Avstrijski škofje želijo spremeniti cerkveno doktrino o homoseksualnosti

vir: Unsplash (Angela Compagnone)
POSLUŠAJ ČLANEK
Knjiga »Blagoslov istospolnih zvez«, napisana na željo Avstrijske škofovske konference iz prispevkov več nemško govorečih teologov zagovarja uvedbo obreda blagoslova homoseksualne zveze, s čimer bi jim Cerkev dala priznanje.

Pritisk v tej smeri prihaja že več let tudi s strani nemške škofovske konference. Medtem ko so mnoge protestantske cerkve že podlegle pritisku in zdaj sklepajo celo tudi homoseksualne zakone, pa Katoliška Cerkev za zdaj ostaja trdna v svoji doktrini

Osrednji avtor knjige »Blagoslov istospolnih zvez« je direktor inštituta za liturgične študije in zakramentalno teologijo na Katoliški univerzi v Linzu, duhovnik Ewald Volger. Volger je za škofijski časopis Linške škofije dejal, da si s tem prizadevajo za uvedbo blagoslova homoseksualnih partnerstev. »Čim prej, tem bolje.«

Volger je mnenja, da Katekizem Katoliške Cerkve ni sočuten s homoseksualci, saj so le ti poklicani k čistosti. Zatrjuje, da se na tem področju dogajajo premiki in napoveduje celo morebiten prepis katekizma. Na podlagi tega bi lahko nastala tudi uradna liturgija.

Volger: Lahko zahtevamo, da učenje Cerkve postane »bolj sprejemljivo«


Razlog zato vidi v premiku dojemanja javnosti do te teme. »Doktrina o homoseksualnosti se je po Evropi debatirala v tej smeri, da se lahko odpiranje te teme ne samo debatira, ampak tudi zahteva.« Volger je tudi prepričan, da obstaja precej škofov, ki si želijo premisleka spolne morale Cerkve. Učenje Cerkve bi po njegove mnenju postalo: »bolj relevantno in sprejemljivo.«

Praksa blagoslavljanja homoseksualnih parov že obstaja. Blagoslov za Valentinovo v Dunajski stolnici sv. Šefana, istospolnim parom podeljuje kardinal Christoph Schönbrunn, praksa pa je prisotna tudi v nekaterih drugih cerkvah.

A ideja iz knjige gre dlje. Sam blagoslov po mnenju avtorjev ni dovolj. Prepričani so, da potrebujemo ceremonijo uradne narave, prek katere bi Cerkev proslavila ekskluzivnost istospolne zveze in izrazila zvestobo do njih. »Na homoseksualnost moramo gledati v pozitivni luči.« Homoseksualnih zvez v odnosu do svetega zakona ne bi povsem izenačili, vendar bi jih na nek način postavili na isti nivo. Avtorji knjige so sicer prepričani, da »Sveti zakon odraža ustvarjalno naravo Boga, istospolna zveza pa odraža Božjo ljubezen do ljudi.«

Kongregacija za nauk vere: Spoštovanje istospolnih ne pomeni odobravanja zvez


Kongregacija za doktrino vere je na tem področju jasno izrazila stališče že leta 2003, ki pa do danes ostaja nespremenjeno: »Spoštovanje istospolno usmerjenih ne more v nobenem pogledu voditi v odobravanje istospolnega obnašanja ali formalnega priznanja istospolnih zvez.« Kot dodajajo, tudi ni osnove za obravnavo homoseksualnih zvez kakorkoli podobno kot sveti zakon in družino po Božjem načrtu.

»Zakon je svet, homoseksualni akt pa gre proti daru življenja in ne izhaja iz spolnega dopolnjevanja, kar pod nobenim pogojem ne more biti sprejeto.«  Svojo zavezanost katoliški doktrini do tega vprašanja je večkrat jasno izrazil tudi papež Frančišek.

Odnos do homoseksualnega akta pa ne izhaja le iz katekizma, ki sicer določa, da Cerkev sprejema vse ljudi (tudi homoseksualce) s spoštovanjem, a hkrati jasno definira homoseksualni akt kot dejanje pokvarjenosti, ki ga ni mogoče odobravati, ampak tudi iz Svetega pisma. Obsodbo najdemo že v prvi Mojzesovi knjigi v stari zavezi.

Biblični izviri cerkvenega nauka o homoseksualnosti


V devetnajstem poglavju dva angela v preobleki obiščeta Abrahamovega nečaka Lota, ki je živel v Sodomi. Ponoči Sodomski možje zahtevajo od Lota, da jim izroči svoja gosta, da bi lahko imeli homoseksualni spolni odnos. Po Lotovi zavrnitvi angela oslepita može, Lot in njegova družina pa se umakne iz Sodome, ki je nato uničena z ognjem z neba.

Homoseksualnost je tako eden izmed štirih grehov, ki v stari zavezi prikličejo Božji srd in maščevanje. Tudi sv. Pavel je v novi zavezi jasen, da homoseksualec brez kesanja ne more v Božje kraljestvo.

Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Prim. Gal 15 19-21

Še bolj neposreden pa je v prvem pismu Korinčanom: Ali ne veste, da krivični ne bodo deležni Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne moške vlačuge ne homoseksualci ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva. In taki ste bili nekateri. Toda bili ste umiti, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Prim 1 Kor 6 9-11

Pritisk na Cerkev po spremembi najmočnejši iz nemških dežel


Najmočnejši pritisk na Cerkev po spremembi svoje doktrine v zadnjem času prihaja prav iz nemško govorečih dežel. Razpravo o blagoslovu in sprejemanju homoseksualnosti zahtevajo tudi nemški škofje, ki so med drugim sprejeli tudi sklep, da je »homoseksualnost normalna oblika človeške spolnosti.« po mnenju berlinskega škofa Heinerja Kocha so »tako heteroseksualne kot homoseksualne oblike spolnih predispozicij nespremenljive.«

Nemška Cerkev ima na to temo celo svoj sinodo, v procesu katere pa sodelujejo tudi laiki, med drugim poslanci v nemškem parlamentu, ki so s svojim glasom podprli redefinicijo zakonske zveze tako, da ta zdaj vključuje tudi homoseksualce. Nemčija je homoseksualne poroke uzakonila leta 2017, Avstrija pa leta 2019.

Münchenski in Freisinški škof Reinhard Marx je homoseksualcem blagoslov podelil pri letošnjem božiču, podpredsednik nemške škofovske konference Franz Joseph Bode, škof v Osnabrücku, pa meni, da je potreben razmislek »kako drugače ovrednotiti homoseksualna razmerja, saj, mar ni v njih toliko dobrega?«

Hkrati pa prav iz Nemčije prihajata tudi dva močna konzervativna teologa, zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Gerhard Müller, nekdanji prefekt kongregacije za nauk vere. Müller meni, »da duhovnik, ki blagoslovi homoseksualni par v cerkvi, zagreši grozodejstvo, skrunitev svetišča. S tem namreč pokažeš, da odobravaš nekaj, česar Bog ne odobrava.«

KOMENTAR: Peter Merše
Trda je ta beseda
Eno je, ko posamezniki zahtevajo spremembo doktrine, nekaj povsem drugega pa, ko to počnejo kardinali ali škofovske konference. Le ti imajo namreč na Cerkev močan vpliv. Zanimivo je, da se njihovi argumenti stalno vrtijo okrog sprejemanja homoseksualcev, stopanja v korak s časom, sprememba pogleda ljudi na to vprašanje in celo v »večji sprejemljivosti« Cerkvenega učenja. V resnici to ni nekaj povsem novega. O tem lahko beremo tudi v Svetem pismu, ko se množice, ki so hodile za Jezusom, z njim niso strinjale. Odvrnejo mu »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati.« in gredo. Ko Jezus povpraša učence, zakaj ne gredo tudi oni, mu odvrne Peter: »Učenik, kam naj gremo, Besede večnega življenja imaš.« Tudi danes je beseda nauka Cerkve za nekatere »pretrda«, a če smo iskreni, nimamo kam drugam iti, saj so le tukaj, pri »trdi besedi« hkrati tudi besede večnega življenja. In ne pozabimo. Jezus sprejema vsakega človeka, ne odobrava pa vsakega dejanja. Grešnico Jezus sprejme, ji odpusti grehe, ter ji nato reče: »Pojdi in ne greši več.« Jezus se za argumente množice ni kaj dosti menil. Sveto pismo pa tudi pokaže, da se mnenje množice lahko menja zelo hitro. Spomnimo se le, kako na cvetno nedeljo množica vzklika hvalnico kralju, na veliki petek pa že: »Križaj ga!«.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike