Zamolčani verzi

Obujati verze in misli o trpljenju v vojni in miru, ki so bile v Sloveniji pod komunizmom prepovedane ali zamolčane. To je poslanstvo Pasijonk, kulturnih večerov in pesniških recitalov, ki jih prireja Muzejsko društvo Škofja Loka. Zadnji v nizu teh večerov je bil minulo nedeljo, v Barkovljah, predmestju Trsta, ki je bilo nekoč izrazito slovensko.

Lokacija in datum, ki so ju pri škofjeloškem muzejskem društvu izbrali skupaj s knjižnico Dušana Černeta iz Trsta in župnijo sv. Jerneja, apostola, v Barkovljah, nista bila naključna. V ospredju letošnjih Pasijonk je namreč duhovnik in pesnik Lado Piščanc, ki se je 16. junija 1914, torej pred natanko 110 leti, rodil prav v Barkovljah.

Njegov oče je bil doma iz Rojana (gre za predel Trsta), mati pa iz Škofje Loke. Duhovniška pot ga je po posvetitvi leta 1938 ponesla najprej v Gorico in Vipavsko dolino.

Tragična smrt

V začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja je kot kaplan služboval v Cerknem. Tam ga je februarja 1944, še ne 30 let starega, doletela tragična smrt. Postal je nedolžna žrtev likvidacije partizanskih enot, ki so v povračilni akciji po krivici ubile 13 domačinov in dva cerkniška kaplana.

Šlo je za povračilno akcijo zaradi napada nemških sil na partizansko postojanko konec januarja 1944, v kateri je padlo 50 partizanov, med njimi tudi 26 mladih tečajnikov komunistične politične šole. Vodstvo OF je odgovornost za pokol pripisalo domačinom iz Cerknega in jih obtožilo izdajstva, kljub temu da za to ni bilo nobenega dokaza.

Odvedli do brezna, kjer so jih ustrelili

Nasprotno, kasneje je bilo dokazano, da obtoženi niso nosili nobene odgovornosti. 13 domačinov ter kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga so tako postali žrtve zunajsodnega poboja. Zasliševali so jih na svečnico leta 1944, nato odvedli do brezna na Lajšah, kjer so jih ustrelili. Preživel je samo eden izmed domačinov.

Pasijonke so torej letos, na 110. obletnico rojstva in ob 80. obletnici smrti, želele obuditi spomin na kaplana Lada Piščanca in z njim na vse takrat pomorjene nedolžne žrtve. Pasijonke so namreč »pesmi, ki imajo za razumevanje tragike naše polpreteklosti pred drugimi zgodovinskimi dokumenti to prednost, da je vanje zajeto čustvovanje, čutenje in doživljanje enkrat za vselej ohranjeno, v času zamrznjeno,« je v Barkovljah poudaril Blaž Karlin, ki je spregovoril v imenu Muzejskega društva Škofja loka.

Verzi s tragiko tistega časa

Verzi, skozi katere so poslušalke in poslušalci spoznavali tragiko tistega časa, so nastali prav izpod peresa Lada Piščanca, ki je imel za časa življenja dve veliki želji. Zapisal jih je v svoj dnevnik. »Prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako da se bom lahko, če bo božja volja, z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu. Jezik – zaklad brez dna in mej! Beseda – kakšna nedoumljiva sila!,« je Piščančeve besede podal Karlin. Prvo pesem je barkovljanski duhovnik in pesnik napisal v Pisi, kamor je bil njegov oče v času fašizma kot poštni uradnik premeščen iz Trsta. Takrat mu je bilo komaj 16 let.

Poeziji se je vselej rad predajal, do leta 1942 je pripravil zbirko svojih pesmi z naslovom Pesmi zelene pomladi. Zbirka je sicer izšla posthumno šele v povojnem času, leta 1950. Za to pa je bila najbolj zaslužna njegova sestra Zora, tudi sama pisateljica in kulturnica v Gorici (tukaj se je vključila v življenje goriškega katoliškega dela slovenske narodne skupnosti v Italiji).

Pesniška zbirka v Gorici

Pesniška zbirka je tako ugledala luč v Gorici, medtem ko je spomin na pesnika in duhovnika v matici zbledel zaradi zarote molka. In žal je v Sloveniji spomin nanj še vedno dokaj bled. Pa čeprav je pisatelj Alojz Rebula v njem prepoznal »človeka prefinjene duhovne in oblikovne kvalitete, kar je bilo tem presenetljivejše, saj je bil sin najbolj črne dobe fašizma, oropan slovenske šole in slovenskega kulturnega okolja«.

Lado Piščanc namreč ni bil samo žrtev komunizma. Pred tem je moral spoznati tudi kruto raznarodovalno politiko, ki jo je proti Slovencem v Italiji vodil fašizem. Kljub temu pa je, spet po besedah Alojza Rebule, duhovni svet, ki izhaja iz Piščančevega dnevnika »dokument najčistejšega etičnega in intelektualnega iskanja, napisan z občutljivo umetniško roko, večkrat v presunljivem razgovoru z Bogom. Ne kakšni pusti abstraktni izlivi, ampak tenkočutno govorjenje iz živega stika z ljudmi in s stvarmi, z glasbo in s planinami.«

In to so teme in idejni svet, ki ga je občinstvo v Barkovljah spoznavalo s poslušanjem Pasijonk. Svet pesnika Lada Piščanca, ki je skozi prispodobo pomladi v verze naslikal domačo naravno krajino, predstavljal svoj miselni svet in iskal stik z Bogom, je do publike prišel po zaslugi članov Muzejskega društva Škofja Loka. Zgodovinski in družbeni okvir je v svojem nagovoru podal Blaž Karlin (od tod smo črpali tudi večino citatov), pesmi sta podajala Barbara Kržišnik in Andrej Karlin, za glasbene intermezze pa je poskrbela Tonka Rovtar. Tako se je tudi v svoje rojstne Barkovlje na dan, ko bi praznoval svoj 110. rojstni, vrnil domačin Lado Piščanc. In z njim je prišla njegova pomlad:

»Prišla sem. In noči so postale tako mile in očarljive, da jih sploh ni bilo več. Prišla sem v zarji nadzemske lepote, da bi se darovala slehernemu zemljanu in da bi dala vesoljnemu svetu veselja in miru. Tistega miru, ki ga s tako silnim hrepenenjem kličejo srca, ki so občutila vso strašno oblast krivice, ponižanja, strasti.«