Ali je razogljičenje in zeleni prehod razkošje le za bogate?

Pogovori o zmanjšanju emisij ogljika, ki potekajo na sedežu Mednarodne pomorske organizacije (IMO) ZN v Londonu, naj bi bili razdeljeni med bogatejše države, ki želijo strožje cilje glede emisij v pomorskem prometu, in države v razvoju, ki jih skrbi gospodarski učinek zelenih ukrepov.

Ta teden bodo predstavniki različnih držav razpravljali o novih ciljih za zmanjšanje ogljika v pomorskem prometu, ki je odgovoren za približno 2 % svetovnih emisij.

Vendar predlogi rešitev na situacijo gledajo premalo celovito. Izkoreninjenje revščine, ki gre z roko v roki z napredkom, je dobrodošlo. Vprašanje pa je, kako to doseči na način, ki bo te iste države opustošil. Primer tega je rudarjenje za minerali, ki jih nujno potrebujemo za baterije, ki predstavljajo ključen del t. i. zelenega prehoda.

Prvi cilj je ladijski promet


Pomorski promet v enem letu izpusti toliko CO2 kot Nemčija, vendar je največji svetovni sektor, ki nima cilja za zmanjšanje emisij na »čisto ničlo«.

Nekateri delegati na vrhu ZN, ki se je začel v ponedeljek, želijo, da se to doseže do leta 2050, do leta 2030 pa se emisije prepolovijo. V skladu s sporazumom iz leta 2018 mora ladijski sektor tako do leta 2050 zmanjšati emisije za 50 % v primerjavi z letom 2008. Ker pa so vplivi podnebnih sprememb vse bolj očitni, si koalicija držav prizadeva, da bi ta cilj postal neto ničla.

Podobno kot letalstvo tudi ladijski promet velja za sektor, ki ga je s podnebnega vidika težko zmanjšati. Tehnološke rešitve za drastično zmanjšanje emisij (kot so električna vozila v cestnem sektorju) trenutno niso na voljo v velikem obsegu za pomorski promet.

Vendar obstajajo ukrepi, ki jih je mogoče sprejeti za zmanjšanje ogljičnega odtisa sektorja, preden postanejo čiste ladje izvedljive, na primer prehod s težke surove nafte na čistejše vire goriva, kot so električna goriva, pridobljena iz vodika, ali biogoriva.

Ta goriva so pogosto omejena in dražja od tradicionalnih fosilnih goriv, zato jih je težko prodati industriji, ki se ukvarja z dobičkom.

Regulativni pritisk orodje bogatih


Brez regulativnega pritiska bo pomanjkanje povpraševanja zmanjšalo spodbudo industrije goriv za proizvodnjo več zelenih goriv, kar bo ohranjalo visoke cene in nizko porabo.

Številne najbogatejše države na svetu, vključno z EU, ZDA, Veliko Britanijo in Norveško, si prizadevajo za uvedbo dajatve na onesnaževanje, ki segreva planet, ki ga povzročajo ladje. Tudi države, ki so najbolj ogrožene zaradi dviga morske gladine, kot so Salomonovi otoki, močno podpirajo višje cilje in morebitni davek na onesnaževanje. Vendar pa vse države niso tako okoljsko zagnane kot pretežno zahodne države.

Kitajska, največja svetovna izvoznica, je uporabila svojo veliko diplomatsko moč, da bi poskušala omiliti besedilo. V diplomatski noti Kitajska navaja, da bo »preveč ambiciozen cilj zmanjšanja emisij resno oviral trajnostni razvoj mednarodnega ladijskega prometa, znatno povečal stroške dobavne verige in negativno vplival na okrevanje svetovnega gospodarstva«.

Kitajska je poleg tega označila raven ambicij, za katero si prizadevajo razvite države, za »nerealno« in jo opisala kot prikrito sredstvo, s katerim bogate države povečujejo svojo konkurenčnost. Tudi Brazilija, Argentina in Južnoafriška republika so podprle kitajsko stališče, saj jih skrbi, kaj bi višji cilji pomenili za njihovo ladijsko industrijo.

Namesto tega te države želijo bolj prilagodljiv cilj, ki ne bi vseboval trdnega roka do leta 2050.

Spor med razvitimi državami in državami v razvoju


Spor med državami v razvoju in razvitimi državami glede podnebnih ciljev se razteza daleč prek ladijskega prometa. Revnejše države menijo, da je Zahod obogatel z uporabo sredstev, ki intenzivno porabljajo ogljik, zdaj pa poskuša drugim prepovedati, da bi šli po isti poti.

Vprašanja podnebne pravičnosti dejansko ne smemo zanemariti. Dober začetek bi bila natančna ocena, koliko so razvite države dolžne za zgodovinsko zaostrovanje podnebne krize. Vendar je škoda, ki jo okolju povzročajo emisije, še vedno škoda, ne glede na to, ali jo povzročajo razvite države ali države v razvoju, globalni sever ali globalni jug. Podnebne spremembe so nadnacionalno vprašanje, ki se izmika konceptu nacionalnih držav.

Revščina ni problem


Izkoreninjenje skrajne revščine in zaustavitev globalnega segrevanja je mogoče doseči le skupaj: zmanjševanje revščine brez upoštevanja emisij ogljika je samouničujoča strategija, saj bodo učinki podnebnih sprememb ogrozili težko pridobljene razvojne dosežke.

Dobra novica je, da bi izkoreninjenje skrajne revščine povečalo emisije za manj kot 5 odstotkov, zato lahko to mirno štejemo za absolutno prednostno nalogo, tudi če se bo to zgodilo ob upoštevanju pretekle energetske in ogljične intenzivnosti.

Nasprotno pa bo za zagotavljanje življenjskega standarda srednjega razreda vsem ob hkratni stabilizaciji podnebnih sprememb treba korenito spremeniti energetsko in ogljično intenzivnost in prav to je izziv za naslednjih nekaj desetletij.

Rudarjenje – skrito izkoriščanje revnih držav


Če se bo rudarjenje povečalo po načelu »vse po starem«, bo to potencialno povečanje proizvodnje mineralov verjetno povzročilo veliko socialno in ekološko opustošenje. Podnebne pravičnosti in zlasti pravičnega prehoda ni mogoče doseči brez pravičnosti na področju rudarstva.

Za svetovni prehod na zeleno energijo bodo potrebne velike količine mineralov, kot so grafit, litij in kobalt, ki se bodo v veliki meri kopali v afriških državah in morda tudi v vodah ob afriških obalah.

Poročilo Svetovne banke, ki analizira 17 mineralov, ugotavlja, da bi se tudi nezadosten energetski prehod – ki bi omejil segrevanje na 2 °C – verjetno povzročil, da bi se sedanje povpraševanje po mineralih do sredine stoletja povečalo za štirikrat.

Velika nahajališča najpomembnejših mineralov za energetski prehod so v Afriki. V Demokratični republiki Kongo, na primer, se proizvede več kot 70 % svetovne proizvodnje kobalta, v njej pa se nahaja skoraj polovica svetovnih zalog. Pomembna nahajališča kobalta so tudi v Zambiji.

V Zimbabveju se je proizvodnja litija med letoma 2020 in 2021 skoraj potrojila, saj se je v enem letu povečala s 417 na 1.200 metričnih ton. Druge afriške države s pomembnimi zalogami litija so še Demokratična republika Kongo (3 milijone ton), Mali (700.000 ton), Gana (130.000) in Namibija (50.000 ton).

V poročilu Svetovne banke je navedeno, da »ta scenarij prinaša možnost obsežnega krčenja in degradacije gozdov« v porečju Konga, kjer se nahaja drugi največji tropski gozd na svetu, približno četrtina nadzemnih zalog ogljika v tropskih gozdovih in približno enaka količina ogljika v največjem kompleksu šotišč na svetu, ki je shranjen pod zemljo.

Kakšna je torej naša zelena in pravična prihodnost?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15
Iz Ljubljane z ljubeznijo
17. 2. 2025 ob 6:00