Aljuš Pertinač: Vlada, ki vlada z Levico, ne vlada dolgo (2. del)

V prvem delu intervjuja z Aljušem Pertinačem, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali o situaciji po volitvah in razmerah v stranki Socialnih demokratov. Tokrat pa smo se dotaknili vlade in bodoče opozicije.

Če se po jutru dan pozna, kaj nakazujejo prva povolilna ravnanja Roberta Goloba, kakšna bo njegova vlada?

Po prvih potezah se zdi, da bodo uresničili to, za kar so si prizadevali zadnji dve leti – z oblasti bodo spravili Janeza Janšo. Nekega velikega zadovoljstva in umiritve ni videti. Še nikomur do zdaj se ni tako zelo mudilo sestaviti vlade, ne Miru Cerarju ne Marjanu Šarcu. Res pa je, da pred njima na oblasti ni bil Janša.

Golobu se očitno zelo mudi, da zavlada svoboda, ko bodo Janšo spravili z oblasti, pa tudi zato, da se ne bi kaj zakompliciralo pri oblikovanju vlade. Golob morda res nima izkušenj v politiki, ima pa izkušnje z Zoranom Jankovićem. Če kaj ve o politiki, ve, kaj se je zgodilo Jankoviću, ko je zmagal na volitvah leta 2011, in tega noče ponoviti.

Poteze so po svoje pričakovane v smislu, da je veliko trkanja po prsih in revanšizma, podcenjevanja aktualne situacije, češ, zdaj, ko bomo prišli na oblast, bomo vse zamenjali in potem bo vladala svoboda do konca naših dni. To je podcenjevanje razmer in precenjevanje samih sebe ter pravljična predstava o tem, za kaj v politiki v resnici gre.

Vedeli smo tudi, da bo pomanjkanje kadrov in da bo šlo marsikaj na silo, da v medijih ne bodo veljali nobeni standardi, ki bi sicer veljali za druge stranke, posebej z nasprotnega ideološkega pola pri sestavljanju vlade. Uveljavlja se načelo: Ni važno, da je pismen, važno, da je naš.

Za bolj natančno oceno, koliko in česa je sposobna ta vlada, bo treba počakati vsaj na predstavitve kandidatov za ministre v parlamentu in prvih sto dni dela vlade. Ugotavljam, da ne gre za imena, ki bi že na prvi pogled zagotavljala kompetentno, homogeno in uspešno vlado. Številnih niti ne poznam, mnogih si v tej vlogi, iskreno, do včeraj še nisem predstavljal. Prvi hip se bolj zdi, da jim manjka bodisi strokovnosti bodisi političnih izkušenj oziroma, vsaj v nekaterih primerih, kar obojega. Podobno velja za poimenovanje novih resorjev, ki je kar malo preveč pesniško, da ne rečem svobodno.

Vedeli smo tudi, da bo pomanjkanje kadrov in da bo šlo marsikaj na silo, da v medijih ne bodo veljali nobeni standardi, ki bi sicer veljali za druge stranke, posebej z nasprotnega ideološkega pola pri sestavljanju vlade. Uveljavlja se načelo: Ni važno, da je pismen, važno, da je naš.

Vstop v vlado je za skrajno leve stranke v Evropi dokaj redek pojav in pravzaprav kaže na ekstremne situacije. Z Levico gredo v vlado kvečjemu socialdemokrati in zeleni, nikoli liberalci. Kako gledate na to?

Robert Golob skuša na vsak način narediti neko reinkarnacijo kvazi sredinske neideološke stranke tipa LDS, ki bi lahko vladala več mandatov zapored. Ampak če to res želi narediti, bi bilo dobro reinkarnirati tudi stil vodenja vladnih koalicij pokojnega Janeza Drnovška, česar pa Golob ne počne. Ne obnaša se kot Janez Drnovšek, ki bi iskal široke koalicije, ki bi segale čez ideološke bregove.

Golob je imel idealno priložnost in Nova Slovenija bi morda celo na to pristala in politično preživela, če bi jo v vlado vzel namesto Levice. Potem bi imeli obe t. i. ekstremni stranki v opoziciji (SDS in Levica) ter širšo vlado. Covida se še nismo povsem znebili, poleg tega pa imamo ukrajinsko krizo, energetsko krizo, obeta se tudi gospodarska. Slovenija potrebuje stabilno vlado s štiriletnim mandatom, ki ima širšo podporo od ene ideološke opcije.

Robert Golob tega ni naredil. V vlado je vzel Levico, kjer sta pomembna dva vidika. V prejšnjem mandatu je bila že podpora vladi iz opozicije pretežka naloga. Prvič, ko vlada ni podprla nekega njenega predloga, so ji odrekli podporo in je v končni fazi padla. Šarec ni odstopil zato, ker je šel pred kamere in to rekel, ampak ker ni imel večine v parlamentu.

Le narobe si je izračunal, da bo prišlo do volitev in da se mu to splača. Njegov problem je bil, da je bil odvisen od Levice. In ta problem se zdaj potencira. Komaj so prilezli v parlament in zdaj gredo v vlado. Njihovi ljudje, vključno s koordinatorjem, bodo ministri. Recept za katastrofo.

Levica ni niti stranka v pravem pomenu besede, še predsednika nima, pa bo članica koalicije. Mesec je njihov koordinator. Edino, kar rešuje Goloba, je to, da ima večino že samo s SD, ker na Levico se ne da računati. Vprašanje je samo, če bodo šli formalno ven ali bodo nagajali od znotraj. Hkrati pa se lahko stvari zakomplicirajo tudi, če SD prevzame kdo drug namesto Tanje Fajon. Dokler SD vodi Tanja Fajon in je zunanja ministrica, ne bo videla nobenega problema.

Golob lahko izgubi katerokoli od partneric, pa z drugo še vedno sestavi vlado, celo če izgubi obe, se lahko še pogaja z NSi. Koliko pogajalske moči potemtakem sploh imata SD in Levica? Koliko Golobu škodi dejstvo, da je čisto brez kadrov?

Dejanska pogajalska moč je na strani SD in Levice. Mandatar je tisti, ki je najbolj motiviran, da vlada nastane, in nihče nima sam večine. Robert Golob potrebuje nekoga, da lahko on postane predsednik vlade, in je zato odvisen od tega človeka. Kljub tej dejansko večji moči pa realno ta moč ni večja, ker v SD in Levici ni nikogar, ki bi to razumel in se tako obnašal. Zato je Robert Golob v dobri poziciji, ker v teh dveh strankah verjamejo, da je vlada zaradi njega in ne zaradi njih.

Če pa bi šel v vlado z NSi, bi ga ta lahko ves čas izsiljevala. Zakone bi sicer lahko sprejemal s podporo SD in Levice, NSi pa bi cel mandat »hodila iz koalicije« in to ne bi funkcioniralo. Vlada s SD na eni in NSi na drugi strani pa bi bila po drugi strani lepo uravnotežena vlada, kar bi zagotavljalo, da nihče ne more vleči pretirano ideoloških potez. Morali bi se usklajevati in za Slovenijo bi bilo to bistveno boljše.

Tako pa bo vlada nestabilna, in sicer zato, ker je Gibanje Svoboda z Golobom na čelu neizkušeno.

Če pa bi šel v vlado z NSi, bi ga ta lahko ves čas izsiljevala. Zakone bi sicer lahko sprejemal s podporo SD in Levice, NSi pa bi cel mandat »hodila iz koalicije« in to ne bi funkcioniralo.

Zdaj se napoveduje združevanje strank LMŠ in SAB z Gibanjem Svoboda. Kaj zanje pomeni vključevanje strank, ki so jih volivci nagnali iz parlamenta?

Na srečo se v tisku ne vidi, kako mi gredo lasje pokonci ob tem vprašanju. Bom zelo oster, ampak bom utemeljil, zakaj je to upravičeno. To je nekrofilija, obujanje mrtvih, političnih zombijev. To je, kot bi po bojnem polju pobrali trupla in rekli, da so to vaši vojaki. Niso, nimate jih. Marjana Šarca in Alenko Bratušek so ljudje nagnali iz politike. Oba sta predsednika vlade, katerih vloga se samo še degradira.

Alenka Bratušek je že prejšnjič komaj prišla notri, Marjan Šarec je iz stranke, ki je vodila vlado, izpadel iz parlamenta. To so veliki politični »dosežki«.

Ne vem, če veste, ampak prva stranka, ki jo je Golob nameraval prevzeti, je bila SAB, pa je Bratuškova rekla ne. Namesto da bi bila podpredsednica stranke, ki bi imela 41 poslancev, je rajši predsednica stranke, ki je izpadla iz parlamenta. Šarec enako. Takim političnim mrtvecem dajati neke politične funkcije je nepredstavljivo.

Na strokovnih funkcijah moraš biti strokoven, na političnih funkcijah pa moraš imeti politično legitimnost. Onadva je vsekakor nimata. Kdor misli, da se z njima krepi, se moti.

To pa volilno telo sili k razmisleku, da se vpraša, kaj dobimo s strankami novih obrazov, ki tako zelo nimajo nobenega kadra, da obujajo v življenje takšne mrtvece in tretjo do peto ligo njenih ljudi, ki zdaj hodijo z Golobom na kadrovska usklajevanja. Sploh pa ne funkcionira dobro vlada z dvema bivšima predsednikoma vlade. Še z Mirom Cerarjem ni funkcioniralo, pa je na bistveno višji intelektualni ravni ter ima višjo čustveno inteligenco od Bratuškove in Šarca.

Vendarle se omenja združitveni kongres teh strank. Je v tej skupni stranki prihodnost, da ne bi bili le muha enomandatnica?

Ne vem, če ste opazili, ampak tudi obujanje LDS je obujanje političnega mrtveca. To je nekaj, kar bi marsikdo rad kopiral, ker je bila toliko časa nesporni vladar Slovenije. Ampak zdaj so drugi časi in politika se je spremenila.

Torej je to podobno, kot kadar skuša kdo obujati Demos na desnici?

Točno tako. Zdaj bi sicer celo KUL rad bil neke vrste demokratična opozicija. Teoretično je sicer obujanje LDS možno, nikakor pa ni samoumevno, da bo Gibanje Svoboda tako vladalo dva ali tri mandate. Zunanje razmere niso rožnate, pred volitvami pa bodo mnogi od teh 41 poslancev ugotovili, da nimajo šans, da bi bili na tej listi še enkrat izvoljeni, in bodo šli drugam, verjetno v kakšne nove stranke.

To bi bil po svoje paradoks. Golob se bo trudil združiti vse, kar obstaja na levi, s ciljem, da na prihodnjih volitvah, enako kot z LMŠ in SAB, naredi še s SD in Levico, iz njegovega antijanša gibanja pa bosta izšli dve ali tri manjše stranke, ki bodo računale, da imajo več možnosti, če ciljajo na svojih 5 %, kot da bi bili znova izvoljeni kot 38. ali 41. poslanec. LDS je morda mogoče obuditi, skoraj nemogoče pa je, da bi dosegli to, kar je ta politični mrtvec v slovenski politiki nekoč bil.

Kje pričakujete prve reforme in kje bo največ zapletov?

Najprej je treba videti, kakšna sploh bo ta vlada in kdo bo v njej sedel. Do zdaj je bilo vse odvisno od Goloba. Svoboda je dobila toliko glasov, kot jih je dobil Golob, skoraj nihče od kandidatov ni prinesel dodatnih glasov sam. Ker ne gre za stranko s tradicijo, bo veliko odvisno od posameznikov. Že samo napovedovanje dviga števila resorjev na 20 pa je recept za katastrofo.

To pomeni, da je treba te resorje na novo ustanoviti, postaviti ljudi, definirati področja. Ko spreminjaš število ministrstev, to za sabo potegne cel kup stvari. Za začetek je treba spremeniti vse logotipe, da ne naštevam drugih podrobnosti, skratka iz lastnih izkušenj vem, da je to zapleteno.

Potem je tukaj kadrovska sestava. Nihče ne garantira, da bodo zdržali več kot tri mesece. Tako kot poslanci GS se tudi ministri med seboj ne poznajo. Marsikdo bo, ko se bo spoznal med sabo, ugotovil, da na človeški ravni ne more delati skupaj z drugimi. Nadaljevalo se bo dogajanje iz Šarčeve vlade. Tudi ljudje, ki so prej zamahnili z roko ob Golobovih aferah, zdaj ne bodo več tako prizanesljivi, zdaj ko je Janša premagan. Podobno civilna družba. Robert Golob se v prihodnje ne bo mogel kar tako konfrontirati z Branimirjem Štrukljem, kot se je v eni od povolilnih oddaj.

Potem je tukaj še fenomen Nike Kovač, ki misli, da je volilni rezultat njena zasluga. Ona verjame, da če si nekaj zamisli, je to treba tudi narediti. Stranke so dobile rezultat, ne neka civilna družba. Ne bi tudi rad bil predsednik vlade, v kateri bo Tanja Fajon zunanja ministrica. Govorila bo prav, kar ji bo prišlo na pamet, in zakuhala kakšen mednarodni škandal. Notranje težave bo namesto nje povzročal Luka Mesec.

Če pogledamo na neizkušenost, zunanje razmere, pomanjkanje refleksije in notranja trenja, nisem ravno prepričan, da bo vredno pohvaliti vse, kar bo delala ta vlada.

Če pogledamo na neizkušenost, zunanje razmere, pomanjkanje refleksije in notranja trenja nisem ravno prepričan, da bo vredno pohvaliti vse, kar bo delala ta vlada.

Kakšna pa pričakujete, da bo bodoča opozicija?

Sprememba, da imamo vsega skupaj pet strank, od tega smamo dve v opoziciji, je po svoje dobra. Podpiram ideje o dvigu parlamentarnega praga za vstop v parlament. Hkrati pa je problem, da imamo letos kar 25 % volivcev, ki svojega predstavnika v parlamentu nimajo. To ni ravno zmaga demokracije, ampak antipolitike, ker podpiramo t. i. civilno družbo tipa 8. marec, za stranke pa mislimo, da so nekaj slabega.

Za SDS pričakujemo, da se bo obnašala podobno kot po prejšnjih volitvah. Čeprav niso zmagali, imajo soliden rezultat. Janša si bo vzel krajši dopust, morda napisal kakšno knjigo in analiziral dogajanje. Vlade Marjana Šarca ni razrušila opozicija in tudi tokrat ne pričakujem, da bi najedali že v začetku. Če pa se zaradi zunanjih dejavnikov spremeni situacija in Janša oceni, da znova lahko prevzame oblast, bo odreagiral.

Nova Slovenija je pokazala, da lahko politično preživi tudi v vladi Janeza Janše. Odrezali so se bolje od praktično vseh in so med zmagovalci volitev, razen glede tega, da ne bodo v vladi. Ampak to ni njihova krivda, ampak od Goloba, ki očitno ni resno razmišljal o sodelovanju z njimi. V opoziciji jim bo težko, ker jih utegne SDS preglasiti, prav tako pa jim ne bo pustila, da bi z vlado sodelovali, saj nočejo, da se pokažejo kot sposobni sodelovati v vladi, ki je ne vodi SDS:

SDS bo skušala zatreti vsako idejo, da bi NSi lahko bila še v kakšni drugačni vladi kot z njimi. NSi pa mora preživeti. Glede na resorje, ki so jih imeli, je možno tudi, da so pridobili finančne vire, da lahko preživijo štiri leta v opoziciji, zunanje intervencije, ki bi jih spravila v vlado, pa ne pričakujem.

Poročilo protikorupcijske komisije, ki je vrglo drugo Janševo vlado, je bilo tak primer. Takrat je bila ideja, da se iz politike odstrani tako Janšo kot Jankovića, paradoks pa je, da sta ravno onadva še vedno na sceni, vsi drugi akterji pa ne več.

Kaj pa preostane Janši glede na očitno odbojnost? Je čas, da se umakne iz politike in ali bi s tem sploh kaj bistvenega spremenil?

Če Janez Janša ne bi več vodil SDS, bi se ta stranka borila za vstop v parlament. S 25 % bi padli na 5 % ali manj. Oni tukaj nimajo rešitve. Pokazalo se je, da 70 % slovenskih volivcev razmišlja »partizansko« in 30 % protipartizansko. Na predsedniških volitvah se ta odstotek popravi na približno 60–40 %, na parlamentarnih pa na 55–45 %, še vedno v korist »partizanskega tabora«. To, da je Janša trikrat vodil vlado in dvakrat zmagal volitve, je verjetno največ, kar lahko protipartizanski tabor doseže.

Mislim, da Janez Janša volitev zmagati več ne more. Lahko pa še kdaj vodi vlado, ker tudi Golobova lahko pade podobno, kot je Šarčeva. Resda samo z NSi ne more vladati, ampak vprašanje je, kaj se zgodi z Golobovimi poslanci, če bi ga prijelo iti na kakšne predčasne volitve. V tem primeru je vprašanje, če bodo pripravljeni tvegati službo in se predati nepredvidljivemu volilnemu rezultatu. Čeprav na volitvah verjetno ne more več zmagati, ne bi dal roke v ogenj, da ne bo še kdaj vodil vlade. Tudi predsednik SDS bo, dokler bo to želel biti. Potem pa lahko iz izkušenj drugih strank z dolgoletnimi predsedniki sklepamo, da se jim bo precej slabo pisalo.

To, da je Janša trikrat vodil vlado in dvakrat zmagal volitve je verjetno največ, kar lahko protipartizanski tabor doseže.

Bi lahko Janša prevzel kakšno mednarodno službo, denimo postal generalni sekretar Nata?

Vsekakor. Glede na obnašanje v volilni kampanji se mi zdi, da računa na kakšno mednarodno službo. Tudi njegovi politični sopotniki mi to pravijo. Če je Kolinda Grabar Kitarović lahko na funkciji v zvezi Nato, zakaj ne bi mogel biti Janez Janša?

To bi lahko bila elegantna rešitev za Janšo in desnico. Namesto da razmišljamo o njegovem odstopu in nasledniku, bi se to vprašanje sprostilo, vsi, ki imajo to ambicijo, pa bi se demokratično in enakovredno spopadli za njegovo izpraznjeno pozicijo. Mislim, da ni nemogoče, da bi Janša postal generalni sekretar zveze Nato. Vsekakor je to bolj verjetno od možnosti, da bi Danilo Türk postal generalni sekretar OZN.

Je za SDS in NSi boljše, da je Levica v vladi ali v opoziciji?

Vsekakor v vladi. Iz izkušenj vemo, da vlade, ki vladajo z Levico, ne vladajo dolgo.

Aljuš Pertinač je voditelj oddaje Faktor na TV 3. Bil je predsednik Mladega foruma, podmladka Socialnih demokratov. Leta 2005 je za mesto predsednika SD izzval Boruta Pahorja, a izgubil. V času vlade Alenke Bratušek je bil državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Od leta 2017 ni več član Socialnih demokratov, stranke, katere član je bil dvajset let."