Bati se je politikov, ki »pluralizirajo in varujejo« medijski prostor

Ob sprejemu novega Zakona o medijih velja gledati, kaj vladajoča koalicija počne, in ne poslušati, kaj govori. Na podlagi delovanja RTV Slovenija, Pop TV, portala Siol, Dela, Dnevnika, Večera … je razvidno, da ji gre ravno za nasprotno od zatrjevane pluralizacije. Nov medijski zakon prinaša nove nevarnosti, omejevanje svobode izražanja z grožnjo visokih glob in dodatno financiranje njim naklonjenih medijev. 

Poslanci vladajoče koalicije so znova zlorabili postopek v državnem zboru in Zakon o medijih sprejeli na izredni seji. Slednje se po poslovniku DZ uporablja v vojnem in izrednem stanju, česar k sreči v Sloveniji ni. Po besedah državnega sekretarja na ministrstvu za kulturo Marka Rusjana bodo »z novimi shemami državne pomoči pomagali pri digitalnem prehodu tiskanih medijev, krepili digitalne medije in omogočili večjo stabilnost uredniških ekip«. Očitno si nameravajo z zalivanjem z denarjem za največje tiskane medije, ki so šli v digitalizacijo že pred 20 leti, kupiti njihovo še večjo naklonjenost pred bližajočimi se državnozborskimi volitvami. Hvaljenje ministrice za kulturo Aste Vrečko, da bodo medije financirali z znatno višjimi zneski kot do sedaj, kvečjemu pove, da bodo arbitrarno nagrajevanje njim bližnjih medijev še zvišali. 

Za svobodo izražanja je izredno nevaren člen, ki opredeljuje »prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj«. Podoben člen je v Kazenskem zakoniku (kriminalizirano je javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), pri čemer pa gre za bistveno razliko: medtem ko pravice posameznika, ki ga tožilstvo preganja zaradi tega kaznivega dejanja, varuje sodna veja oblasti, pa po medijskem zakonu o »kršitvi« odloča kar Inšpektorat za kulturo in medije. Ta je v sestavi ministrstva za kulturo, torej trenutno pod okriljem Aste Vrečko. Globa, s katero bo medijski inšpektor Vrečkove lahko kaznoval »malopridni« medij, bo do 20.000 evrov. Ne le da obstaja velika nevarnost povsem arbitrarnega odločanja, kaj je sovražni govor, pač pa bo že obstoj takšne ureditve povzročil samoomejevanje medijev, saj se jim bo kot sovražni govor lahko očitalo marsikaj. Kako zlahka zdaj vladajoči napadajo ustavno varovano pravico do svobode izražanja, priča primer psihoanalitika Romana Vodeba, ki je pred časom v televizijski oddaji Faktor predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič zaradi njenega obnašanja primerjal s podivjano kobilo. Policija ga je po prijavi Klakočarjeve oglobila z 250 evri, ker naj bi s tem kršil javni red in mir. Glede ravnanja predsednice DZ lahko bralci sami presodite, ali je Vodeb zanjo uporabil ustrezno metaforo. Ključno je naslednje: v tem primeru so vladajoči za discipliniranje »malopridneža« uporabili policijo, njim podrejeni organ izvršilne oblasti. Le naivnež lahko meni, da na podoben način ne bodo uporabili drugega izvršilnega organa – medijskega inšpektorja – za discipliniranje medijev. Koaliciji so trn v peti tudi t. i. vplivneži, ki objavljajo na spletnih platformah (družbenih omrežjih) in katerih namen je po njihovem mnenju »vplivati na družbo«. Tudi zanje velja člen o sankcioniranju sovražnega govora s pomočjo inšpektorja.  

Včasih se vladajočim kaj zareče. Tako velja opozoriti na besede podpredsednice stranke Gibanje Svoboda, poslanke Sare Žibrat. Ob sprejemanju zakona je dejala, da so »neodvisni mediji temelj zdrave demokracije v času dezinformacij, porasta sovražnega govora in uporabe družbenih omrežij«. Pozor, zanje so družbena omrežja, na katerih se prosto, brez medijskih posrednikov, izmenjujejo informacije in mnenja, sama po sebi problem. Z njihovega vidika so res. Vsaj za zdaj uporabnikov niso mogli neposredno omejevati pri svobodi izražanja. Niso kontrolirani, kot je večina medijev. Kaj je za to oblast zgled »depolitiziranega, neodvisnega medija«, najbolje ponazarja RTV Slovenija. Ta javni zavod, ki ga za »zasluge« tudi izjemno dodatno financirajo, je celo manj pluralen, kot je bil v zadnjem obdobju komunizma. Po enakem receptu bodo sodili, katere medije še velja nagraditi. A zakona nehote niso spisali zgolj sebi v prid. Če bo obstal, bo imela prosto pot za zlorabe katerakoli vlada. 

Le naivnež lahko meni, da za discipliniranje medijev ne bodo uporabili izvršilnega organa – medijskega inšpektorja. 

(D217, 3)