Zaradi občutnega padca naklade tiskani mediji od države želijo, da jim plača distribucijo in dajatve iz plač

Če revolver ideološki in režimski časopisi kot so Delo, Dnevnik in Večer na trgu ne morejo preživeti, naj brez vsakršne škode propadejo.

Saj niso zdravstvene ustanove, policija, gasilci in druge koristne ustanove, ki morajo funkcionirati ne glede na stroške.

Ne dovolim, da se od davkov, ki jih plačujem, dodeli tem škodljvcem en sam cent!

Upam da Janša tukaj ne bo popustil. Kaj se zdaj te časopisne hiše gredo? Naj preživijo na trgu tako kot ostali. V preteklosti bi razmišljali o tem kakšne neverodostojne informacije so pošiljali v svet in blatili vsakogar ki ni "naš".
Saj so ja pametni tile novinarji da bodo kaj pogruntali kako bodo rešili težavo.

Mislim da je zdaj prisel čas da se kdo drug ostane brez službe kot pa samo delavci v tovarnah in ostali ljudje ki pridno delajo pa so zgubili službe zaradi pogoltnezev.

Resnici na ljubo se veselim njihovega propada. Dnevnika in Večera tako in tako še nikdar nisem vzel v roke, za tovarniško glasilo Delo pa ne mislim dati niti centa.
Če so imeli tajkuni denar, da kupijo časopisne hiše, naj jih še vzdržujejo. Dobiček bi imeli, izguba pa naj se razprši (preko proračuna) med prebivalstvo.
Požarreport se vzdržuje sam, TV oddaji faktor gledanost iz tedna v teden raste, Domovina je že več let v skokovitem porastu in se financira preko donacij, tudi novičarski portal SIOL postaja prebavljiv.....Ostali naj premislijo komu služijo, ali bralstvu in resnici in dejstvom ali svoji zavržni, obskurni new age marksistični ideologiji.
Ob tem pa mi je iskreno žal za številne dobre novinarje, ki bodo na eksitenčnem robu. A naj sami znotraj hiše obračunajo s svojimi politkomisarji. Ni nikogar, ki bi to storil namesto njih.

Nekdaj "osrednji" tiskani mediji so v preteklih treh desetletjih razvoja v poslovno svobodni, demokratični in politično pluralni državi RS zaradi svoje kratkovidne in škodljive konstantne podrejenosti in samoomejujoče prilagodljivosti najmogočnejšim političnim in kapitalskim interesom javnih ter skritih in nedotakljivih lastnikov ter privilegiranih naročnikov njihovih "agitacijskih, propagandnih in drugih medijskih storitev" iz politično-kriminalnega podzemlja "ugrabljene države", v širši javnosti izgubili velik del poslovnega in časnikarsko-profesionalnega ugleda in nujnega zaupanja.
Če vsi trije nekdaj "osrednji" dnevniki dandanes dnevno ne presežejo niti polovične nekdanje "sanjske" dnevne naklade dnevnika Delo, potem izgovorov ni mogoče iskati le v globalni svetovni krizi tiskanih medijev in v silni ter nenehno naraščajoči konkurenci novih e-medijskih ponudb in formatov.
Kupna moč in stopnja izobrazbe se je med potencialnimi bralci in kupci v tem času v RS precej povečala, kar bi moralo vplivati tudi na večje zanimanje za branje in kupovanje domačih tiskanih medijev. A na žalost starosvetnih lastnikov, proizvajalcev in prodajalcev potiskanega papirja se je tako rekoč brezmejno povečala tudi vsakovrstna medijska ponudba, ki je zaradi znanja tujih jezikov med Slovenci in državljani RS ter zaradi neposrednega in dostikrat brezplačnega dostopa preko spleta postajala bistveno privlačnejša, dosegljivejša in dostopnejša za vedno bolj kritično selektivne bralce in vse manj tudi kupce v RS.
Zahteve Slovenskega združenja medijev (SZM) in cehovskega Društva novinarjev Slovenije (DNS) so v tem kontekstu videti kot retrogradni klic po vračanju neposrednega vpliva in neposredne moči/oblasti države (in s tem vladajoče politike) na področje medijev, pravzaprav kot nazadnjaški poskus zaviranja demokratičnega, pluralnega in svobodnega družbenega razvoja ter poskus nasilnega zaviranja in obračanja "kolesa razvoja" nazaj v čase vsemogočne in vseobsežne totalitarne države, njenih izvršnih političnih uradov za medije, agitacijo in propagando, njenih izvršnih strokovnjakov in čistunskih inšpektorjev za "pravorek" ter v čase popolnoma samocenzorsko zdresiranih, ukročenih in podrejenih novinarjev kot režimu koristnih "družbenopolitičnih delavcev" oz. "državnih uslužbencev".
No, nezaslužene privilegije in nepričakovane cenzorske omejitve novinarskega ceha kot "državnih uslužbencev" ter kot "družbenopolitičnih delavcev" lahko že dandanes kritično opazujemo in preverjamo na primeru ravnanja urednikov in novinarjev na državnem zavodu RTV Slovenija, ki ga v veliki večini pod državno prisilo so-financiramo državljani s svojim obveznim prispevkom, če le imamo priklopljeno električno energijo in četudi intelektualnih proizvodov državnih uslužbencev na RTVS sploh ne gledamo, ne poslušamo in ne beremo. Ne samo, da smo državljani po zakonu dolžni in obvezni plačevati nekaj, kar ne obvezno in nemara sploh ne uporabljamo (ne gledamo, poslušamo, beremo). Ampak na vse medijske vsebine državnega zavoda RTVS, ki bi morale zajemati čim širše vsebine in čim širša stališča najrazličnejših družbenih interesnih skupin in "streči" zanimanjem in interesom čim širšega kroga plačnikov in potencialnih uporabnikov, prav plačniki (v določenem smislu "lastniki") nimamo nikakršnega vpliva.
Tiskani mediji bi najbrž želeli pridobiti preko predlaganih državnih finančnih privilegijev in davčnih olajšav podoben položaj nedotakljivosti, kot ga trenutno uživajo uredniki in novinarji na državni RTVS. Plačujemo jih vsi, nadzirati, kritizirati, usmerjati pa jih pri njihovi včasih tudi nedopustno neprofesionalni in politično nedostojno aktivistični samovolji ne more in ne sme nihče.
Za kakovostno zboljšanje medijske krajine očitno ni odrešilna finančna neodvisnost od trga ter finančna podrejenost proračunskim virom. Več javnega denarja za medije ne pomeni več medijske avtonomije, politične svobode, neodvisnosti in demokratičnega pluralizma. Primer statusa, vodenja, upravljanja in financiranja državnega zavoda RTV Slovenija nazorno dokazuje, da precejšnja finančna neodvisnost medija (oz. večinska odvisnost od brezimnih in brezpravnih prisiljenih plačnikov RTV prispevka) nikakor ni zagotovilo za resnično svobodo, neodvisnost, pluralno ter demokratično odprtost medija.

S portalom PodČrto se glede veliko stvari ne strinjam a omenjeni članek izpod peresa Lenarta J. Kučića je na mestu. Nepredstavljivo je, kako so novinarji svoje lastništvo nad mediji takrat tako poceni zapravili? In to večinoma levi novinarji - noben jim ni držal pištole na sencih in jih v to prisilil.

Lenart J. Kučić tudi zanimivo navaja kako kvalitetno okolje v finančnem smislu so takrat še v začetku devetdesetih imele te medijske hiše. In če človek pomisli, da za takratni podeljeni luksuz, ki je spadal k življenju novinarja, niso bili sposobni ustvariti nekega korektnega medijskega poročanja. Povsod po svetu se je življenjski standard novinarjev zadnjih 20 let seveda zelo poslabšal, poklic ni več cenjen - ne samo pri nas. Ampak v času, ko je poklic to kvaliteto še prinašal - t.j. nekje do leta 2000, naši novinarji niso imeli nekega etičnega pogleda, da služijo interesu javnosti, povsem drugače kot takratni novinarji BBC, Timesa itd. Seveda so desni novinarji že v času osamosvojitve in takoj po njej tenko piskali v primerjavi njihovimi z bolj elitnimi kolegi in le-tem se je sedaj težje navaditi na manj, sploh pa mladim nadobudnim novinarjem, ki jim je pot do karier kot so jih imeli stari mački verjetno za vselej zaprta.

Če ne znajo pridobiti bralce, naj zaprejo posel.

Iztekel se jim je rok trajanja.

Nečastno, kot so služili režimu, naj tudi propadejo!

Res neverjetno. Najprej sedanjo vlado napadajo brez argumentov in vse povprek. Zdaj pa pridejo, da rabijo denar za svoj obstoj.
Koristijo lahko sheme, kot vsa podjetja. če jim to ni dovolj, naj razglasijo stečaj. Tako kot to velja za vsa podjetja. Ali so privat firme ali na državo prisesana podjetja?

Ni govora.