Alkoholizem in Cerkev: preveč pokore, premalo milosti

Foto: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji naj bi bilo preko 180.000 alkoholikov. To pomeni še nekajkrat večjo število prizadetih in soodvisnih družinskih članov. Z zdravljenjem odvisnosti se ukvarjajo različne ustanove in društva in njihovo delo je več kot hvalevredno.

Na nekaterih nivojih se v proces zdravljenja vključuje tudi Cerkev in to predvsem kot podpora ostalim načinom zdravljenja ter pri ozaveščanja javnosti o problemu alkoholizma.

Toda zgolj to je podobno temu, kot bi moped poganjali le s pedali, motorja pa sploh ne bi vključili…

Močno orožje…


Cerkev bi morala s svojo močjo in s svojimi karizmami biti vodilna na področju zdravljenja odvisnosti. Druge panoge kot sta medicina, psihiatrija, psihoterapija bi morale biti v podporo njej in ne obratno. Alkoholiki in vsi, katerih življenje je zaradi odvisnosti postalo kupček ruševin, so tipični predstavniki tistih o katerih Jezus pravi, da je prišel klicat grešnike in zdravit bolne.

Cerkev ima veliko zdravil za ranjeno dušo in močnih orožij proti zasvojenosti, Pravzaprav več kot kdorkoli drug. Vendar žal prepogosto ležijo zaprašena na cerkvenem podstrešju.

Cerkev je postavljena od Boga, ki je postal človek in šel do dna. In ne zato, da bi tiste na dnu obsodil, pač pa da bi jih dvignil. To je Bog, ki ima človeka rad, ga išče, mu želi podariti kraljestvo …

Tistemu, ki pride k njemu daje živo vodo. V jedru večine odvisnosti je hrepenenje po sreči, ki ga človek išče na napačne načine. In če človek poteši svoje najgloblje hrepenenje, ne bo več iskal cenenih nadomestil.

To kar v zadnjem času  dokazuje tudi znanost, vemo kristjani že dolgo. MOLITEV spreminja ljudi. Situacije. Življenje. Zdravi, umirja, vedri, spodbuja, razveseljuje...

Naslednje močno orožje je SPOVED. Krivda, s katero se sooča odvisnik ga lahko pritisne k tlom. In tudi ga. Čeprav bi v moralnem zanosu pomislili, da je tako prav, skozi krščanske oči, ni. Bog hoče tudi največjemu grešniku odpustiti in brez odpuščanja ni ozdravitve.

EVHARISTIJA, ki je kruh življenja in navzočnost živega Boga, nas od znotraj preobraža, zdravi kar je poškodovano in odkriva našo prvotno podobo –ki je podoba Boga.
Cerkev ima veliko zdravil za ranjeno dušo in močnih orožij proti zasvojenosti, Pravzaprav več kot kdorkoli drug. Vendar žal prepogosto ležijo zaprašena na cerkvenem podstrešju.

Dovolj ti je moja milost… (2 Kor 12,9)


Cerkev je varuhinja in posredovalka milosti. Te naloge pa ni dobila zato, da bi jo zaklepala in zgolj po kapljicah spuščala na tiste grešnike, ki so zadostili pogojem in se dovolj spokorili … pač pa da bi jo posredovala vsem, ki jo potrebujejo in želijo, da bi mogla v njih povzročiti spreobrnjenje.

Žal je skozi stoletja nekdo (ali pa človekova potreba po nadzoru?) uspel zamenjati vrstni red, ki je v evangeliju. Se pravi, najprej je milost, ki je vedno zastonjska in je ne moreš zaslužiti. Kot taka presune še tako grešno srce, ga začne spreminjati in z njo je potem vsaka pokora veselje.

Mi pa pogosto zahtevamo najprej pokoro in potem malo milosti. Tisti, ki jo krvavo rabijo, pa ostanejo zunaj. Kot bi rekel zdravnik človeku z napadom žolčnih kamnov, da mora najprej spremeniti prehranjevalne navade, potem pa ga bo operiral.

Realnost danes…


Danes je realnost taka, da Anonimni Alkoholiki (v okviru katerih se je ozdravilo na milijone ljudi) ključ svojega zdravljenja imenujejo Višja sila in ne več Bog kot je bilo v originalu. Da ne vzbudijo odpora in strahu pri najbolj šibkih.

Pa ne zaradi morebitnih hinduistov, pač pa zaradi premnogih odvisnikov iz krščanskih dežel, ki so jim podobo Boga priskutili, saj kaže na strogega paznika, ki ima v svoji veliki knjigi zapisane še tiste grehe, ki se jih niti ne spomnimo …
In potem nam Bog pošlje papeža, ki govori o usmiljenju in ljubezni do ubogih, obrobnih, šibkih … in mi se pohujšujemo nad njim in mu celo odrekamo pokorščino.

Kaj smo (so) storili s podobo Boga? Ko pa je vendar jasno, da je ta Višja sila ljubeča, usmiljena, želi biti spoznana, želi pomagati človeku in ima načrt za njegovo življenje. Vsekakor je močno podobna Očetu o katerem govori Jezus.

Ali niso zasvojeni tista ovca, ki je odtavala od črede? Dobri pastir je vse pustil in jo šel iskat. In izrecno nam je naročil, naj tudi mi tako delamo. Razveselil se je je bolj kot vseh 99-tih zvestih. Ali ne zmoremo deliti veselja z njim? Je v nas preveč sindroma starejšega sina? Je v nas toliko privoščljivosti, da nočemo, da bi drugi dobili podarjeno to, za kar smo mi garali?

Smo postali trdosrčni pastirji o katerih govori prerok Ezekijel?

In potem nam Bog pošlje papeža, ki govori o usmiljenju in ljubezni do ubogih, obrobnih, šibkih … in mi se pohujšujemo nad njim in mu celo odrekamo pokorščino.

Ob objavi spodbude AL smo videli, kako močna je struja, ki bi grešnike raje prevzgajala s palico in strogostjo, ne pa z ljubeznijo in usmiljenjem.

Jim gre res za ljubezen do Boga in do bližnjega ali pa so Boga naredili za služabnika svojih nezavednih projekcij, ki se jim niso pripravljeni zlepa odpovedati, še posebej pa ne zaradi nekega leporečnega papeža, ki še niti Evropejec ni ...

Smo na začetku govorili o alkoholikih? Aja, vse to velja vendar za vse nas-grešnike. Pravični pa zdravnika tako ali tako ne potrebujejo in ni lepo, da delajo »gužvo« v njegovi čakalnici in tam igrajo redarje.

domovin-2
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike