Ali rezultat volitev na Slovaškem ogroža enotnost evropske podpore Ukrajini?

Sobotne parlamentarne volitve na Slovaškem so prinesle dve šokantni novici. Prva je zelo verjetna vrnitev spornega nekdanjega premiera Robert Fica na oblast, druga pa najmočnejši vzpon kakršnekoli liberalne stranke na Slovaškem od samostojnosti naprej. Praviloma slovaške parlamentarne volitve niso zanimive za širšo evropsko in zahodno javnost, saj ima majhna država s skoraj enakim imenom kot naša le malo vpliva na svetovne in evropske dogodke.

Zadnjič je Slovaška burila evropske duhove po umoru slovaškega raziskovalnega novinarja Jana Kuciaka leta 2018. Kuciak je preiskoval povezave slovaških poslovnežev, med katerimi so bili nekateri povezani z italijanskimi poslovneži, ki so se skrivali na Slovaškem, ker so pred tem sodelovali z italijansko mafijo. Med spornimi slovaškimi poslovneži so bili tudi takšni, ki so bili povezani s stranko SMER, ki jih je ščitila pred sodnim pregonom. Prav zaradi množičnih protestov, ki so sledili umoru, je moral Fico s celotno vlado odstopiti. Od takrat sta se Fico in stranka SMER še bolj radikalizirala in postala nasprotnika evropske pomoči Ukrajini, kar sedaj ogroža celotno evropsko podporo Ukrajini.

Uspeh zgrajen na populizmu

Ficov uspeh lahko razumemo na dva načina. Prvič, levosredinske demokratične stranke, ki so dobile večino na prejšnjih volitvah leta 2020 in so potem oblikovale vlado, so bile ideološko raznolike in so se kmalu soočile s težavami pri skupnem vladanju predvsem zaradi nesposobnosti svojih politikov. Drugič, čeprav sta Fico in SMER sporna zaradi številnih razlogov, imata določene politične prednosti. Zaradi dolgoletnega vladanja med leti 2012 in 2020 ima SMER ugled še vedno sposobne, čeprav včasih podkupljive stranke. Poleg tega je Fico pred sobotnimi volitvami premeteno obljubil povišanje pokojnin, poleg tega pa je na volitvah nastopil skupaj s svojo mamo in se predstavil kot zagovornik družinskih vrednot. Kot smo že omenili, je uspešno izrabil populistično retoriko o vojni v Ukrajini in uspel prepričati številne volivce, da so EU, »Bruselj«, NATO, George Soros in imigranti največja grožnja Slovaški.

SMER je na volitvah zadnjo soboto dobila 23 % glasov, kar je zadostovalo za prvo mesto, ne pa za mandat za sestavo vlade. Zato bo Fico skušal sestaviti koalicijo s svojim bivšim protégé Petrom Pellegrinijem, ki je po porazu stranke SMER na volitvah leta 2020 ustanovil svojo stranko HLAS, ki naj bi bila zmerna alternativa stranki SMER. Po sedanjem razvoju dogodkov se zdi, da je bil Pellegrini uporabljen le kot most za vrnitev Fica na oblast. Obe stranki potrebujeta še tretjo partnerico, saj je HLAS dosegel slabih 15 %, kar pomeni, da bosta obe stranki skupaj zasedli le 69 sedežev od 76 potrebnih za večino v bratislavskem parlamentu. Tretja partnerica bo po vsej verjetnosti skrajno desna SNS, čeprav je Pellegrini izrazil željo, da bi se vladi pridružila še krščanskodemokratska KDH, a je slednja že zavrnila kakršnokoli koalicijo s SMER.

Morda se nam zdi šokantno, da dve bolj ali manj levi postkomunistični stranki sodelujeta s skrajno desnico, a to v Srednji in Vzhodni Evropi ni nič čudnega. Kdorkoli pozna slovensko politiko, se bo verjetno spomnil sporne vloge Jelinčičeve SNS, ki je po volitvah leta 1996 v Državnem zboru »konstruktivno« pomagala izvoliti Janeza Drnovška za mandatarja, ki je potem sestavil svojo tretjo vlado (1997–2000).

Morda se nam zdi šokantno, da dve bolj ali manj levi postkomunistični stranki sodelujeta s skrajno desnico, a to v Srednji in Vzhodni Evropi ni nič čudnega. 

Novi zaveznik Obrana in Putina v Evropskem svetu

Poleg tipičnega vzhodnoevropskega korupcijskega pristopa do subvencij Evropske unije bo Fico verjetno povzročil glavobol Evropski uniji in evropskim voditeljem zaradi svojega pristopa do Ukrajine. Med predvolilno kampanjo je Fico večkrat zatrdil, da bo Slovaška v primeru njegove izvolitve prenehala posredovati vojaško pomoč Ukrajini. V tem primeru bo Fico postal novi zaveznik madžarskega premiera Viktorja Orbana, kateremu se lahko zgodi, da bo po poljskih parlamentarnih volitvah čez dva tedna izgubil svoje edine »zaveznike« v Evropskem svetu, čeprav je treba priznati, da so se Poljaki v zadnjem letu začeli od njega oddaljevati.

Od začetka ruske agresije nad Ukrajino je Evropska unija kljub oviranju Madžarske uspela sprejeti številne pakete finančne in vojaške pomoči za Ukrajino. Upravičeno se nam postavlja vprašanje, kako se bodo evropski voditelji uprli nasprotovanju Madžarske in Slovaške. Nova slovaška politika skrbi tudi zvezo NATO, saj nekateri vojaško-obrambni analitiki namigujejo, da naj bi Madžarska pošiljala tajne vojaške podatke zavezništva tretjim državam. S Ficovim prihodom na oblast se tako postavljajo vprašanja o novi grožnji odtekanja zaupnih vojaških informacij iz zavezništva.

S Ficovim prihodom na oblast se tako postavljajo vprašanja o novi grožnji odtekanja zaupnih vojaških informacij iz zavezništva.

Kaj se lahko naučimo Slovenci iz primera Slovaške

Slovaška politika je iz slovenske perspektive zapeljiva prav zaradi njenih razlik in skupnih točk. Seveda bosta slovenski desničar in levičar te dogodke interpretirala na različne načine. Iz slovenske desnosredinske perspektive prepoznamo problematike postkomunistične družbe: vzpon novih strank, ki omogočajo nadaljevanje vladanja nekdanje oziroma sedaj nove elite. Medtem ko bi slovenski levičar v osebi Pellegrinija prepoznal Anžeta Logarja, bi drugi pol v osebi Fica videl koga iz okolice Milana Kučana. A čeprav so naše perspektive različne, je verjetno resnica le ena: demokratične sile morajo biti enotne in odločne, če želijo premagati postkomunistično elito v kakršnikoli njeni obliki.