Z naložbami v vojsko se v okviru Nato borimo tudi proti podnebnim spremembam

Vir foto: pixabay
Zveza Nato je začela premislek o novem strateškem konceptu za prihodnje desetletje. Pretekli teden so se s prvim poročilom, ki ga je na predlog generalnega sekretarja Jensa Stoltenberga pripravila skupina desetih modrecev, seznanili tudi zunanji ministri držav članic Nata, med njimi Anže Logar. Datum predstavitve ni bil izbran naključno, saj jo lahko umestimo med izjavo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da je Nato možgansko mrtev in prihajajočo inavguracijo Josepha Bidna za novega ameriškega predsednika. Ta pa je po naključju sovpadla tudi z napovedanimi investicijami v Slovensko vojsko in težnjami opozicije po referendumu.

Podcast Balažicevega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Stanja v Slovenski vojski ne bom opisoval, saj menim, da sta ga odlično povzela tako kontraadmiral Renato Petrič v intervjuju za Domovino, kot nekdanji vojak Matic Tratar z izjavo, da namenjamo 780 milijonov za neoborožitev za podcast Peto kolo (od 14. minute dalje). Raje bom skušal razviti za marsikoga kontroverzno idejo, da se z naložbami v vojsko v okviru Nata borimo tudi proti podnebnim spremembam. Ta se mi je utrnila ob sodelovanju na pogovoru z Jensom Stoltenbergom ter ključnima modrecema Thomasom de Maizièrem, nekdanjim nemškim obrambnim ministrom in Wessom Mitchellom, podpredsednikom Centra za evropske politične analize iz Washingtona, v organizaciji enega vodilnih svetovnih think tankov.
Vprašanje je, kakšnega sveta si po letu 2050, ko bo po predvidevanjih vodilno vlogo v svetu prevzela Kitajska, želimo.

Čas novih izzivov


Varnostna strateška slika sveta se je v zadnjih tridesetih letih precej spremenila. Čeprav je zveza Nato vložila ogromno napora v modernizacijo zavezništva, pa ji nikakor ni uspelo najti odgovora, kako učinkovito odgovarjati na globalne izzive, ki jih prinašajo vzpon Kitajske, klimatske spremembe, kibernetski prostor in terorizem. Raje je ohranjala udoben status regionalne sile ter se zaradi oslabljene politične vloge niti ni aktivirala, ko bi bilo to potrebno. Zadnja migrantska kriza in lomastenje (tudi članic Nata) na Bližnjem vzhodu sta zelo povedna primera.

Omenjena skupina modrecev se je zatorej ukvarjala s ključnim vprašanjem, kako izboljšati demokratično sodelovanje med članicami, da bomo lahko v večji meri kljubovali prej naštetim globalnim izzivom. Odgovor vidijo v postavitvi jasnih političnih prioritet, dopuščajo pa tudi izgradnjo koalicij za tiste, ki želijo storiti več. To bi pomenilo, da bi lahko Nato pri posameznih nalogah deloval mimo odločanja s konsenzom. Ideja sicer ni nova, a prinaša popolnoma druge težave, saj bi lahko do izraza prišla prevelika samovolja nekaterih držav. Novo pa je tudi, da v fokus prihaja Kitajska. Ta načrtno izrablja politično nekonsistentnost med državami članicami, zato je treba v postopanju do nje najti enotno držo.

Izhodišča sodelovanja pa v vsakem primeru ostajajo enaka. Nato je bil osnovan kot skupnost vrednot, ta skupnost pa je omogočila sodelovanje tudi na varnostnem področju. Vprašanje je, kakšnega sveta si po letu 2050, ko bo po predvidevanjih vodilno vlogo v svetu prevzela Kitajska, želimo.

Kitajska računica profita iz podnebnih sprememb


Če se vrnem k moji kontroverzni ideji – Nato deluje po principu »bodi močan in išči dialog.« Trenutno že poteka nekonvencionalna vojna s Kitajsko v prostoru kibernetskega, v Južnokitajskem morju in na Arktiki. Kitajska pospešeno sondira obale Arktike z namenom izkoriščanja bogatih nahajališč. Čim prej se led stali, tem prej jih bo lahko začela izkoriščati. Če je zveza Nato sprejela stališče, da se bo borila proti podnebnim spremembam, prihaja tu s Kitajsko navskriž.

Vsi koraki v smeri okrepitve kapacitet ter posledično moči Nata, so zato dobrodošli ter pripomorejo k uravnoteženju razmerij. Verjetnost, da bi Slovenija sama ustavila Kitajsko na Arktiki, je utopična. Tega po letu 2050 ne bodo zmožne niti ZDA. Ključne politične zaveze v okviru Nata bodo zato bistveno definirale našo prihodnost.

Bomo spodobni opraviti domačo nalogo ter tiščati v ospredje demokracijo, osebno svobodo ter ideje demokratičnega konsenza, ali pa se bomo podredili nekemu drugemu sistemu? Vedeti moramo, da se bomo v primeru zadnjega morali odpovedati nekaterim pridobitvam, ki se nam zdijo samoumevne. Kitajska je daleč od demokracije.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike