Avsenikove v zborovski priredbi v Grosupljem
Nobenega dvoma ni: Avsenikova glasba se je za vedno zapisala v naš zgodovinski spomin in je ne more izbrisati nihče več. Z vsemi svojimi bogatimi odtenki je postala del nas, del našega vsakdana, del naše sedanjosti in prihodnosti. Kdor tega ne razume, ni nikoli začutil Slovencev v svojem globljem bistvu, v globino duše.
Popolnoma razumljivo je, da tako globoko doživeta in občutena glasba doživlja tudi različne priredbe, tako v narodno-zabavnem kot zabavnem in tudi zborovskem pogledu. Glede slednjega bomo lahko v soboto zvečer v Grosupljem doživeli prijetno druženje z glasbo in odličnimi pevci, saj eden tamkajšnjih najboljših zborov prireja večer Avsenikovih skladb oziroma zborovskih priredb z naslovom Vrtijo časi se.
Zbor se predstavi
Mešani pevski zbor Grosuplje je bil ustanovljen leta 2013 kot MePZ U3 Grosuplje. Ustanovilo ga je torej vodstvo Univerze za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) Grosuplje. Od leta 2020 pa deluje samostojno pod okriljem Zveze kulturnih društev Grosuplje. Od vsega začetka ga vodi zborovodkinja Gabrijela Cedilnik. V veliko pomoč pri njenem delu ji je mož Primož (Rado) Cedilnik, ki korepetira moške glasove, nepogrešljiv pa je tudi pri inštrumentalnih spremljavah. Gospa Gabrijela pojasnjuje:
»Pojemo na raznih prireditvah v grosupeljski občini in drugod. Pri vpisu in ob zaključku šolskega leta UTŽO smo večkrat z veseljem zapeli nekaj pesmi. Odmevni so naši tematski celovečerni koncerti na ljudsko izročilo, za katere sem scenarij napisala kar sama. Nekaj naslovov: Iz preše gre v sodek, Sva pevala, sva vriskala, Pomlad je čas ljubezni, Pod klančkom sva se srečala … V čast nam je bilo, da je bila dvakrat naša gostja etnologinja in profesorica Dušica Kunaver.
Nekajkrat sta bila v gosteh še dva druga zbora: pevke Ženskega pevskega zbora (ŽePZ) Trebelno in ŽePZ Harmonija Ivančna Gorica. Zelo lepo so bili sprejeti naši božični koncerti, ki smo jih imeli v knjižnici, zadnja leta pa v grosupeljski cerkvi in enega v cerkvi na Krki. Pri nekaterih smo sodelovali z ŽePZ Harmonija iz Ivančne Gorice ter z Mešanim zborom Zgodnja danica iz Grosupljega.«
Medgeneracijsko sodelovanje
Gospa Gabrijela meni, da je še posebej prikupno medgeneracijsko druženje z otroki in vnuki, ki vedno popestrijo njihove nastope s petjem, plesom, igranjem na glasbila, recitiranjem, slikanjem. Naslov te prireditve je Pesem in slika.
»Velikokrat smo prepevali tudi na proslavi ob kulturnem prazniku v cerkvi na Kopanju v organizaciji UTŽO Grosuplje. Pogosto smo s petjem pospremili predstavitve knjig raznih avtorjev, tudi članov našega zbora. Nekatere pesmi smo na nastopih peli a capella, nekatere pa s spremljavo na harmoniko ali klaviature. Zanimivo pri našem pevskem zboru je petje samo zbora, petje solistov ali izmenjavanje obeh.
Nasploh nas prepevanje v zboru bogati, združuje in razveseljuje. Zavedamo se, da zborovsko petje pri starejših pozitivno vpliva na psihofizično zdravje. Zavedamo se tudi, da so naše zmožnosti omejene, vendar je naša volja do petja močna kljub letom in upamo, da bo še dolgo tako.«
Ponosni na genialne Avsenike
Mnogi zbori radi posegajo po tuji literaturi, grosupeljski pevci pa so se zavestno odločili za Avsenike.
»Do Avsenikove glasbe imamo zelo spoštljiv odnos. Njihova glasba je plemenita, unikatna, vrhunska, slovenska. Nikoli se je ne naveličaš, je večna. Ob poslušanju ali petju večkrat privrejo v oči solze. Slovenci smo res lahko upravičeno ponosni na genialne Avsenike.
Obstaja veliko priredb za ženske, moške in mešane zbore. Čeprav se zavedamo, da je predvsem original pravi, smo v naš program za popestritev vključili nekaj priredb Avsenikovih skladb. Mnoge so za zbore priredili Vilko Ovsenik, Slavko Avsenik ml., Pavel Dolenc in drugi.«
»Do Avsenikove glasbe imamo zelo spoštljiv odnos. Njihova glasba je plemenita, unikatna, vrhunska, slovenska. Nikoli se je ne naveličaš, je večna. Ob poslušanju ali petju večkrat privrejo v oči solze.«
Vrtijo časi se
Naslov sobotne grosupeljske prireditve je bil koncert Avsenikovih pesmi Vrtijo časi se.
»Namen našega koncerta je predstavitev glasbenega fenomena bratov Slavka in Vilka Avsenika. Iz njune bogate glasbene zakladnice smo izbrali kar nekaj pesmi in jih povezali v štiri sklope, ki se nanašajo na letne čase. Med sklopi boste o fenomenu Avsenikove glasbe povedali nekaj več tudi vi, gospod Sivec, saj ste o Avsenikih pripravili magistrsko nalogo, napisali dve knjigi in za ansambel napisali največ besedil.
Uvodoma bomo zapeli skladbo Poleti, pozimi, potem pa še v vsakem sklopu po eno z gostovim tekstom: Pod cvetočimi kostanji, Če bližnjega rad imaš, Na oknu slonim in Viharnik vrh gora. Nekatere pesmi bo pel samo zbor, nekatere pa vokalni solisti. Štiri bodo zapete a capella. Prvo kitico vseh uvodnih besedil v pripoved bo pred pesmijo recitiral Ivo Puhar, ki je tudi avtor fotografije zbora. Večino skladb bosta spremljala harmonikarja Primož Cedilnik in Jakob Degen. Prireditev bo vodila Tadeja Anžlovar. Koncert Avsenikovih pesmi Vrtijo časi se je kar zahteven. Potrudili se bomo, da bodo poslušalci zadovoljni.«
In drugi načrti?
Grosupeljski mešani pevski zbor ima – podobno kot tako rekoč vsi pevski zbori po Sloveniji – še veliko trenutnih in dolgoročnih načrtov. Gospa Gabrijela Cedilnik pravi:
»Najprej imamo junija na sporedu sodelovanje na prireditvi Pod lipo v organizaciji Zveze kulturnih društev Grosuplje, ki bo potekala v počastitev državnega in občinskega praznika v Grosupljem. V tem primeru nastopajo vsi zbori naše občine. Nekaj dni pozneje nas čaka prepevanje na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Po počitnicah bodo pevske vaje namenjene predvsem dvema prireditvama: najprej medgeneracijski na temo jeseni in 28. decembra, na dan nedolžnih otročičev, božični koncert v cerkvi sv. Mihaela v Grosupljem. Z gospodom župnikom Martinom Golobom je že vse dogovorjeno. Najbrž bo tudi letos naš gost MePZ Zgodnja danica, s katerim radi sodelujemo. Vmes nas čaka še nastop v Domu starejših Škofljica, pa gotovo še kaj.«
In kaj bi bilo treba v slovenski zborovski kulturi spremeniti, dopolniti, posodobiti? Večkrat se zdi, da zbori – po svoji želji ali želji koga drugega – posegajo po preveč zahtevni zborovski literaturi ter da se mnogokrat preveč oddaljujejo od spontanega ljudskega petja.
»To drži. Zdi se mi, da zbori vse premalo prepevajo domoljubne pesmi, skladbe, ki prikazujejo lepoto in dobrine naše domovine, pesmi, ki so pomemben del naše kulturne dediščine. Sem pa sodijo tudi Avsenikove neminljive skladbe. Zato predlagam, da od prihodnjega leta naprej na Tabor slovenskih pevskih zborov uvrstijo vsaj eno ali dve Avsenikovi pesmi, pa tudi skladbe drugih priljubljenih avtorjev. Koncept tabora bi moral biti bolj slovenski, domoljuben, ljudski, saj gre za našo domovino, za naš narod, za našo kulturo.«
»Zdi se mi, da zbori vse premalo prepevajo domoljubne pesmi, skladbe, ki prikazujejo lepoto in dobrine naše domovine, pesmi, ki so pomemben del naše kulturne dediščine.«
(D201: 58-59)
11 komentarjev
Se Kr
Mimogrede: kar se Krka tiče: do 1918 je pripadal goriški nadškofiji in deželi Avstrijsko primorje, tj. "naši" Primorski :) Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/%C3%96sterreichisches_K%C3%BCstenland
Se Kr
Baraga je v Ameriki v svojem času veljal za Avstrijca. In se ni trudil opletati s "slovenstvom" - šlo se mu je za Božje ljudstvo, ne pa za ateistični babilon. Mimogrede: njegov priimek že ni slovenski.
Prav tako vsi našteti škofje - bili so škofje v Avstriji, v geografskem smislu, in so se imeli za Avstrijce v državljanskem smislu. Bili so člani avstrijske škofovske konference. Na položaj jih je imenoval oz. potrdil cesar - nacionalistov že ne bi. 1. dunajski škof Slatkonja se je imel za Štajerca. Mahnič se s tem ni ukvarjal, ker se je zavedal, kako se bo vse to norenje končalo: z revolucijo in nato jalovim propadom nacional(social)izma ter s povratkom večjezične monarhije. Očitno še nismo tam. Gregorčičeva vizija 1. svetovne vojne je proti Mahničevi, ki sega še v našo prihodnost, prav kratkosežna!
@tohuvabohu: postajaš žaljiv. Ne vem, kaj te greni, ampak žalitve ad hominem ti ne bodo pomagale.
tohuvabohu
No, da ne boš užaljen, bom tokrat bolj prijazen: imaš res bogato domišljijo. Pa hvala, ker skrbiš zame. Takih prijateljev ni v izobilju.
Se Kr
Mimogrede: Baraga se je s svojo sestro Amalijo dopisoval v nemščini.
Se Kr
@tohuvabohu: Non ego sed Deus
Se Kr
@tohuvabohu: jaz ne bi žalil Avstrije, ker je tudi Slovenija zgodovinsko del Avstrije, natančneje Notranje Avstrije. Slovenci smo samo avstrijski spin-off od 1918 dalje - dotlej se naši genetsko pomešani predniki niso ločevali med sabo, ne glede na jezik.
Naši slavni škofi, Slomšek, Baraga, Mahnič - so bili avstrijski škofi :) Da kulture sploh ne omenjam: glasba, plesi, običaji, način razmišljanja, kolektivni temperament, vrednote ... še danes ni dosti drugače - pa najbrž ne bo všeč ne Slovencem ne Avstrijcem :)
Poleg tega pa še jezik - slovenski način izražanja še vedno temelji na samostalniških, statičnih konstrukcijah, štejemo še vedno ena-in-dvajset (menda edini od slovanskih jezikov). Da naše paragrafizirane slovnice in obupno kompleksne vejice sploh ne omenjam - čisto nemški sistem, apliciran na slovanski jezik :)
Kar se pa kiča tiče - meni se zdi kičasta gorenjska noša v primerjavi s koroškimi in štajerskimi v Avstriji, ampak o okusih se ne razpravlja. V Avstriji pa so marsikomu všeč ravno živahno dekorirane in pisane gorenjske.
tohuvabohu
O tvojem okusu ne mislim razpravljati, o jeziku in slovnici pa očitno nimaš dosti pojma. Btw, Baraga ni bil avstrijski škof, temveč ameriški. Mahnič pa hrvaški.
Igor Ferluga
Baraga in Mahnič sta bila Slovenca in državljana avstrijske oz avstroogrske monarhije dinastije Habsburg. Baraga je bilo iz Kranjske, Mahnič pa iz goriške dežele. Baraga je bil misijonar in škof v severni Ameriki in med Indijanci, kar ga še ni naredilo Američana ali Indijanca, čeprav se je z njimi zelo zbližal. Mahnič je deloval v narodnostno mešanem ( tedaj pretežno italijanskem) Pulju in nato kot škof na pretežno Hrvaškem Krku, kar ga tudi seveda ni naredilo ne Hrvata, še manj Italijani, čeprav si je ustvaril izjemen ugled kot škof in je v postopku beatifikacije, podobno kot Baraga. Tudi če Avsenike kdo povezuje s kičem, ni razloga, da jih ne bi cenili, poslušali še naprej in bili nanje tudi na podlagi jasne mednarodne odmevnosti na njih ponosni. Podobno nekateri ocenjujejo glasbo družine Strauss, Leharja in podobnih, a ta glasba ostaja skozi stoletja prisotna ne le v Avstriji. Vsekakor je vsaj po moji oceni to mnogo boljša glasba tako ozko glasbeno kot širše kulturno od repa ali techna.
tohuvabohu
Glede sprememb (koncepta) Tabora v Šentvidu predlagam najprej menjavo dirigenta. Igor Švara je v dolgih letih postal inventar te prireditve, zato se v programskem in organizacijskem smislu že dolgo ni spremenilo nič. Prireditev je dolgočasna, šablonska, negledljiva in nezanimiva. Mi je žal, da moram to povedati, saj že dolgo čakam na kvalitetne spremembe, a sem vedno znova razočaran.
Se Kr
Avseniki in njihova glasba (Oberkrainermusik) se je neverjetno prijela po vsej Avstriji, Bavarski in celo ponekod po severnejših delih Nemčije. Pa ne prijela tako kot pri nas hrvaška - dobesedno so jo vzeli za svojo, cel kup ansamblov pri njih izvaja to glasbo in jo ne dojemajo kot tuje. Zakaj?
Nacionalno samovšečno bi pomislili, ker je tako dobra, a odgovor bo prej, da imamo pač skupno (večjezično) ljudsko glasbo. Na jugu so vedno boljši glasbeniki, na severu pa boljši plesalci, inštrumenti in lepše noše. Kot glava in srce :)
Harmonika, tako diatonična kot klavirska, pač ni slovenski izum. In tudi naša ljudska glasba ni samo slovenska, pojdite na kak koncert ljudske glasbe v Avstrijo - o presenečenje :)
tohuvabohu
Avstrija je znana kot dežela z najvišjim kulturnim standardom na svetu. Hkrati je tudi svetovna prestolnica kiča. Očitno gresta ta dva fenomena lepo skupaj in se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.