Alenka Virant, ravnateljica OŠ Rogatec: Šola pač ni neka Aqualuna, da bi hodili sem v kopalkah

Alenka Virant, Foto: Tomo Strle, Citrus
POSLUŠAJ ČLANEK

Na Osnovni šoli Rogatec so v začetku leta sprejeli nova šolska pravila, ki določajo tudi kodeks oblačenja ter ravnanja z mobilnimi napravami. Z ravnateljico tamkajšnje šole Alenko Virant smo spregovorili o nastajanju novih pravil, pa tudi o dogajanju preteklega tedna, ko so se šole soočale z grožnjo strelskega napada.

Slovenijo je pretresla medijsko odmevna grožnja, da bi se lahko tudi pri nas na kateri izmed osnovnih šol zgodilo kaj podobnega, kot se je na Finskem, ko je osnovnošolec ubil enega in poškodoval dva sošolca. Kako ste razumeli to grožnjo in se nanjo odzvali?

Razumela sem jo zelo dobro. Informacije glede tega pa smo dobili prepozno in s premalo usmeritvami. Dejansko smo bili še najbolj o tem seznanjeni iz medijev.

Ravnatelji ste najprej za grožnjo slišali iz medijev?

Tako je, najprej iz medijev, nato pa je priletela neka okrožnica z ministrstva, naj se z otroki pogovarjamo, brez kakšnih konkretnih protokolov, kako na to reagirati.

Na naši šoli smo se na srečo že novembra, ko je prišla ponudba z Ministrstva za notranje zadeve, odločili sprejeti ponudbo, da nam naša policijska postaja pripravi predavanje s področja Amok situacij. Tako smo vsaj približno vedeli, za kaj gre v teh primerih.

Večina učiteljev, pri nas, ko imamo zraven še vrtec pa tudi vzgojiteljev, pa dejansko ni seznanjena s temi zadevami.

(Amok dogodek je dogodek, kjer eden ali več storilcev brezciljno ali sistematično, z orožjem, drugimi nevarnimi predmeti ali sredstvi, ubijejo ali poškodujejo eno ali več oseb ali so to poskušali storiti, pri čemer storilci s tem dejanjem nadaljujejo ali je očitno, da bodo s tem nadaljevali. Beseda izvira iz malajščine in pomeni norost z neobvladljivo jezo.)

Kakšen odziv pristojnih bi se vam zdel smiseln ob takšnem dogajanju?

Ministrstvo za šolstvo bi se vsekakor moralo povezati z Ministrstvom za notranje zadeve in pripraviti konkretne predloge, protokole za dano situacijo. Ne da moramo sami iskati po policijskih straneh in se, ko se kaj zgodi, ena na ena z otroki pogovarjati. Takrat je treba konkretno odreagirati.

Skratka, potrebovali bi nek načrt, ki bi nas vnaprej pripravil, da ne bomo panični. Vsak dan s strahom prihajati v šolo in službo pa res ni dobro. V sredo je bil velik del Slovenije doma.

Je na vaši šoli zaradi te grožnje veliko otrok ostalo doma?

Mi smo imeli srečo v nesreči, da sem sama te informacije dobila zelo pozno. V torek zvečer pa se mi ni zdelo smiselno staršev obveščati o tem, ker bi nastala samo panika, hkrati pa je policija prek medijev mirila, naj ne delamo panike. Še več, da grožnja itak ni tako huda, da bi jo kazensko preganjali, kar se mi je itak zdelo čudno. Pol Slovenije je bilo v zraku, oni pa pravijo, da ne morejo nič odreagirati.

Tako sem ukrepe izpeljala po svoje. Za pomoč sem se obrnila na lokalno policijsko postajo.

Na nekaterih šolah tisti dan niso nosili šolskih torb, drugod so zaklepali vrata, najemali dodatne varnostnike. Za kakšne ukrepe ste se odločili vi?

Mi smo podeželska šola in smo običajno zelo odprti. V sredo smo imeli vse zaklenjeno, nismo imeli dežurnega učenca, povečali smo nadzor učiteljev in s strani policijske postaje. Naš rajonski policist Bogdan, ki je vedno tu, da priskoči na pomoč, je krožil s svojo ekipo po okolici. Kljub temu smo bili med odmorom z otroki zunaj, po odmoru pa smo se spet zaklenili. Enako vrtec in obe podružnični šoli.

Če bi to zadostovalo, ne vem. K sreči se je izkazalo, da ni bilo potrebe, lahko pa rečem, da ni bilo prijetno.

Kako so učitelji in učenci doživljali ta dan?

Vsi smo bili precej zaskrbljeni. Manj je bilo nasmehov. Učenci pa niso niti vsi vedeli, da se kaj dogaja, ker tega nismo obešali na veliki zvon, razen, kolikor so izvedeli sami iz medijev. Mi smo jih skušali pred tem zaščititi.

Se pa z njimi tudi sicer pogovarjamo o varnosti. Zdaj imamo v šolskih pravilih tudi možnost pregledov osebnih predmetov, če bi zaslutili, da je kaj narobe, kar se mi zdi zelo pametno in včasih tudi potrebno. Včasih pa tudi tega nisem smela, čeprav sem vedela, da imajo denimo petarde, ker so pokali okoli šole. Dokler tega ni bilo v pravilih, bi se lahko v tem primeru pojavili starši z odvetniki.

K sreči smo že januarja dobili odobritev našega novega pravilnika, ki to omogoča. Nekatere stvari je dobro imeti tudi napisane.

Že novembra ste imeli Amok delavnico. Kako pa naj bi odreagirali v takšnih primerih?

Točnega protokola, kot recimo za primer evakuacije ob požaru ali potresu, nimamo. V splošnem pa gre za tri S-je. Steci stran, skrij se, spopadi se. Kako točno se boš rešil oziroma spopadel z nekom oboroženim, pa tudi mi ne vemo.

Foto: Tomo Strle, Citrus

Pred desetimi, dvajsetimi leti se še nihče ni spraševal o strelskih pohodih, morda smo o njih slišali iz ZDA, zdaj pa že spremljamo podobne dogodke v soseščini. Kako se je v tem kontekstu spremenilo vzdušje v šolah?

Pri sebi in sodelavcih opažam, da smo bolj zaskrbljeni, otroci na našem področju pa mislim, da še ne razmišljajo, da bi se lahko tudi pri nas zgodilo kaj takega, tako da to še ne posega bistveno v njihovo obnašanje. Ampak mi smo na podeželju, ne vem pa, kako je s tem v večjih mestih.

Tukaj so otroci še precej brezskrbni in neobremenjeni. Naloga nas zaposlenih pa je, da jih pri tem zaščitimo. Seveda pa se moramo o teh stvareh tudi pogovarjati.

Kako pa se o tem pogovarjate?

Na razrednih urah, imamo tudi razne zunanje predavatelje in dneve dejavnosti, kjer se veliko govori o varnosti. Vsako leto predavanje za nas pripravijo policisti, specialne pedagoginje, svetovalne delavke.

V devetem razredu smo imeli ta teden eno uro posvečeno temu. To se mi zdi še bolj pomembno kot obravnava gole učne snovi, ki je itak preobsežna in vsebuje veliko balasta. Če bi je pol odstranili in se več ukvarjali z dejanskimi problemi, s katerimi se danes soočajo mladi, bi bilo veliko bolje. Enostavno se mnogi ne znajdejo, starši pa tudi nimajo veliko časa, da se z njimi pogovarjajo. Učitelji včasih že postajamo starši in vzgojitelji.

Nedavno je vaša šola sprejela nova šolska pravila, ki vključujejo tudi kodeks oblačenja in so bila precej odmevna po vseh Sloveniji. Kako je prišlo do teh sprememb?

Začelo se je spontano. Lani maja smo se na razrednih urah začeli pogovarjati o morebitnih spremembah šolskih pravil. Učenci so sami predlagali, kaj bi se jim zdelo smiselno spremeniti, in tako so se pojavili predlogi, da bi bilo smiselno spremeniti tudi pravila glede oblačenja in vedenja.

Ker smo interne akte prilagajali novim pravilnikom glede pregleda torb in odvzema pametnih naprav, sem se odločila, da zadevo izpeljemo kot proces. Najprej smo dali otrokom možnost, da so predlagali svoje ideje za spremembe, potem smo to sprejeli na pedagoški konferenci, dali v potrditev svetu staršev. Malo me je skrbelo, kako bodo odreagirali starši, ampak so čisto vsi to sprejeli pozitivno.

Kakšen je bil končni rezultat?

Zdaj imamo natančno napisana navodila oblačenja. Gornji del mora segati do pasu, ne sme se kazati zadnjice, kot neprimerne smo označili nespoštljive napise, tako tuje kot slovenske, omejena je dolžina nohtov. Pred leti se nam je zgodilo, da so eni starši tožili šolo, ker se je deklici zlomil noht.

Sprejeli smo tudi možnost odvzema mobitelov. Če jim je odvzet, ga ne morejo dobiti kar nazaj, ampak morajo starši priti v šolo in se ob dogovorjenem terminu sestati z razrednikom.

Starši so me v celoti podprli. Nekateri so šli še dlje in predlagali prepoved ličenja in barvanja las, ampak tega potem nismo vključili, ker smo ocenili, da tako pretiranih problemov na tem področju nimamo. Drži, da tudi prej niso bili pretirano neprimerno oblečeni, se je pa dogajalo. Hkrati je to preventiva za v prihodnje. Če danes ne postavimo temeljev, se hiša hitro zamaje.

Kakšna je torej po vašem mnenju primerna obleka za v šolo? K čemu jih vzgajate?

Jaz sem zelo svobodnega uma in zagovarjam, naj se otroci oblečejo, tako kot se želijo. Samo naj pri tem upoštevajo neka temeljna načela etike, morale in človeškega dostojanstva. Nikakor nisem zagovornica šolskih uniform ali česa podobnega.

Kakršnakoli golota pa pač ne sodi v šolski prostor.

Se tudi v šoli ukvarjate z vzgojo glede oblačenja ali to prepuščate staršem?

Nikakor nimamo namena diktirati, kako naj bo kdo oblečen. To prepuščamo učencem in njihovim staršem, ki so za to odgovorni. Mi zgolj postavljamo pravila igre, postavimo neke smiselne omejitve. Kot pri nogometu, če je avt, je avt, če je omejitev hitrosti v naselju 50, ne smeš voziti 60.

Seveda pa učenci včasih tudi izigravajo starše. Oblečejo si pulover, pod njim pa prekratko majčko. V šoli pa pulover slečejo. Ampak pri nas k sreči tega ni veliko. Veljajo pa pravila tudi za ekskurzije in dneve dejavnosti. Tudi takrat ne moreš imeti majice s kletvicami.

Podobno stališče je pred časom imela ravnateljica Waldorfske šole, ki je zaradi tega dobila lani bodečo nežo, nagrado za najbolj seksistično izjavo leta. Opozarjala je prav na neprimerno oblačenje najstnic. Vas skrbi, da boste prihodnje leto kandidatka za bodečo nežo?

Upam, da ne bo prišlo do tega. Ko smo spreminjali ta pravila, sem se pripravljala čisto na vse, ampak odzivi, še posebej s strani staršev, so zelo pozitivni. Tudi ljudje, ki jih sploh ne poznam, mi pišejo in čestitajo za to.

Nikoli pa ni vse vsem všeč. Tega se zavedam, ampak me ne skrbi, ker mislim, da nismo šli v nikakršne skrajnosti.

Alenka Virant, Foto: Tomo Strle, Citrus

Smo se znašli v družbi, kjer se že zdravorazumske ideje označuje za skrajnost?

Šola pač ni neka Aqualuna, da bi hodili sem v kopalkah. Mislim, da je prav, da spoštujemo človeka in dostojanstvo in tudi, da zaščitimo otroke. Šola je odprt prostor. Lahko se kdo pripelje mimo in fotografira, potem bi se pa kaj znašlo na spletu. Otroška pornografija je danes vsepovsod. V času digitalizacije je treba biti pazljiv.

Kako pomembno je, da so otroci vključeni v pripravo pravil, po katerih se morajo ravnati?

To je ključnega pomena. Tako tudi pridobivajo na samozavesti in zavedanju, da so tudi oni pomembni odločevalci. Da ni vedno samo vse tako, kot učitelj ukaže. Na tak načiin pokažejo tudi zrelost, pot v odraslost, še posebej v višjih razredih.

Učence iz Rogatca moram res pohvaliti, ker so s temi predlogi, ki so jih podali za pravila, pokazali visoko raven človeške inteligence.

Ko gredo predlogi otrok v »pravo smer«, je enostavno upoštevati njihovo mnenje. Kaj pa bi storili, če bi šli njihovi predlogi v smer, ki ni koristna ali vzgojna?

Verjetno bi podobna pravila sprejeli v vsakem primeru, le da bi do cilja prišli bistveno težje. Potem bi bilo bolj verjetno, da bi dobila kakšno bodečo nežo (smeh), ker drži, da je bistveno težje usmerjati ladjo proti vetru.

Kako vzgajati otroke, da bodo sami prišli do tega, da si bodo želeli to, kar je zanje dobro?

Pomembna je domača vzgoja. Če pa doma tega pogovora ni, ga moramo opraviti v šoli. V takih primerih naredimo SWOT analizo. Postavimo na eno stran dobre strani in slabe strani neke odločitve in potem tehtamo.

Če smo odkriti in pošteni, se prava odločitev izkristalizira. Otroci so odkriti in pošteni. Po premisleku tudi spremenijo mnenje, če ugotovijo, da morda prej niso imeli čisto prav. Se je pa treba pogovarjati in jasno predstaviti stvari, potem pa umu prepustiti prosto pot.

Foto: Tomo Strle, Citrus

Bi bila taka sprememba pravil smiselna v vsaki šoli? Kaj svetujete kolegom ravnateljem glede tega?

Vsaka šola je specifična. Danes sem govorila s kolegico, ki je popolni nasprotnik mojega ravnanja. Če nekje ne čutijo, da je to dobro, potem morda ni smiselno, da ravnatelj to forsira. Prav tako, če s tem itak nimajo težav.

Te stvari so zelo odvisne od posamezne šole in zato tudi ministrstvo ne daje kakšnih obvez, ampak zadevo prepušča v presojo šolam. Kar je po svoje prav. So pa te stvari v zelo veliki meri odvisne od ravnatelja.

V drugem delu intervjuja, ki ga boste lahko prebirali jutri, pa smo spregovorili tudi o problematiki mobilnih naprav v šolskem prostoru ter predlogih sprememb šolske zakonodaje.

 

 

 

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

ansambel, Stopar, narodno-zabavna, glasba
Vsak ne more biti muzikant
19. 5. 2024 ob 9:00
Čušin, šotor
Binkošti – Andrew Wyeth
19. 5. 2024 ob 6:00