kaj v zakonu državi koristi in kaj škodi. Nisem jaz poslanec, ki o tem odloča. Če bi pa bil, bi se zakopal v zakonodajo in si v dveh dneh izdelal osnovno mnenje, ga zagovarjal in po vesti tudi glasoval.

Brezvetrje prinaša brezdelnost


Podobnih situacij brezvetrja, ko oblast ne ve, kakšno mnenje ima, je ogromno. V zunanji politiki še posebej. Zato se slovenska diplomacija velikokrat v odločilnih trenutkih ne opredeli za eno ali drugo stran. Tega pa ne mara ne ena ne druga stran, zato država izgubi točke na obeh straneh. Slovenski diplomati morajo v ambasadah delati brez mnenja in zato na nekaterih področjih preprosto ne delajo – nič. Brezvetrje prinaša brezdelnost.

Velika večina slovenskih novinarjev se obnaša hlapčevsko. Ko gospodar pove mnenje, ga podprejo, ne glede na to, kaj si o tem v resnici mislijo. Podpora je brezpogojna. Ni vmesnih različic. Današnji medijski sovražniki so isti, kot so bili do leta 1990 t.i. razredni sovražniki.

Zato se po duhovnikih, Janši, krščanskih-demokratih, zasebnikih in uspešnih podjetnikih udriha z vso močjo tudi ob najmanjši napaki. Če bi se slučajno papež Frančišek izrekel proti evropskemu zakonu o avtorskih pravicah, bi vsi glavni slovenski mediji v trenutku vedeli, kakšno stališče imajo. V isti sekundi bi enoglasno s celo serijo argumentov začeli agitirati za novi zakon.

Tako Slovenijo imamo. Deželo, v kateri vladajo mafijski šefi in napredujejo kimavčki in birokrati. Bebavosti hlapcev bo zato vsak dan več.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike