25-let od sprejema Slovenije v OZN: proces je bil težji, kot danes mislimo

Včeraj je v Muzeju slovenske osamosvojitve potekalo omizje ob 25. obletnici sprejema Slovenije v OZN, ki je zaključevalo cikel dogodkov v organizaciji Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) ob 25-letnici osamosvojitve.

O takratnih dogodkih sta razpravljala takratni sekretar za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel in nekdanji ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres, pogovor pa je povezoval mag. Igor Senčar.

Rupel: niso bili vsi naklonjeni priznanju

Dr. Rupel je najprej navedel nekaj korakov, ki so pripeljali do splošnega mednarodnega priznanja Slovenije. Izpostavil je dejstvo, da je od razglasitve osamosvojitve do sprejema v OZN 22. maja 1992 minilo manj kot leto dni, kar lahko na splošno smatramo za uspeh.

Res pa je, da so bile mnoge države, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, npr. Kazahstan, Gruzija, Moldavija itd., predvsem od ZDA priznane precej prej. Dr. Rupel vidi vzrok predvsem v čakanju na "dovoljenje" Grčije za priznanje Makedonije in s tem drugih nekdanjih jugoslovanskih republik.

Dr. Rupel je tudi povedal, da niso bili vsi predstavniki OZN naklonjeni priznanju; v času generalnega sekretarja Butrosa Butrosa Galija se je npr. organizirala Londonska konferenca, ki je bila nekako poskus rekonstrukcije Jugoslavije in kjer je bila edini uradni jezik srbščina.

Stres: Janez Pavel II. je bil velik prijatelj slovanskih narodov

Nekdanji nadškof dr. Stres je predstavil svoj pogled na dogodke v 80. in 90. letih. Poudaril je, da je bila jugoslovanska komunistična oblast specifična in spretno kombinirala totalitarizem z elementi demokracije, kar je verjetno eden od vzrokov za današnjo nostalgijo.

Veliko sprememb v odnosu Cerkev - jugoslovanska oblast je bilo predvsem po prihodu Alojzija Šuštarja na mesto ljubljanskega nadškofa. Šuštar je namreč med drugim ustanovil Komisijo za pravičnost in mir, ki je začela odpirati vprašanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava.

Dr. Stres je navedel, da je v nekaterih krogih takrat še vedno veljalo predvojno prepričanje SLS, da je vsaka Jugoslavija boljša kot nobena oz. kot germanska nadvlada. Počasi pa je v 80. vendarle dozorelo spoznanje, da lahko demokracijo in spoštovanje človekovih pravic zagotovi le samostojna in neodvisna Slovenija.

Posebnega pomena za priznanje Slovenije je bilo papeževanje Janeza Pavla II., ki je razvil tezo, da lahko le kulturno suveren narod oblikuje politično suvereno tvorbo, kar pomeni, da brez skupnih vrednot in miselnosti država sploh ne more obstajati. Takratno priznanje Vatikana je tako prišlo bistveno prej, kot je to v navadi - navadno Vatikan namreč čaka na splošen razplet dogodkov.

Atributi državnosti in zahteve mednarodne skupnosti

Mag. Senčar je nato dr. Rupla povprašal še o nekaterih tedanjih dogodkih, sploh v luči natančnejše definicije državnosti EU in OVSE, ki je poleg 4 temeljnih montevideovskih atributov zahtevala denimo tudi spoštovanje vseh listin OZN, demokratičnosti itd.

Rupel je poudaril, da je bila takrat najpomembnejša naklonjenost Nemčije, ki je na mednarodnem parketu nekako vodila kampanjo za priznanje. Tako si je slovenska diplomacija, sploh po nenaklonjenosti Francije in Velike Britanije, naravnost oddahnila po nemškem priznanju decembra 1991. Pomembno je bilo tudi nemško lobiranje za Roberta Badinterja kot vodjo Arbitražne komisije za Jugoslavijo.

Današnji položaj Slovenije v svetu

Na koncu je mag. Senčar postavil še vprašanje o današnjem položaju in vlogi Slovenije na diplomatskem parketu.

Dr. Rupel je izpostavil zgodovinsko dejstvo, da si Slovenci do 80. let nikoli nismo upali zahtevati lastne države in da smo bili še v 70. zelo daleč od tega cilja. Tako tudi današnje dogajanje delno vidi v luči tega "nasmeha zgodovine".

Poudarja, da je bila slovenska zunanja politika vedno proevropska in proatlantska, saj nam navsezadnje le te povezave omogočajo narodno samoodločbo in samobitnost. Tako ne razume nekaterih drugačnih pogledov sedanje slovenske diplomacije, ki včasih poskuša nekako sedeti na dveh stolih med Rusijo in Zahodom.

Želi si tudi, da bi Slovenija na zunanjepolitičnem področju vedno uspela preseči strankarske in svetovnonazorske razlike, saj je konec koncev tudi to eno od bistev demokracije.