Zakaj ni nič čudnega, da videospot, posnet v soboški stolnici, mnogih katoličanov ni zmotil

Zajem slike Youtube


Kar dvakrat v zadnjem času se je zgodilo, da je slovensko katoliško sceno razgibalo nekaj na temo svetosti prostora. Najprej se je nekoliko pogrela že precej postana juha, ki se že desetletja kuha v ljubljanskih Križankah, kjer je trenutno križniška cerkev prepuščena na milost in nemilost vsemu, samo svetim obredom ne; pred dnevi pa se je na primeru snemanja videospota v soboški stolnici sprožilo še vprašanje uporabe cerkve kot prostora za takšno ali drugačno neversko uporabo.

Tema kršenja svetosti prostora je sicer redna tema na katoliški sceni, torej v tem oziru Slovenija ni nič posebnega. Da je kje drugje še slabše, je sicer slaba tolažba, a je v tem primeru vseeno aktualna. Pred dvema letoma, na primer, se je zgodil eden bolj odmevnih primerov, ko je v Louisiani katoliški duhovnik v župnijski cerkvi izvajal in snemal … recimo temu »nemoralna dejanja« z dvema prostitutkama. Lani pa se je snemanje neprimernega videospota zgodilo v Toledu.

V luči teh dogodkov je zato prav, da laiki in duhovniki razmislimo o uporabi in zlorabi svetih krajev in predmetov za namene, ki niso skladni z njihovo svetostjo.

Ločnica med svetim in profanim


Zahodna družba ima tukaj nek problem, pri čemer je očitno, da nekateri katoličani alergično reagirajo na vsakršno nereligiozno dogajanje v cerkvah, mnogi drugi, tudi redni obiskovalci cerkva, pa denimo v videospotu gospe Nike Zorjan niso videli nobene težave.

Zdi se, da je katoliška vera odvisna od ločevanja svetega in profanega. Tudi Zakonik cerkvenega prava jasno govori o svetih krajih, ki so namenjeni bogoslužju in zato posebej posvečeni ali blagoslovljeni. Cerkve in kapele so sveti kraji z razlogom, predvsem zaradi tega, kar se v njih dogaja: Bog je vanje povabljen ob bogoslužju, molitvi, pesmih in drugih obredih.

Ločitev od posvetnega sveta je torej ključni del svetosti nekega kraja, kar s seboj prinese tudi drugačno obnašanje, ko se na takem kraju znajdemo. Ta ločitev in drugačen bonton, ki na svetih krajih vlada, je način, kako na zunaj povemo: »Zdaj smo v Božji navzočnosti.«
Ločitev od posvetnega sveta je torej ključni del svetosti nekega kraja, kar s seboj prinese tudi drugačno obnašanje, ko se na takem kraju znajdemo.

Zabrisana ločnica med svetim in posvetnim


Se je pa naše razumevanje tega ločevanja skozi zgodovino vedno razvijalo, v zadnjih desetletjih pa se je ta ločnica precej zabrisala. Starejši se še spomnijo časov, ko se je iz spoštovanja do Presvetega obhajalo izključno na jezik; ko je obhajilna miza jasno ločila svet prostor cerkve in presvet prostor prezbiterija, v katerega je smel vstopiti le duhovnik in skrbno izbrani pomočniki; ko so se keliha, ciborija in oltarnega perila dotikali izključno duhovniki (le z dovoljenjem pa tudi drugi, ki so pripravljali cerkev na sveto mašo); ko je bila v cerkvi zapovedana tišina, da bi hrup ne motil vere v resnično navzočnost Jezusa v tabernaklju; in tako naprej.

V zadnjih desetletjih so začele prevladovati drugačne ideje. Prej naštete prakse, ki naj bi vernike vzgajale v spoštovanju svetega in Presvetega, so bile opuščene, in to zaradi hvalevrednega in dobronamernega predvidevanja, da je brisanje te meje način, kako sveto bolj približati človeku; oziroma da je preostro ločevanje med svetim in svetnim kontraproduktivno in da ne sodi v naš čas.

Da to drži, se vidi na praktično vseh področjih, ki se tičejo katoliškega bogoslužja: od poskusov, da bi se svete maše čim bolj približalo ljudem (in jih ob priložnostih celo obhajalo izven cerkva), do moderne cerkvene arhitekture, ki jo v nekaterih primerih tako od zunaj kot od znotraj le stežka ločimo od vsega ostalega, česar smo tako ali tako navajeni v vsakdanjem življenju.

Posledice


Ta, danes nekaj desetletij stara ideja o zaželjenem brisanju ločnice med svetim in posvetnim, je bila razumljiv, celo logičen odgovor na rigoroznost prejšnjih stoletij. Imela je mnoge pozitivne posledice v večji udeleženosti laikov v bogoslužju, v prenovljenem in bolj dosegljivem preučevanju Božje besede, v obhajanju svete maše, ki bolj poudarja ne samo svetost prostora, ampak tudi svetost Božjega ljudstva, ki se k obredu zbira … Lahko bi sestavili dolg seznam takšnih pozitivnih posledic.

Pojavilo pa se je tudi nekaj pomembnih težav. Med drugim je ta zabrisana meja med profanim in svetim postala del današnje razredčene, razvodenele zahodne družbe, v kateri nič več ni sveto, in naenkrat ni več sveto niti tisto, kar katoličani kot takšno pojmujemo. Danes je dovolj »dober občutek« in nekaj »govora o ljubezni«, pa smo ljudje že kar zadovoljni. Priznati je treba, da videospot, posnet v soboški stolnici, čisto ustreza tem kriterijem, in zato se ni čuditi, da mnogih katoličanov ni prav nič zmotil.

Kdo je »kriv«?


Je kriva družba, ki je opustila vsako misel na sveto in absolutno, tako da ljudje pač nismo več sposobni razlikovati med svetim in profanim prostorom? Je kriv skrbnik cerkve, ki ni bolj budno bdel nad dogajanjem v svetem prostoru? Je kriva odprtost Cerkve za dogodke, ki niso strogo verske narave? Vse to, pa še mnogo drugega.

Vseeno pa mislim, da je to predvsem vprašanje nas, katoličanov. Če naštejem samo primere, ki sem jih doživel v zadnjem tednu: dokler se na raznih »versko obarvanih slavjih« katoličani burno smejijo bednim, a v bistvu zelo škodljivim vicem o »župniku in mašnem vinu«; dokler vodja petja na cerkvenem koncertu na oltar (!) priročno odloži svojo mini-klaviaturo, potem ko je dal/a intonacijo; dokler kritična masa prisotnih, posebej otrok, napeto čaka na pozdrav miru, da se lahko tik pred svetim obhajilom popolnoma razpustijo …

Dokler se dogajajo te in podobne stvari, imamo težave z razumevanjem in spoštovanjem ločnice med svetim in profanim najprej mi, katoličani. Bati se je torej, da je hvalevreden namen prinašanja svetega bližje človeku ušel predaleč, in da sedaj mi, varuhi svetega, le-tega nismo več sposobni prepoznati. Posledično se izgublja kredibilnost naše vere; tega njenega bistvenega elementa pa tudi ne znamo več prenašati na mlajše generacije.

Ne, resnično ne gre jokati nad Zahodnim svetom, ki je izgubil občutek za svetost. Prvo vprašanje je, če se slučajno mi sami ne obnašamo preveč domačijsko s svetimi stvarmi in prostori.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Mladi katoličan v Gazi: "Morda smo vsi po vojni poklicani, da se bolj ljubimo in si bolj pomagamo, kot ena družina, tako kot je Jezus pomagal in služil drugim"
  • 11. 11. 2023
Švicarski škofje podprli duhovnika živžgača
  • 09. 10. 2023
Devica Marija, talka italijanske mafije
  • 16. 08. 2023