Zakaj Cerkev s svojimi pridigami vse težje prepriča sodobnega človeka

p. Branko Cestnik
5

Nemški krščanski prostor je to poletje vznemirila knjiga o cerkvenem pridiganju, ki jo je napisal mlad komunikolog Erik Flügge (njegov blog: erikfluegge.de). Knjiga ima naslov „Der Jargon der Betroffenheit“, kar lahko prevedemo kot „Žargon prizadetosti“. Podnaslov knjige je izzivalen in na meji vulgarnosti: „Wie Kirche an ihrer Sprache verreckt“. Prevesti to je bolj komplicirano, a poskušajmo takole: „Kako Cerkev crkuje v svojem jeziku“.

Knjige seveda nisem (še) dobil v roke in je prebral, vprašanje tudi je, če bo kdaj prevedena v slovenščino. Bral pa sem nekaj komentarjev in recenzij ter si ustvaril približno sliko.

Erik Flügge ima tri lastnosti, ki ga naredijo kompetentnega, da razsoja o cerkvenem pridiganju. Najprej, je komunikolog. Profesionalno svetuje strategije komuniciranja tudi politikom in političnim strankam. Drugič, je veren, ima osnovno teološko izobrazbo in čuti s Cerkvijo. Tretjič, je star 30 let in čuti s svojo generacijo.

Vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, …), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi.

Njegova drama in vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, …), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi. Slednje nenazadnje dokazuje priljubljenost papeža Frančiška in njegovega komunikativnega sloga.

Kaj se je zgodilo? Kako to, da je evangelij še kako relevanten, pridiganje duhovnikov in pastorjev (Flügge namreč v svojih kritiki ne izvzema evangeličanov) pa za veliko večino ljudi nerelevantno?

Cerkvena retorika je za časom

Flügge meni, da je Cerkev s svojo govorico ostala tam nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so ljudje še razmišljali v kategorijah „biti“ in „smisla“. Nato je tu težnja pridigarjev, da pridigo zasitijo s podobami, simboli in citati, ki niso samo zastareli, temveč tudi količinsko pretirani. K temu je treba še dodati strah pridigarja, da bi koga preveč ne prizadel ali šokiral ter ga na ta način izgubil iz črede.

Pridiga zato postane nekakšna „kaša“ za ohranjanje edinosti („Einheitsbrei“), nekakšna zbrušena in omehčana ponudba vsega. Močan dejavnik, ki oblikuje pridigo, je tudi izguba „stare slave“ oz. družbene pozicije, ki jo je Cerkev imela nekoč. Sledenje vpliva na prikrite in odkrite pridigarske poskuse, da bi v poslušalcih vzbudili „prizadetost“.

Kot ob pivu …

Kaj je rešitev? Erik Flügge razmišlja kot dinamični mladenič in kot komunikolog. „Govorite vendar o Bogu tako kot se pogovarjate ob pivu,“ svetuje. Ali pa: „Nočem več poslušati citatov iz preteklosti, hočem gledati škofov TV Dnevnik.“ Ter: „Relevantnosti ne bomo dosegli z banalnimi zadevami, temveč s pravilnim timingom in s tem, da se približamo temu, kar imajo ljudje v glavi.“

Vzorec in vzor, da je drugače pridigati mogoče, je ravno papeže Frančišek – poudarja mlad nemški komunikolog. Flügge se seveda zaveda, da spremembe v komunikaciji ne zgodijo na ukaz, temveč so odraz globljih sprememb, tudi tistih, ki se tičejo osebne vere in verske izkušnje „profesionalnih“ pridigarjev.

Flüggejevi kritiki pravijo, da je njegova analiza vendarle preveč zaletava in površna. Cerkev je namreč veliko več kot zgolj retorična veščina. Tako jezuit Andreas R. Batlogg ob koncu svoje recenzije spomni, da kakšni retorično manj sposobni duhovniki znajo še vedno biti živ spomin na Jezusa.

Ob tem se naš pogled obrne proti slovenskim prižnicam. Kakšno je pridiganje slovenskih župnikov? Mislim, da bi teza o „žargonu prizadetosti“ („Ah, kako verni so bili naši predniki!“) ali o „žargonu očitanja“ („Kristjani ste, pa ne hodite k maši!“) lahko bili zelo dobri izhodišči za razpravo.

5 KOMENTARJI

  1. Alojz zadeli ste bistvo.

    Kako naj človek posluša nadškofa, ki pridiga o preproščini, sam pa maha z zlato palico, živi v graščini. Ne govorim, da bi moral biti brez obleke in v štali … Papež Frančišek je denimo zgled… ima vse kar si zaželi pa daje ves čas občutek, da je eden izmed nas. Noben naš škof mi ne daje tega občutek – vsi živijo v svojem svetu, ki je zelo zelo različen od tipičnega kristjana. Vsak dan večji prepad je. Njihove besede so res vsak dan bolj smešne.

    Poglejmo samo koliko premoženja ima Cerkev pa ni zaslediti, da bi se to premoženje “porazdelilo” med tiste, ki delujejo in resnično oznanjajo evangelij. Glavni motor Cerkev so vse bolj laiki, ki ostajajo siromaki. Morda so pa tudi zaradi tega tako rodovitni.

  2. Problem je v tem, da Cerkev in njena pastorala (predvsem verouk) govorita jezik iz časov že davno minulih. Današnji (poprečni) človek je sekularni človek, človek, ki je zapopadel legitimnost dvoma v Boga, človek, ki načeloma živi v svetu imanence in sloni na materialističnih predpostavkah.
    Takemu človeku (in tak človek je tudi povprečni kristjan!) kar iz nič pridigati o Jezusu in o Mariji je nesmisel. Potrebno ga je uvajati v skrivnost teološke govorice in se ne pretvarjati, da je Marija na enak način (v isti dimenziji) Božja mati kot ima tale stol štiri noge. Treba je računati s predpostavko imanentizma in ne-simbolnega, ne-religioznega razmišljanja.

  3. G.Cestnik je na podlagi knjige,ki je ni prebral(sam povedal) spodbudil sebe in nas v razmišljanje,ki je,po mojem mnenje,drugotnega pomena.
    Že naslov članka “vznemiri” ,Zakaj Cerkev s svojimi pridigami vse težje prepriča sodobnega človeka.Ka je res Cerkev samo kler?Tako bi se dalo razumeti.In naprej,nekdo med komentatorji zapiše: Glavni motor Cerkve so vse bolj laiki…
    Zdi se mi,da moramo biti dosledni in ne begati,ker nam začnejo begati misli,kar povzroči ukvarjanje s pomembnim ,a obrobnim.
    Kdo je Cerkev?Odgovor na to vprašanje je pomemben za to,da imamo urejene misli.Cerkev ne pridiga!Pridigajo za to “poklicani ljudje”,praviloma duhovniki.Povezava duhovnik(njegovo vsakdanje življenje)-pridiga je zelo pomembno,vendar ne odločilno.Če kdo razume,da je ta povezava odločilna za njegovo vero, ima on sam težavo.Veruje “površno”.Pomembno je kako se pridiga pove,vsebina predstavi,vendar je spet pomembna sama “esenca”.
    Bistvo je,ali jaz hodim v cerkev(stavbo) zaradi duhovnika ali zaradi Boga?
    Če sem razčistil s to “dilemo”,ki ni težka,potem nimam problema.
    Pridiga je pomemben del Sv.maše,ni pa najpomembnejši!Mislim,da se razumemo.
    Verjamem,da je danes Svet drugan kot je bil pred pedesetimi leti ali celo manj.Vem,da je “površno”ali “obrobno” ali “površinsko” ali “postransko” “enako” pomembno kot samo bistvo vsebine.Razumem tudi pomembnost pridigarja,ki naj bi vernika “pripeljal” do bistva.Od tu naprej se zlahka razhajamo.
    Vernik se mora vsak dan sam potrjevati,brez tega bo težko ohranil vero.Njegov odnos do Boga je bistvo vere.
    Izhajajo iz tega dejstva,je za mene edini razlog odhoda v cerkev(stavbo) Bog.V cerkev grem zaradi Boga;v cerkvi se srečam, skupaj s Cerkvijo(skupnostjo), z Bogom.
    Pišem zato,ker smo že tako razvajeni,da pričakujemo od duhovnikov nemogoče!
    Problem moje vere ni duhovnik,temveč JAZ!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime