Zgodovinski trenutek, ko smo bili Slovenci složni daleč pred osamosvojitvijo

Dolgo bi lahko razpravljali o zgodovini slovenskega naroda. Je Hotimir res preplaval tisto rusko reko, zakaj je knežji kamen danes v sosednji državi, so Madžari res naši prijatelji, smo v vojni zmagali ali izgubili… Vsekakor pa se moramo strinjati, da je bilo obdobje taborov (1868-71) za Slovence ključen čas, ko smo se oblikovali kot narod. Poglejmo si ga od bližje.

Pomlad narodov …

Idejo taborskih gibanj smo prevzeli od Čehov, sam izraz pa je turški. Očitno so si že takrat dovolili »multikulti« vplive. Da ne zaidemo s teme, ideja je izjemna. In ne, ni vzklila v beli Ljubljani, med mestno gospodo, vzklila je v vaških gostilnah, pod vaškimi lipami, na veselicah, pred cerkvami …

Ideja je bila, da se ob določenem dnevu zbere čim več slovensko govorečih ljudi, da se pokaže tako sebi kot drugim, da smo narod, ki ga je potrebno upoštevati. Da se okrepi samozavest in ponos slovenskega ljudstva. Da se s konkretnimi zahtevami in pobudami obrne na oblastnike ter se doseže priznanje in upoštevanje slovenstva in reševanje drugih konkretnih težav, ki so pestile ljudstvo. Namen pa je bil seveda tudi družabne narave. Konkretne vsebine in zahteve taborov si lahko ogledate v spodnji galeriji.

V tistem času smo bili Slovenci večinoma pod avstrijskim cesarstvom. Večina Slovencev je znala le en jezik-slovenski, vse uradno, pa je bilo v nemščini (šole, uradi, časopis…). Seveda ni bil problem samo jezik, temveč tudi, da se je Slovence smatralo kot germanizirane Slovane in ne kot samostojen narod. Prebujajoče se slovensko zavedno meščanstvo in kmečka aristokracija so povedli Slovence na novo pot.

Na prvem taboru, ki je bil 9.8.1868 v Ljutomeru se je zbralo 7.000 ljudi. Taborsko gibanje je dobilo svoj zagon in tako se je v prihodnjih letih zvrstilo 38 taborov.

Ni bil problem samo jezik, temveč tudi, da se je Slovence smatralo kot germanizirane Slovane in ne kot samostojen narod. Prebujajoče se slovensko zavedno meščanstvo in kmečka aristokracija so povedli Slovence na novo pot.

Enotnost in složnost slovenske politike

V taborskih letih nam je Slovencem uspelo to, kar nam je malokrat v zgodovini. Složnost!

Na tabore so hodili in na njih sodelovali vsi. Mladi in stari, kmetje in gospoda, klerikalci in liberalci ... Zato so tudi bili prepričljivi. Tabori niso govorili o stvareh, ki bi razdvajale, pač pa o stvareh, ki so združevale. Ni šlo toliko za resne težnje po ustavnih spremembah in po spremembah deželnih meja, šlo je bolj za to, da je postal jasen obstoj Slovencev in tudi njihova volja. Da smo narod s svojim jezikom, kulturo, značajem. Za ta plemeniti namen so se dvignili nad lokalne in strankarske razprtije. In šlo je seveda za sanje, da nekoč pridemo do svoje države.

Žal se je po taborskih letih začel večati prepad med liberalnim in klerikalnim krilom, pa tudi pritiski nemške strani so bili vedno večji. Ideja Zedinjene Slovenije je počasi bledela pod slabimi socialnimi in gospodarskimi razmerami. Medtem ko so se politiki pričkali za svoje strankarske interese, se je v naslednjih desetletjih po svetu v iskanju boljšega življenja razkropilo na deset tisoče Slovencev.

Stoletje je bilo potrebno, da smo Slovenci spet stopili skupaj in si končno izborili lastno državo.

Na tabore so hodili in na njih sodelovali vsi. Mladi in stari, kmetje in gospoda, klerikalci in liberalci ... Zato so bili tudi prepričljivi.

Taborsko gibanje danes

Še (subjektivni) utrinek iz praznovanja 150. obletnice 1. slovenskega tabora v Ljutomeru: Organizator občina Ljutomer. Kvalitetna proslava in na nivoju. Veliko zanimivih gostov, žal pa se je od državnikov zdelo vredno priti le predsedniku Pahorju in poslancu Nsi. Tudi sicer je bila udeležba zelo bleda slika tabora pred 150 leti, ko se je zbralo 7.000 ljudi. (Le kje so bili veliki spletni branitelji slovenstva in slovenske kulture?)

Velik plus je, da so proslavo uspeli narediti in ohraniti nadstrankarsko, apolitično in predvsem za vse Slovence. Tam so bili (sicer brez vidne funkcije) tako člani NOB kot tudi cerkveni predstavniki. Svoje predloge in pobude so v duhu tabora večinoma zelo kvalitetno podali predstavniki različni družbenih skupin. Glavni govornik, dr. Miran Puconja, je govoril besede, ki bi jih moral slišati vsak Slovenec, ki da kaj nase.



Po proslavi, pa se je nadaljevalo še pomembnejše slavje in to je bila maša v nabito polni (k čemur so veliko pripomogli Prijatelji Radia Ognjišče) ljutomerski cerkvi. Kajti brez Božjega blagoslova tudi slovenstvo ne bi in ne bo obstalo.

Pogled usmerjen v prihodnost

Danes se lahko s hvaležnostjo in ponosom oziramo nazaj na naše prednike. Tudi po njihovi zaslugi se nam danes godi bolje kot kadarkoli. Tako glede narodnostnih kot gospodarskih in kulturnih zadev. Znamo to ceniti?

Čeprav imajo Avstrijci danes minimalno plačo skoraj večjo kot mi povprečno in se jim v tem smislu bolje godi - mi nismo oni. Vsak narod (tako kot vsak posameznik) je poklican, da postane on sam. Zgledujmo se po drugih, prevzemimo kar je dobrega, a varujmo in cenimo naše kot veliko dragocenost. Razvijajmo se, rastimo kot narod, pridobimo si spoštovanje sosedov in skupaj ustvarjajmo boljši svet.

Tudi danes znova potrebujemo klic: »Slovenci, zedinimo se!« Zedinimo se levi in desni, verni in neverni, tisti iz mest in tisti iz vasi. Tisti, ki imamo že generacije slovenske korenine in tisti, ki se nas drži priimek z mehkim ć. Ni nas veliko, prav malo v bistvu in zelo razdeljeni smo med seboj. Naše politične elite nas delijo še bolj in morda je čas, da spet obudimo taborskega duha in se naučimo delati za skupno dobro, tudi če imamo glede nekaterih stvari različne poglede.



Zgodovinski podatki so vzeti iz knjige Taborsko gibanje na Slovenskem