Zakaj Slovenci ne maramo vojske

vir: www.slovenskavojska.si


"V Levici nismo in ne bomo podprli nadaljnjih širitev NATO pakta," je ob glasovanju o podpori vstopu Finske in Švedske v zavezništvo sporočila najbolj skrajno leva slovenska stranka. Omenimo, da sta na seji vlade oba ministra Levice glasovala proti. Kljub temu je vlada vstop kandidatk podprla in zdi se, da gre pri stališču Levice zgolj za kljubovanje iz principa, da bi zadovoljili svojo radikalno volilno bazo.

A v resnici je ta problematika mnogo bolj zaskrbljujoča, saj stališča Levice glede zveze Nato krepko presegajo njen volilni domet. Lahko bi rekli, da so protinatovski pogledi med Slovenci najbolj priljubljeno blago, ki ga Levica lahko proda. To pa je lahko nevarno.

Nedavno objavljena raziskava Eurobarometra namreč kaže, da je Slovenija med najbolj nenaklonjenimi članicami zavezništva, obenem pa je kljub okupaciji in zločinom v Ukrajini precej naklonjena Rusiji. Naklonjeni smo torej svojim "nasprotnikom", da bomo politično korektni, čeprav z ruske strani prihajajo signali, ki bi lahko ta odnos opisali kot sovražen. Zakaj se Slovenci ne zavedamo svoje pozicije in zakaj smo se za par političnih točk pripravljeni igrati z lastno varnostjo? Od kod naša antimilitantna drža, po drugi strani pa spet neka potuhnjena pripadnost nasprotni strani?

Zakaj Slovenci ne maramo vojske?


Začnimo na začetku: že kako stoletje nas prepričujejo, da smo Slovenci zanič vojaki, čeprav tisočletna zgodovina pričuje ravno nasprotno. Vstop v kraljevino Jugoslavijo je Slovence, precej pa tudi Hrvate, želel oropati vojaške kulture, saj smo bili prej na strani Avstro-Ogrske. Predstavljali smo grožnjo novoustoličeni oblasti Karađorđevićev, zato so nas "pacificirali". Vojska je nekaj slabega! Žal se je to med Slovenci dobro prijelo, saj tudi po zelo elegantni zmagi v osamosvojitveni vojni nismo ponotranjili dejstva, da se domovino, svobodo in mir brani z orožjem. Mogoče tudi zato danes nekateri slovenske vojake obtožujejo "pobijanja lokalnega prebivalstva", jih zmerjajo z izdajalci in okupatorji ter gardistom v uradni funkciji kažejo hrbet. Mogoče zato.

Odpor do vojaštva in vojske – tudi svoje, kar je bilo vidno pod večino (levih) vlad v zadnjem desetletju – se je združil z nenormalno in v največji meri tudi neutemeljeno romantično navezanostjo na Rusijo. Kar pomeni odpor do ZDA. Kar pomeni odpor do Nata. Skratka, ne bi imeli vojske, ker je to grdo, imeli bi varnost, ki nam jo zagotavlja Nato, obenem pa bi zaljubljeno gledali k militaristični Rusiji. To v praksi nekako ne gre.

Spodnji tvit nazorno prikazuje, da Slovenci nadpovprečno favoriziramo tiste na nasprotni stran, tako Ruse kot tudi Kitajce:

https://twitter.com/ZerjavicDelo/status/1540630982231195649

Je res vsega kriv Nato?


Razloge za takšno videnje mogoče še najlepše predstavi Levica, ki pojasnjuje, da "Nato ni obrambna zveza, ampak motor destabilizacije številnih regij v svetu. Pod taktirko ZDA in največjih držav članic je bil glavni krivec za podiranje režimov in uničenja držav, na koncu tudi na škodo civilnega prebivalstva."

Dejavnosti ZDA in njenih koalicij v preteklih 20 letih so brez dvoma vprašljive in ni vedno šlo za "branjanje svoje svobode na tujem". Ameriška politika je mnogokrat grobo izkoristila vzvode, ki jih je imela v svojih rokah, priznajmo. Vendar, Nato je bil obrambna zveza skozi celotno obdobje hladne vojne in kot tak faktor stabilizacije Evrope, saj bi brez "paktiranja" evropskih držav z ZDA Sovjetska zveza, ki je vzor Levici, uničevala države po naši celini. Tako kot to trenutno počne Rusija. Nekoč sem že pisal o dvoličnosti, da je okupacija sprejemljiva, če so okupatorji "naši", rdeči.

Rusija je Natu v resnici ponovno dala smisel obrambne zveze. Medtem ko se do sedaj nevtralne države potegujejo za članstvo, pa bi Levica iz zavezništva izstopala in razglašala nevtralnost. Ta ne pomeni ničesar več; nevtralnost danes pomeni zgolj to, da če nekdo (Rusija) napade nekoga (Finsko), napadenemu ne bo nihče pomagal.

Levica trdi tudi, da "Nato ni obrambna zveza, ampak motor vojaške industrije." Res je, da se v tej panogi obračajo veliki denarji. A pod krinko te obtožbe Levica zahteva, da se preneha pošiljati pomoč Ukrajini, ker če imajo Ukrajinci več orožja, s tem le podaljšujejo vojno in trpljenje. Ukrajinci naj se z okupatorjem pogajajo z mirnimi sredstvi, pravijo.

Dvoličnost Levice (in Slovencev)


Hkrati Levica rada pove, da so nam partizani priborili svobodo. Vse lepo in prav, ampak ... po analogiji Levice so partizani zgolj podaljševali trpljenje ljudi, namesto da bi se z okupatorjem pogajali z mirnimi sredstvi. Aja, pa tudi tuje orožje so radi sprejeli ... in to od Američanov in Britancev ... Popolna nekonsistentnost Levice nam torej kaže, da je ideja te stranke v svojem bistvu diskriminatorna: Nemci ne smejo biti okupatorji, Rusi so lahko. Ukrajinci si ne zaslužijo svobode, Rusi si jo. Slovenci pa smo tu zgolj kolateralna škoda dnevne ideologije velikih (beri: Rusije).

Zanimivo je tudi zaupanje javnosti v poročanje medijev o vojni v Ukrajini. Po raziskavi, ki jo je nedavno objavil Nato, le 37 % Slovencev zaupa poročanju medijev o vojni v Ukrajini (Nato povprečje je 54 %). Da smo se vedno nekako delili na proruske in proameriške, ni skrivnost, a to dejstvo vedno naplavi na daleč vidno neobjektivnost: tisti, ki so v javnih debatah najbolj nasprotovali ZDA in izpostavljali njihove napake, so izrazito prizanesljivi do Rusije, in obratno.

Napake "svoje" strani tako skušamo opravičiti z napakami "nasprotne". Naj opomnim: noben zločin enega ne more opravičiti zločina drugega. Čas je, da si Slovenci snamemo romantična očala.

Pacifizem vodi v poraz


A javno mnenje se počasi obrača: čeprav smo med največjimi podporniki Rusov in Kitajcev, je tudi teh med nami vse manj. In kljub temu, da je Golob pred volitvami napovedoval ustavitev nakupa oklepnikov, Šarec pa bi temelj obrambe države postavil na teritorialce, sta tako eden kot drugi presenetila s popolnoma prozahodno držo z izpolnjevanjem zavez zavezništvu in višanjem obrambnih izdatkov.

Slovenija bo po napovedih premierja Goloba na vrhu Nata v Madridu pospešila zviševanje obrambnih izdatkov, hitro pripravila konkretne načrte vlaganj in že pred letom 2030 dosegle 2 odstotka BDP za obrambo (Trenutno se giblje okoli 1,2 odstotka).

Srečala sta se namreč s kruto realnostjo: Tonin je bil prvi, ki si je upal tvegati večje investicije v vojsko, in poti nazaj tako rekoč ni. Kljub temu bo Levica vedno nasprotovala kakršnimkoli vojaškim stvarem, a dokler bo to namenjeno le hranjenju tistih štirih odstotkov volivcev, bo vse OK.

Bolj skrbi neko splošno prepričanje, da je mir možno zagotavljati brez orožja. To je iluzija brez primere. Živeti človečnost je možno zgolj in samo z orožjem. Če smo branilci človečnosti in nimamo orožja, nekdo drug pa ga ima, smo mi krivci za poraz te človečnosti, ker je nismo branili. V tem trenutku, v prihodnosti pa še bolj, za to potrebujemo Nato, pa če nam je všeč ali ne.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike