Alkoholizem in Cerkev: preveč pokore, premalo milosti
POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji naj bi bilo preko 180.000 alkoholikov. To pomeni še nekajkrat večjo število prizadetih in soodvisnih družinskih članov. Z zdravljenjem odvisnosti se ukvarjajo različne ustanove in društva in njihovo delo je več kot hvalevredno.
Na nekaterih nivojih se v proces zdravljenja vključuje tudi Cerkev in to predvsem kot podpora ostalim načinom zdravljenja ter pri ozaveščanja javnosti o problemu alkoholizma.
Toda zgolj to je podobno temu, kot bi moped poganjali le s pedali, motorja pa sploh ne bi vključili…
Cerkev bi morala s svojo močjo in s svojimi karizmami biti vodilna na področju zdravljenja odvisnosti. Druge panoge kot sta medicina, psihiatrija, psihoterapija bi morale biti v podporo njej in ne obratno. Alkoholiki in vsi, katerih življenje je zaradi odvisnosti postalo kupček ruševin, so tipični predstavniki tistih o katerih Jezus pravi, da je prišel klicat grešnike in zdravit bolne.
Cerkev ima veliko zdravil za ranjeno dušo in močnih orožij proti zasvojenosti, Pravzaprav več kot kdorkoli drug. Vendar žal prepogosto ležijo zaprašena na cerkvenem podstrešju.
Cerkev je postavljena od Boga, ki je postal človek in šel do dna. In ne zato, da bi tiste na dnu obsodil, pač pa da bi jih dvignil. To je Bog, ki ima človeka rad, ga išče, mu želi podariti kraljestvo …
Tistemu, ki pride k njemu daje živo vodo. V jedru večine odvisnosti je hrepenenje po sreči, ki ga človek išče na napačne načine. In če človek poteši svoje najgloblje hrepenenje, ne bo več iskal cenenih nadomestil.
To kar v zadnjem času dokazuje tudi znanost, vemo kristjani že dolgo. MOLITEV spreminja ljudi. Situacije. Življenje. Zdravi, umirja, vedri, spodbuja, razveseljuje...
Naslednje močno orožje je SPOVED. Krivda, s katero se sooča odvisnik ga lahko pritisne k tlom. In tudi ga. Čeprav bi v moralnem zanosu pomislili, da je tako prav, skozi krščanske oči, ni. Bog hoče tudi največjemu grešniku odpustiti in brez odpuščanja ni ozdravitve.
EVHARISTIJA, ki je kruh življenja in navzočnost živega Boga, nas od znotraj preobraža, zdravi kar je poškodovano in odkriva našo prvotno podobo –ki je podoba Boga.
Cerkev je varuhinja in posredovalka milosti. Te naloge pa ni dobila zato, da bi jo zaklepala in zgolj po kapljicah spuščala na tiste grešnike, ki so zadostili pogojem in se dovolj spokorili … pač pa da bi jo posredovala vsem, ki jo potrebujejo in želijo, da bi mogla v njih povzročiti spreobrnjenje.
Žal je skozi stoletja nekdo (ali pa človekova potreba po nadzoru?) uspel zamenjati vrstni red, ki je v evangeliju. Se pravi, najprej je milost, ki je vedno zastonjska in je ne moreš zaslužiti. Kot taka presune še tako grešno srce, ga začne spreminjati in z njo je potem vsaka pokora veselje.
Mi pa pogosto zahtevamo najprej pokoro in potem malo milosti. Tisti, ki jo krvavo rabijo, pa ostanejo zunaj. Kot bi rekel zdravnik človeku z napadom žolčnih kamnov, da mora najprej spremeniti prehranjevalne navade, potem pa ga bo operiral.
Danes je realnost taka, da Anonimni Alkoholiki (v okviru katerih se je ozdravilo na milijone ljudi) ključ svojega zdravljenja imenujejo Višja sila in ne več Bog kot je bilo v originalu. Da ne vzbudijo odpora in strahu pri najbolj šibkih.
Pa ne zaradi morebitnih hinduistov, pač pa zaradi premnogih odvisnikov iz krščanskih dežel, ki so jim podobo Boga priskutili, saj kaže na strogega paznika, ki ima v svoji veliki knjigi zapisane še tiste grehe, ki se jih niti ne spomnimo …
Kaj smo (so) storili s podobo Boga? Ko pa je vendar jasno, da je ta Višja sila ljubeča, usmiljena, želi biti spoznana, želi pomagati človeku in ima načrt za njegovo življenje. Vsekakor je močno podobna Očetu o katerem govori Jezus.
Ali niso zasvojeni tista ovca, ki je odtavala od črede? Dobri pastir je vse pustil in jo šel iskat. In izrecno nam je naročil, naj tudi mi tako delamo. Razveselil se je je bolj kot vseh 99-tih zvestih. Ali ne zmoremo deliti veselja z njim? Je v nas preveč sindroma starejšega sina? Je v nas toliko privoščljivosti, da nočemo, da bi drugi dobili podarjeno to, za kar smo mi garali?
Smo postali trdosrčni pastirji o katerih govori prerok Ezekijel?
In potem nam Bog pošlje papeža, ki govori o usmiljenju in ljubezni do ubogih, obrobnih, šibkih … in mi se pohujšujemo nad njim in mu celo odrekamo pokorščino.
Ob objavi spodbude AL smo videli, kako močna je struja, ki bi grešnike raje prevzgajala s palico in strogostjo, ne pa z ljubeznijo in usmiljenjem.
Jim gre res za ljubezen do Boga in do bližnjega ali pa so Boga naredili za služabnika svojih nezavednih projekcij, ki se jim niso pripravljeni zlepa odpovedati, še posebej pa ne zaradi nekega leporečnega papeža, ki še niti Evropejec ni ...
Smo na začetku govorili o alkoholikih? Aja, vse to velja vendar za vse nas-grešnike. Pravični pa zdravnika tako ali tako ne potrebujejo in ni lepo, da delajo »gužvo« v njegovi čakalnici in tam igrajo redarje.
Na nekaterih nivojih se v proces zdravljenja vključuje tudi Cerkev in to predvsem kot podpora ostalim načinom zdravljenja ter pri ozaveščanja javnosti o problemu alkoholizma.
Toda zgolj to je podobno temu, kot bi moped poganjali le s pedali, motorja pa sploh ne bi vključili…
Močno orožje…
Cerkev bi morala s svojo močjo in s svojimi karizmami biti vodilna na področju zdravljenja odvisnosti. Druge panoge kot sta medicina, psihiatrija, psihoterapija bi morale biti v podporo njej in ne obratno. Alkoholiki in vsi, katerih življenje je zaradi odvisnosti postalo kupček ruševin, so tipični predstavniki tistih o katerih Jezus pravi, da je prišel klicat grešnike in zdravit bolne.
Cerkev ima veliko zdravil za ranjeno dušo in močnih orožij proti zasvojenosti, Pravzaprav več kot kdorkoli drug. Vendar žal prepogosto ležijo zaprašena na cerkvenem podstrešju.
Cerkev je postavljena od Boga, ki je postal človek in šel do dna. In ne zato, da bi tiste na dnu obsodil, pač pa da bi jih dvignil. To je Bog, ki ima človeka rad, ga išče, mu želi podariti kraljestvo …
Tistemu, ki pride k njemu daje živo vodo. V jedru večine odvisnosti je hrepenenje po sreči, ki ga človek išče na napačne načine. In če človek poteši svoje najgloblje hrepenenje, ne bo več iskal cenenih nadomestil.
To kar v zadnjem času dokazuje tudi znanost, vemo kristjani že dolgo. MOLITEV spreminja ljudi. Situacije. Življenje. Zdravi, umirja, vedri, spodbuja, razveseljuje...
Naslednje močno orožje je SPOVED. Krivda, s katero se sooča odvisnik ga lahko pritisne k tlom. In tudi ga. Čeprav bi v moralnem zanosu pomislili, da je tako prav, skozi krščanske oči, ni. Bog hoče tudi največjemu grešniku odpustiti in brez odpuščanja ni ozdravitve.
EVHARISTIJA, ki je kruh življenja in navzočnost živega Boga, nas od znotraj preobraža, zdravi kar je poškodovano in odkriva našo prvotno podobo –ki je podoba Boga.
Cerkev ima veliko zdravil za ranjeno dušo in močnih orožij proti zasvojenosti, Pravzaprav več kot kdorkoli drug. Vendar žal prepogosto ležijo zaprašena na cerkvenem podstrešju.
Dovolj ti je moja milost… (2 Kor 12,9)
Cerkev je varuhinja in posredovalka milosti. Te naloge pa ni dobila zato, da bi jo zaklepala in zgolj po kapljicah spuščala na tiste grešnike, ki so zadostili pogojem in se dovolj spokorili … pač pa da bi jo posredovala vsem, ki jo potrebujejo in želijo, da bi mogla v njih povzročiti spreobrnjenje.
Žal je skozi stoletja nekdo (ali pa človekova potreba po nadzoru?) uspel zamenjati vrstni red, ki je v evangeliju. Se pravi, najprej je milost, ki je vedno zastonjska in je ne moreš zaslužiti. Kot taka presune še tako grešno srce, ga začne spreminjati in z njo je potem vsaka pokora veselje.
Mi pa pogosto zahtevamo najprej pokoro in potem malo milosti. Tisti, ki jo krvavo rabijo, pa ostanejo zunaj. Kot bi rekel zdravnik človeku z napadom žolčnih kamnov, da mora najprej spremeniti prehranjevalne navade, potem pa ga bo operiral.
Realnost danes…
Danes je realnost taka, da Anonimni Alkoholiki (v okviru katerih se je ozdravilo na milijone ljudi) ključ svojega zdravljenja imenujejo Višja sila in ne več Bog kot je bilo v originalu. Da ne vzbudijo odpora in strahu pri najbolj šibkih.
Pa ne zaradi morebitnih hinduistov, pač pa zaradi premnogih odvisnikov iz krščanskih dežel, ki so jim podobo Boga priskutili, saj kaže na strogega paznika, ki ima v svoji veliki knjigi zapisane še tiste grehe, ki se jih niti ne spomnimo …
In potem nam Bog pošlje papeža, ki govori o usmiljenju in ljubezni do ubogih, obrobnih, šibkih … in mi se pohujšujemo nad njim in mu celo odrekamo pokorščino.
Kaj smo (so) storili s podobo Boga? Ko pa je vendar jasno, da je ta Višja sila ljubeča, usmiljena, želi biti spoznana, želi pomagati človeku in ima načrt za njegovo življenje. Vsekakor je močno podobna Očetu o katerem govori Jezus.
Ali niso zasvojeni tista ovca, ki je odtavala od črede? Dobri pastir je vse pustil in jo šel iskat. In izrecno nam je naročil, naj tudi mi tako delamo. Razveselil se je je bolj kot vseh 99-tih zvestih. Ali ne zmoremo deliti veselja z njim? Je v nas preveč sindroma starejšega sina? Je v nas toliko privoščljivosti, da nočemo, da bi drugi dobili podarjeno to, za kar smo mi garali?
Smo postali trdosrčni pastirji o katerih govori prerok Ezekijel?
In potem nam Bog pošlje papeža, ki govori o usmiljenju in ljubezni do ubogih, obrobnih, šibkih … in mi se pohujšujemo nad njim in mu celo odrekamo pokorščino.
Ob objavi spodbude AL smo videli, kako močna je struja, ki bi grešnike raje prevzgajala s palico in strogostjo, ne pa z ljubeznijo in usmiljenjem.
Jim gre res za ljubezen do Boga in do bližnjega ali pa so Boga naredili za služabnika svojih nezavednih projekcij, ki se jim niso pripravljeni zlepa odpovedati, še posebej pa ne zaradi nekega leporečnega papeža, ki še niti Evropejec ni ...
Smo na začetku govorili o alkoholikih? Aja, vse to velja vendar za vse nas-grešnike. Pravični pa zdravnika tako ali tako ne potrebujejo in ni lepo, da delajo »gužvo« v njegovi čakalnici in tam igrajo redarje.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
3 komentarjev
romanje
Prelet: Hvala za odziv in za izpostavljena dejstva. Strinjam se s tem, kar ste zapisali. Ljubezen mora biti in tudi je zahtevna. Še posebej v primeru odvisnosti!
Žal prostor ne dopušča, da bi bilo mogoče v posameznem članku zajeti vso problematiko alkoholizma. V preteklih mesecih je bil objavljen niz člankov na to temo… in med drugim je bilo izpostavljeno tudi dejstvo, da odvisnik potrebuje trdo roko in provokacijo, da se dvigne iz svoje omamljenosti.
Poudariti pa želim to (še posebno v tem zadnjem članku), da v jedru alkoholizma (in tudi drugih odvisnosti) ni moralna pokvarjenost (čeprav je pogosto spremljevalec), pač pa bolezen in notranja stiska, zaradi katere človek išče omamo in ji nazadnje ne more več ubežati. In kot tak potrebuje pomoč- in to ne le za telo in psiho, pač pa tudi in predvsem za dušo. In zdi se mi, da bi lahko tukaj Cerkev veliko več dala... pa s tem ne mislim samo cerkev kot ustanova, pač pa Cerkev kot občestvo - se pravi mi vsi. Zato je debata na to temo vedno dobrodošla in bi je lahko bilo več.
Rrr2: Delno imate prav. Predvidevam pa, da še ne poznate Zdravnika. Morda se kdaj naročite na pregled. Reference ima izjemne. ;)
gasper_kocan
Z marsičim se strinjam. Potrebno se je spreobračati po vzoru usmiljenega Samarijana, da ne bi najprej iskali tega, kar je narobe ali ne dovolj dobro, ampak to kar je potrebno: zdravo krepiti, ranjeno obvezati ...
Avtorico članka bi zgolj spomnil na to, da dobri Bog v svoji absolutni svobodi ni zaklenil svoje mislosti v zakramente. Milosti niso stvari, kot bombon, ki ti polepša okus. Milost je nekaj dinamičnega, ki prehiteva človeka. Kesanje je sad milosti, ki človeka usmeri k spovedi, da vstopi v milost sprave. Zato pa je pomembna priprava, osebna molitev. Brez tega je tudi evharistija lahko zgolj "bombonček". Ko gre za molitev, še nisem slišal, da bi Cerkev komu omejevala dostop do nje, prav nasprotno.
Tako pa je tudi pri alkoholizmu. Ljubezen in odpuščanje lahko ostaneta razumljena kot potuha in ohranjanje sozasvojenosti na drugi strani, dokler se alkoholik ne sooči s posledicami svoje zasvojenosti. To pa pogosto pomeni, da mu je najprej potrebno postaviti jasno mejo - in to kot izraz ljubezni. Včasih to naredi bolezen sama, včasih "ali nehaš piti, ali grem". Šele ko se zave in si prizna, da ima težavo, se bo lahko začel zdraviti, pri tem pa bo ključno odpuščanje in ljubezen. Ozdravljenje je proces v različnih korakih. Seveda pa sta obtoževanje in prezir največja sovražnika tega procesa, vačasih pa je ovira tudi napačno razumljena "brezpogojna ljubezen".
AlojzZ
Ma ostra beseda, ni kaj!¨Zaključek je pa za v zgodovino:
"Pravični pa zdravnika tako ali tako ne potrebujejo in ni lepo, da delajo »gužvo« v njegovi čakalnici in tam igrajo redarje."
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.