Aljuš Pertinač: Tanja Fajon ne ve, za kaj gre v politiki, ker je do vseh funkcij prišla prelahko (1. del)

Aljuš Pertinač je voditelj oddaje Faktor na TV3. Pred tem je bil vrsto let član Socialnih demokratov, nekoč tudi predsednik Mladega foruma, podmladka te stranke. Boruta Pahorja je izzval tudi za mesto predsednika stranke. Med letoma 2013 in 2014 je bil državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

Z njim smo se pogovarjali o nastajanju aktualne vlade Roberta Goloba, pa tudi o ozadjih v stranki Socialnih demokratov in prihodnosti slovenske politike.

Kako bi v enem stavku opisali, kar se je zgodilo na volitvah 24. 4. v Sloveniji?

Presenetljivo pričakovano. Navajeni smo že, da na vsakih volitvah nastopi neka stranka novih obrazov  in z izjemo prejšnjih, dobi volitve. Kar je bilo letos presenetljivo, je le zmaga s tako visoko razliko. Redkokdo je to pričakoval. Sam sem mislil, da je to možno, nisem pa si tega upal napovedati, ker za to nisem imel nobenih utemeljitev, le občutek, da se utegne zgoditi, če bo volilna udeležba dovolj visoka. In je bila.

Kaj so bile glavne napake desnosredinske vlade, zaradi katerih so kljub nespornim uspehom in finančno prijaznostjo do prebivalstva izgubili oblast?

Ko je vlada nastopila mandat, je imela kar visoko podporo in celo nekaj petkovih kolesarjev, ki jih poznam, mi je reklo, da je stokrat boljše, da je Janša kot Šarec. A ta občutek je minil po treh tednih, kar je na nek način fascinantno. Slovenska posebnost je očitno, da se vsake vlade nekje po pol leta naveličamo in želimo nekaj drugačnega.

Ta vlada je vladala v času epidemije, po sili razmer, če nismo želeli na predčasne volitve, kar mislim, da je bilo za Slovenijo dobro. In Janša jo je moral sestaviti s tistim, kar je imel na voljo.

Težko rečem, da bi bil rezultat drugačen, če bi kaj storili drugače, glede na zgoraj našteto in glede na odbojnost, ki jo sproži Janez Janša vsakič, ko pride na oblast. Če pa že iščem s pinceto neke napake, lahko rečem, da Slovenci ne maramo, da nas tisti, ki je na oblasti, spominja na to, da je na oblasti. In ko vlada Janez Janša, vsi vemo, da vlada Janez Janša. Pri kom drugem se že sprašujemo, ali vlada on ali kdo drug.

Poleg tega Janša resnično zavlada tako, da zasede vse pozicije in daje občutek, da ima stvari pod kontrolo. Slovenci pa imamo rajši kot to stil vladanja Janeza Drnovška, ki je bil praktično neviden in se je pojavil šele, ko so se emocije pomirile. Zaradi epidemije se je Janšev drugačen slog vladanja še bolj pokazal v občutku, da nam kroji življenja.

Kot drugo je vlado moral sestaviti s tem, kar je imel na voljo, vključno z vso prtljago Zdravka Počivalška, problemi pri dobavi medicinske opreme, Novo Slovenijo in Desusom, ki ni bil v vladi, pa so jo njegovi poslanci podpirali.

Skratka težko govorimo o napakah, če bi želeli delati drugače, bi se moral spremeniti tudi sam Janez Janša. Vladati bi moral v drugačnih okoliščinah in z drugačnimi koalicijskimi partnerji, kar pa je bilo praktično nemogoče. Edino, kar bi tukaj dodal je, da bi morda več lahko stavil na res strokovne in uveljavljene ljudi, ne nujno iz njegove stranke, kar je v začetku mandata sicer počel.

Branko Grims je po volitvah rekel, da bi morali iti poleti 2020 na volitve, pa ga takrat ni nihče poslušal. Bi bilo za SDS bolje, da bi šli takrat na volitve?

Za nazaj je lahko biti pameten. Ampak mislim, da če bi takrat šli na volitve, to ne bi bilo dobro za SDS. Verjetno bi več dobila LMŠ in bi glede na situacijo v parlamentu tudi sestavila vlado, četudi bi SDS dobila enak rezultat. Pa tudi, če bi SDS sestavila vlado, bi jo še vedno morala oblikovati z istimi partnerji.

Volitve takrat ne bi bile rešitev, le povzročile bi brezvladje na začetku epidemije, ko še ni bilo cepiv, ukrepi so bili hujši, o virusu smo vedeli manj. Ne verjamem, da bi takoj takrat volitve SDS-u koristile, kasneje pa bi tudi težko izbrali pravi trenutek, saj Slovenci ne maramo tistega, ki nas odpelje na volitve, posebej še, če je na oblasti.

Mislim, da je Janša iz tega mandata potegnil maksimum, ki ga je lahko. Imel je vlado, glede na razmere je dosegel dober rezultat in je še vedno eden glavnih igralcev v politiki, medtem ko sta SAB in LMŠ izpadla iz parlamenta, Levica je notri za mišjo dlako, SD pa je dosegla zgodovinsko drugi najslabši rezultat. Mnogi so v slabši poziciji od Janše, za katerega ne verjamem, da bi te volitve lahko zmagal.

Mislim, da je Janša iz tega mandata potegnil maksimum, ki ga je lahko. Imel je vlado, glede na razmere je dosegel dober rezultat in je še vedno eden glavnih igralcev v politiki ...

Zdaj niste več član Socialnih demokratov …

Drži, izstopi sem pred petimi leti, jeseni 2017.

Še vedno pa dobro poznate ustroj in delovanje te stranke. Kako to, da je Tanja Fajon kljub izgubi poslancev in zgodovinsko drugemu najslabšemu rezultatu stranke razglasila zmago, zdaj pa je celo prvi partner Gibanja Svobode v vladi. Kako gledate na rezultat SD?

Z eno izjemo so vsi predsedniki Socialnih demokratov rezultat volitev razglasili za zmago, ne glede na to, kakšen je bil. Leta 1996 smo kljub visokim pričakovanjem dosegli manj kot 10 % in razglasili zmago. Sam sem bil takrat razočaran. »Zmaga« pa je bila zato, ker je zmagala LDS in so z Desusom, SMS in Jelinčičem imeli večino.

Leta 2000 smo šli prvič čez 10 % in bili prvič v vladi, kar je bil spet uspeh. Leta 2004 je sicer zmagal Janša, naš rezultat se je poslabšal, padli smo iz vlade, ampak se v stranki ni zgodilo nič in je bila to »zmaga«. Leta 2005 sem nato kandidiral proti Borutu Pahorju, ker se mi je zdelo brez veze, da smo stranka 10 % in da bi morali iti na zmago. Takrat se je vsem zdelo čudno, proti Pahorju sem pogorel, a še vedno z več glasovi kot Jani Prednik proti Tanji Fajon, a potem pa leta 2008 dejansko zmagamo.

Na žalost je bila to edina zmaga, za katero res lahko rečemo, da je bila neka zmaga. Prvič in verjetno na žalost nikoli več, kar se mi zdi velika škoda. Leta 2011 smo padli iz 28 poslancev na 10 in Pahor je razglasil zmago, ker smo šli v vlado. 2014 je Židan dosegel zgodovinsko najslabši rezultat, 5 %, a je bila to zmaga, ker smo šli v vlado in leta 2018 smo se dvignili na 10 %, torej spet zmaga.

In letos je za Tanjo Fajon spet zmaga. Robert Golob bo sestavil vlado in ona bo zunanja ministrica. Kolikor jo poznam, ji to zadošča. Še če bi padli iz parlamenta in bi jo Golob vključil v vlado kot zunanjo ministrico, pri Golobu bi očitno tudi to bila zmaga.

Edini predsednik, ki ni razglasil zmage, je bil Igor Lukšič po evropskih volitvah 2014, ko je stranka dobila enega poslanca in to ni bil on in je dan po volitvah odstopil. To je edini primer, da niso slavili po volitvah, sicer pa vedno razglasijo zmago, ne glede na to, kakšen odstotek glasov dobijo in kaj si misli kdo drug.

Kaj pa je ključno, da so kljub višji udeležbi Socialni demokrati zbrali manj glasov kot leta 2018?

Eno je fenomen novih obrazov, ki SD prepreči boj za relativno zmago na volitvah. Tako je bilo leta 2011, pa 2018 in tudi letos. Preden se je pojavil Robert Golob, je kazalo, da bo Tanja Fajon največja izzivalka Janeza Janše. Ob pojavu stranke novih obrazov pa je s SD konec.

K slabemu rezultatu pa so prispevali tudi sami. Napačno so ocenili, da bo Tanja Fajon na čelu prinesla boljši rezultat. Celo poslabšala ga je. Njen največji adut naj bi bili nastopi na soočenjih, a so rejtingi začeli padati takoj, ko se je začela pojavljati na soočenjih in so padali vse do volitev. Lahko se vprašamo, kaj bi bilo, če bi bile volitve 14 dni kasneje.

Glavna napaka je bila, da so se pustili zvleči v bizarni politični eksperiment z imenom koalicija KUL. Kolikor vem, SD ni želela v KUL na način, kot je bil formiran, ampak so jih v to prisilili strici iz ozadja in medijski magnati, v prvi vrsti imperij Martina Odlazka, v SD pa so ocenili, da je od njih odvisno njihovo preživetje, in so šli v KUL.

Glavna napaka je bila, da so se v SD pustili zvleči v bizarni politični eksperiment z imenom koalicija KUL.

KUL je bil eden najbolj neuspešnih političnih projektov, ker je bil zgrajen na napačnih, da ne rečem norih, predpostavkah. Stranke KUL nagovarjajo isti bazen volivcev. Če pa nagovarjaš iste volivce, pa ne moreš na volitve s poudarjanjem, da so vsi enaki, s čimer so tlakovali pot Robertu Golobu.

Znotraj KUL pa je bila SD v najslabšem položaju. Bili so namreč skupaj z LMŠ, ki je z odstopom vlade povzročila, da je Janša sploh prišel na oblast, Alenko Bratušek, ki še ni prebolela , da ni več premierka in Levico, ki ni stranka, s katero bi človek želel iti v koalicijo. Tudi Robertu Golobu bi to odsvetoval. SD je bila v tej četvorki še najbolj normalna in ravno najbolj normalen največ slabega odnese iz te družbe kjer, če eden kihne, vsi zbolijo.

Rezultat bi bil drugačen, če ne bi šli v KUL in če ne bi mislili, da bo Tanja Fajon nagovarjala s svojim programom, ki so očitno njene noge. O tem smo se v kampanji največ pogovarjali. Ji pa lahko čestitamo, da je edina v kampanji pokazala celoten program, saj sta se videli obe nogi. Lahko me obtožite šovinizma, ampak lahko argumentiram, zakaj je to ves njen program.

Kako se stranka, ki vendarle ima terensko strukturo in resne organe stranke, pusti prepričati v tako samomorilsko avanturo, ki ji očitno škodi?

To je vprašanje, ki bi ga morali učiti na politologiji in še kje. Očitno to ni več stranka, za kakršno smo jo imeli in je bila še takrat, ko sem bil sam njen član. Aktivno razgrajujejo vse, kar jih je postavljalo v podoben položaj kot ga ima SDS. Trdim, da je edina prava stranka v Sloveniji SDS. Potem pa imamo še dva približka pravih strank, NSi in SD, pri čemer se NSi temu cilju približuje, SD pa se od njega oddaljuje. Židan in Fajonova sta uspela razgraditi skoraj vse, kar jih je delalo konkurenčno, resno stranko.

Struktura je razveljavljena, nekdo, ki se je ravno včlanil, pa lahko kandidira na najvišje položaje. To je zgodba Tanje Fajon, Dejana Židana, Dominike Švarc Pipan, … Včeraj se včlanim, danes sem kandidat na volitvah, izgubim, ampak postanem podpredsednik, državni sekretar, po naslednjih izgubljenih volitvah pa že minister. To je zgodba Dominike Švarc Pipan, ki kaže na stanje v stranki, ki pospešeno uničuje blagovno znamko Socialnih demokratov.

V državi, kakršna je Slovenija, bi se morali boriti za zmago na volitvah, ne za obstoj v parlamentu.

Podpredsednik Jernej Pikalo je odstopil, Luka Mesec je odstop ponudil. Bi morala Tanja Fajon narediti podobno? Se lahko na povolilnem kongresu v roku 6 mesecev zgodi kakšna resna sprememba vodstva?

Jernej Pikalo je odstopil, ker razume politiko in ve, da če štartaš na zmago, dobiš pa manj kot prej in si odličen četrti, slabši od NSi, to vsekakor poraz. Pa je imel še najmanj pri tem. Tanja Fajon na žalost ne ve, zakaj gre v politiki, čeprav je tam že od leta 2009. To pa zato, ker nima odnosa do politike, ker je do vseh funkcij prišla prelahko. Zato tudi ne misli, da ima ona kaj s porazom. Za stranko bi bilo gotovo bolje, če bi odstop, kot Luka Mesec, vsaj ponudila.

Mesec je s ponujenim odstopom prekinil debate, kako naprej, v Levici pa so se spogledali in vprašali -  kdo pa bo namesto njega? Edini, ki je vstal s stola, je bil Miha Kordiš, ostali pa so si rekli, da bi šli rajši naprej z Mescem. Tudi ponujen odstop Tanje Fajon ne bi bil sprejet, bi pa s tem pokazala, da rezultat ni dober in prečistila situacijo, ki je nastala v stranki. Tako pa bo zdaj to vir konfliktov.

Tudi na kongresu v roku šestih mesecev po volitvah se ne bo zgodilo nič, saj stranka nima kandidata za njenega naslednika, vsaj jaz ga ne vidim. Posebej še, če bo podpredsednica vlade in zunanja ministrica.

Nekateri na tej funkciji vidijo Janija Prednika, ki sicer je bolj primeren za to mesto, ampak dvomim, da bi stranka pod njim dosegala bistveno boljše rezultate. Morda bi zbral tistih dodatnih 0,4 %, da bi iz parlamenta izpadla Levica. Prednik je proti Fajonovi že kandidiral in pogorel. Mislim, da se na kongresu ne bo zgodilo nič.

Na volitvah sta najboljši rezultat dosegla prav zmernejša Jani prednik in Matjaž Han. Je to sporočilo volivcev ali gre za slučaj in ali ga vodstvo stranke razume?

Ni slučaj, mislim pa, da sporočila ne razumejo. Pri SD mislijo, da morajo tekmovati z Levico, kdo bo bolj radikalno lev, pri čemer ne vem, kam bolj v levo kot Levica še lahko greš, pokazalo pa se je, da Slovenci tega nočejo.

Glavni sporočili teh volitev sta, da ljudje nočejo SDS in Janeza Janše na oblasti, in da je Levica komaj prišla v parlament. Slovenci ne podpirajo ekstremnih strank, pri čemer je treba poudariti, da je Levica veliko bolj ekstremna od SDS.

Glavni sporočili teh volitev sta, da ljudje nočejo SDS in Janeza Janše na oblasti, in da je Levica komaj prišla v parlament.

SD bi lahko šla v sredino in se pokazala kot stabilna stranka, ki gre čez ideološke razlike, a je hotela tekmovati z Levico v ekstremnosti in temu primeren je tudi rezultat. Kandidati, ki ne veljajo za ekstremiste (Jani Prednik, Matjaž Han) so dosegli boljši rezultat, ni pa to edini faktor. Drug sicer ni bil odvisen samo od njih. Slabo so se namreč odrezali tam, kjer je imelo Gibanje Svoboda močne kandidate in kandidati SD niso imeli šans – in obratno. Tako je bila izvoljena Bojana Muršič, katere rezultat ni nič posebnega, očitno pa je v njenem okraju kandidat Svobode ni bil tako močan. Dvomim pa, da je stranka to razumela in da bo spremenila politiko.

V zadnjem času spremljamo serijo pranja umazanega perila v javnosti. Je to nekaj normalnega za SD?

To je precej stalna praksa, ki pa je hkrati vihar v kozarcu vode. To je stranka, ki združuje ljudi, ki tam v glavnem zdravijo svoje frustracije, ne stranka ljudi, ki bi jih družile iste vrednote. Iščejo nek prostor, kje bodo izživeli svoje ambicije. To povolilno dogajanje tako ni presenetljivo. Ampak to dogajanje nikoli ne prinese strukturnih ali kadrovskih sprememb v stranki.

Naj povem en primer: Po volitvah leta 2011, ko smo padli s 28 na 10 poslancev, je bil prvi, ki je poklical Igorja Lukšiča, Matjaž Han, ki je ocenil, da po tej katastrofi potrebujejo novega predsednika. A na kongresu leta 2012 je Han znova glasoval za Boruta Pahorja. Na tem kongresu sem bil opazovalec in na začetku bi ocenil, da je bilo približno 10 % delegatov naklonjenih Borutu Pahorju. Na koncu je pri 400 delegatih v drugem krogu izgubil za 10 glasov.

V stranki so zelo bojno razpoloženi, ko ni treba v boj. Ko pa pridejo na bojno polje, ta bojevitost uplahne in se poslužijo principa: saj je kar v redu tako kot je, samo da ne valovi in so zadovoljni.