Admiral Renato Petrič: Pobuda za referendum o naložbah v Slovensko vojsko je politični obračun
POSLUŠAJ ČLANEK
Renato Petrič je bil v Slovenski vojski (SV) zaposlen vse od leta 1991, med drugim je bil tudi obrambni svetovalec in pribočnik predsednika države, namestnik vojaškega predsednika pri EU in Natu in namestnik načelnika Generalštaba SV.
V prvem delu intervjuja smo se s kontraadmiralom in upokojenim vojaškim diplomatom pogovarjali o dolgoletnem stanju SV, aktualnem zakonu o investicijah v vojsko, predlogu referenduma glede tega zakona, pa tudi o delovanju slovenskih vojakov na misijah v tujini in 37. a členu Zakona o obrambi.
V SV ste bili zaposleni od njene ustanovitve dalje. Kako se je spreminjala njena opremljenost in pripravljenost od začetka od sedaj?
Opremljenost je samo eden od elementov, ki vplivajo na pripravljenost SV. SV ni nikoli imela izrazito velikega proračuna, zato je oblast, torej politika, predvsem na začetku pomagala s posebnimi zakoni (npr. o zagotavljanju sredstev za realizacijo temeljnih razvojnih programov obrambnih sil), s katerimi je dodatno financirala SV s ciljem njene opremljenosti.
Tako je poleg tistega, kar je po koncu vojne ostalo v Sloveniji, začela prihajati nova oprema; patruljna ladja, helikopterji, modernizirani tanki, izvedena je modernizacija tankov, nabavile so se havbice, kasneje še več helikopterjev, transportno letalo, kasneje valuki, prva kolesna oklepna vozila ... SV se je stalno doopremljala. Enkrat je to potekalo brez velikih nasprotovanj, včasih pa je politika ocenjevala potrebe drugače in je prihajajo do zastojev.
Glavni zastoji so se začeli v letih 2007 in 2008, ko je bil minister za obrambo g. Erjavec. Takrat je bila v projektu še nabava transportnih letal, pa pa oklepna vozila 8x8 Patria, oklepna vozila 8x8. To je bil zadnji večji poskus, da se bistveno izboljša stanje opremljenosti SV. Ko je to zaradi takšnih in drugačnih iger padlo v vodo, SV ni več imela omembe vrednih nabav.
Kako pa je s pripravljenostjo? Ta je že leta negativna …
Negativna je od leta 2011, na kar v veliki meri vpliva tudi opremljenost. Zadnji dve leti so se na ministrstvu spomnili predstave za javnost, ki se ji sam vedno nasmehnem, in sicer so "ugotovili", da je ocena pripravljenosti SV negativna, ocena pripravljenosti SV za druge naloge, kar naj bi bilo reševanje, iskanje itd., je pa zadovoljiva. To je neumnost. SV ima samo eno poslanstvo, vse drugo so dodatne stvari. To je tako, kot bi ustanovili tovarno, da bi ta delala avtomobile, potem bi pa deset let proizvajala kolesa. Vsako leto bi dejali: »Mi smo odlični s kolesi, z avtomobili nam pa še malo manjka.«
Ste nekdanji namestnik načelnika generalštaba Slovenske vojske. Kako bi vi konkretno ocenili trenutne razmere v Slovenski vojski?
Jaz sem iz SV v tujino odšel leta 2011, ko je imela SV zadnjo pozitivno bojno oceno pripravljenosti. Takrat je SV štela 7.600 pripadnikov, kolikor jih je lahko imela po takrat veljavnih formacijah. Od takrat naprej – pa ne rečem, da je to povezano z mojim imenom, ampak predvsem s političnimi igricami, ki so se začele po letu 2010 – je šla SV samo navzdol.
S strani opozicije, ki si želi referendum na temo teh investicij, pogosto poslušamo, da gre za “nakupe orožja”. Je ta dikcija pravilna? Zakaj SV potrebuje 780 milijonov evrov v SV ravno zdaj in začetka investicij recimo ne moremo prestaviti za kakšno leto ali dve?
Sam zelo podpiram financiranje SV in ta zakon. Ker kdaj pa je pravi trenutek, da se ponovno postavi na noge? Od leta 2010 oz. še prej, ko se je začela kriza, je vojska stagnirala. Leta 2010 smo imeli 1,5 % BDP za obrambni proračun. Leta 2016/2017 smo padli pod 1 odstotek. Vojska je v ekonomski krizi ogromno prispevala, nikoli pa ni bil pravi trenutek, da se na noge postavi SV. Težko je reči, kdaj je pravi trenutek … Morda je bil pa tedaj, ko smo sanirali bančno luknjo …
Pobuda za referendum je politični obračun. Levica od vsega začetka nima veliko dobrih besed za SV. Verjetno bi bilo po njihovo dovolj, če bi imeli nekakšno papeško gardo. Preseneča pa me, kako aktivna je vloga SD, kjer so pod ministrovanjem ministrice Katičeve šli tako v spremembo Zakona o obrambi (sicer neslavno končano) kot v predlog nabave osemkolesnikov preko EU (tudi se ni končalo, kot so si želeli), sedaj pa temu nasprotujejo, češ »mi nismo proti SV, ampak ne financiranja v tem trenutku«. Gre pa preprosto za to: Ali si za to, da ima ta država, vse kar je treba, urejeno – ali pa nisi. Če se kontinuirano ne vlaga v sistem in skrbi, da deluje, potem ga ne bomo imeli, ko ga bomo potrebovali.
Spomnimo se l. 2015, ko je bila migrantska kriza. Takrat ni nihče spraševal, kaj vojska lahko počne in česa ne, ker je bila velika kriza in so ljudje na področju, kjer je ta tok potekal, bili ogroženi. Takrat se je SV pokazala kot dobra, nihče ji ni nasprotoval, ker bi to pomenilo izgubo političnih točk. Razumem, da se poskuša z referendumsko pobudo nabrati nekaj političnih točk, a to ni državotvorno. Stranke oz. politika, bi morali skrbeti, da se vsi sistemi v tej državi enakomerno razvijajo.
Stranka Socialnih demokratov je na svoje plakate, ki so pozivali k zbiranju podpisov za referendum za Slovensko vojsko, narisala tank ter napisala: »780 milijonov za tanke? Ne hvala.« Kasneje so dejali, da gre za karikaturo in da ljudje razumejo, za kaj gre. Menite, da tisti, ki vidijo te plakate in dajo podpis, razumejo, kaj je bistvo Zakona o investicijah v Slovensko vojsko?
Seveda ne. Sliši se samo to, da namesto v zdravstvo, kjer umirajo in po hodnikih ležijo ljudje, bomo sedaj kupovali tanke oz. orožje. Gre za kampanjo, ki poskuša čim bolj pridobiti pozornost ljudi in podžgati mnenje, da se trati denar. Verjamem, da je vlada pametno razmislila o tem in da glede na vse možnosti financiranja tudi ostalih sistemov vedo, da lahko v šestih letih ta denar namenimo SV, da bi ta lahko v šestih letih, ne sedaj, počasi prišla malce višje. To je samo en majhen delček, da se SV postavi na noge.
Nekdanji direktor OVS in SOVE, zdajšnji svetovalec LMŠ, Damir Črnčec je izjavil, da bi morali investirati v soočanje s sodobnimi vojaškimi izzivi, ki jih prinaša robotizacija ter digitalizacija bojišča in vojskovališča, ne pa v oklepnike 8×8, ki jih ne potrebujemo. Kako komentirate to izjavo?
Eno je nameniti sredstva za vojsko, drugo pa, kaj za ta denar kupiti. Videli smo seznam in kot največji zalogaj izstopajo ta vozila. Digitalizacija in robotizacija vse bolj prodirata v vse pore družbenega in vojaškega sistema. Ampak ne moremo preskočiti razvoja kar tako. V Evropi je še vedno neka norma organizacija vojske v bojne skupine. Mislim, da je treba nadaljevati z razvojem te bojne skupine, ki jo razvijamo že deset let in za katero verjetno potrebujemo ta vozila. Gre za dobra vozila, ki zagotavljajo hiter premik, podporo, zaščito in so uporabna ne samo v mednarodnih operacijah, ampak tudi v Sloveniji.
Upam pa, da bo vojska razmišljala tudi o enem koraku naprej. V tem trenutku za tak preskok še nismo dovolj zreli, čez 10, 15 let pa se bomo gotovo pogovarjali o drugačnih sistemih.
Vojski že leta očitajo tudi neustrezno vodenje, predvsem ker je to vezano na odločitve vsakokratne vlade, ki praviloma redno menjujejo načelnike generalštaba. Kako vi doživljate tovrstne očitke in zamenjave na čelu SV? Ste kdaj in če da, na kakšen način, čutili politični vpliv v SV?
Seveda sem. Teoretično naj bi bila vojska nepolitična, strokovna, a politika vpliva na vse. Od leta 2001-2011 smo imeli tri obrambne ministre in štiri načelnike generalštaba. To je nekako v redu. Od leta 2011 smo imeli sedem ministrov in šest načelnikov generalštaba. V povprečju je torej vsak načelnik deloval leto do dve, minister pa še manj. Trenutni zakon stvari zastavi za šest let, kar je dobro, ker se na tem področju nič se ne da narediti z danes na jutri. Če ni konsistentne politike, potem se ves čas menja usmeritev vojske, in ni stabilnosti.
Pogoste menjave načelnikov po političnih in ne strokovnih kriterijih so eden večjih problemov vojske. Zakon, na podlagi, katerega se to dogaja, je zastarel. V zadnjem desetletju smo imeli obrambne ministre, ki to niso hoteli biti, pa so bili, ker jih je prosila predsednica vlade. Imeli smo ministre, ki so rekli »samo da preživim«. Imeli smo načelnike, ki so bili pahnjeni v to nalogo, zato ker so jih prosili politiki. To je privedlo do tega, da je SV danes tam, kjer je. Politično kadrovanje brez upoštevanja strokovnih kriterijev oz. izbire iz kvote tistih, ki imajo pogoje, da so lahko načelniki, je zgrešeno in škodljivo povsod, v vojski pa še posebej.
To je, kot bi splošnega družinskega zdravnika čez noč dali za vodjo srčne kirurgije na UKC? Ali mislite da bi to delovalo? Ne bi. In take kadrovske namestitve ne delujejo niti v vojski. Tri najbolj pomembne stvari, na katerih počiva delovanje SV, a tudi tri njene rak rane so financiranje, voditeljstvo in zakonodaja.
Leta 2013/2014 smo se lotili reorganizacije oz. transformacije SV, kjer smo jo popolnoma sesuli; z bataljonov smo šli na polke, uničili smo izobraževalni sistem, ukinili poveljstvo sil, znižali smo nivo zahtevnosti za določene čine, s čimer so na primer mladi stotniki lahko brez izpita postali majorji in dobili višjo plačo, znanja pa ne. Čez noč smo razformirali bataljon RKBO, v katerega smo vložili na desetine milijonov evrov in je bil tudi naš prispevek zavezništvu … Vse to zaradi igric z ministri in načelniki.
Tri najbolj pomembne stvari, na katerih počiva delovanje SV, a tudi tri njene rak rane so financiranje, voditeljstvo in zakonodaja.
Nedavno je pevka in aktivistka Jadranka Juras na TV Slovenija v kontekstu mirovnih misij, na katere se podajajo slovenski vojaki izjavila, da je velika odgovornost hoditi na misije in pobijati lokalno prebivalstvo. Je bilo ob tej izjavi upravičeno dvigniti glas, ali pa bi jo lahko interpretirali, kot so jo na TV Slovenija, češ da je vzeta iz konteksta ter da so gostje v oddaji Zadnja beseda Slovensko vojsko le hvalile?
Besede so pregrobe in so neresnične, tudi če jih vzamemo v prenesenem smislu. Slovenska vojska ne odloča, kam gredo vojaki in koliko jih gre. Če je torej kdo kriv, da pošilja naše fante in dekleta kamorkoli, je kriva politika. Ta bazira na stališču, in s tem se strinjam, da SV (vsaj do sedaj) ne sodeluje v operacijah visoke intenzitete. Mislim, da je treba spoštovati to, kar naša država počne na mednarodnem področju. To je del zunanje politike. S tem bodisi zastopamo interes Slovenije na tem področju, bodisi interes Slovenije v mednarodnih organizacijah, katerih člani smo. In kredibilni člani smo tudi s tem, da prispevamo vojake in vojakinje v te mednarodne operacije, ko je to potrebno.
Na mednarodnih operacijah imamo okrog 300 vojakov, a to ne bi smel biti izgovor, kadar naše vojake potrebujemo pri nas, na primer za zaščito meje. Tukaj gre za naše ljudi in vojska jim mora biti na voljo, ko jo ti ljudje potrebujejo. Najprej je Slovenija, naši državljani in državljanke, šele potem, če kaj ostane, če se grobo izrazim, je mednarodno področje. Sedaj pa smo začeli mednarodne operacije malo uporabljati tudi kot socialni korektiv. Vojaki so slabo plačani in ko gredo na mednarodno operacijo, je to zanje v finančnem smislu dobrodošlo. A mi vojakov ne novačimo zato, da bi hodili na mednarodne operacije, ampak zato, da so na voljo nam, državljanom Slovenije. Tukaj bo treba zadeve v bodoče korigirati.
V Sloveniji se že dolgo lomijo kopja glede aktivacije 37.a člena Zakona o obrambi, ki bi SV dal del policijskih pooblastil pri nadzoru in varovanju državne meje. Je Slovenska vojska ustrezno usposobljena za takšne naloge? Menite, da bi bila aktivacija potrebna? So strahovi, ki prihajajo predvsem iz politične in ideološke levice, da bi to pomenilo militarizacijo Slovenije, upravičeni?
37.a člen je nastal po krizi leta 2015. V veliki meri je brez pomena, ker je slabo napisan. Spremembe je potreben tudi 37. člen, ki je zastarel. Danes, čeprav 37.a člen ni aktiviran, SV sodeluje s policijo in se sprehaja ob državni meji. Prinaša pa člen štiri pooblastila, od tega sta prvi dve, ki pravita, da vojak »opozarja in napotuje«, smešni. Teoretično, če danes slovenski vojak vidi človeka, ki stoji poleg meje, ne sme odpreti ust, ker bi lahko kdo rekel, da je napotoval ali pa opozarjal in s tem seveda prekoračil pooblastila. A če že angažiramo SV pri obrambi meje, potem bi morali to narediti učinkovito. Mi pa se trudimo, da bi vojake sicer pripeljali, a na meji ne bi nič počeli. Mislim, da smo edina država v Evropi, ki ima tak sistem.
Države v Evropi so vojsko na ulice poslale zaradi terorizma, zaščite … in ni bilo nič spornega, da se angleški vojak sprehaja po Londonu, francoski pa po Parizu. Pri nas pa je sporno, če se slovenski vojak sprehaja ob meji. To je grozno. Kot da bi šlo za neke tuje sile. Po letu 2015 smo na mejo sprejeli madžarsko in češko pomoč, celo njihove policiste. Nismo pa dovolili SV, da to počne. Kaj ni groza, da tujcem pustimo, da nas varujejo, SV pa ne? Samo zaradi političnih igric.
Nadaljevanje tega člena, da vojak »začasno omejuje gibanje in sodeluje pri obvladovanju skupin in množic« je bilo napisano na podlagi tistega, kar se je v zbirnih centrih dogajalo leta 2015. Če se SV uporabi na meji, mora imeti vlada načrt, kako bo to naredila. Tega pripravlja Ministrstvo za notranje zadeve. SV pri tem o ničemer ne odloča, ampak samo prispeva živo silo in tehniko. Vse vodi policija.
Če politika tukaj dvomi ali pa misli, da bi se lahko SV izrabila za kakšne druge namene, imamo civilni nadzor nad vojsko. Če pa nekdo misli, da bo obstoječa oblast v tem trenutku, izkoristila SV, jo pripeljala v Ljubljano in rekla, da je to ščitenje državne meje, potem smo pa v tej državi res padli zelo nizko. Ne glede na politična razhajanja neko zaupanje v nekaj in nek skupni interes vendarle mora biti. Ne trdim, da se mora ta člen aktivirati sedaj, ker številk ne poznam. Ampak če se oceni, da je interes slovenskih državljanov, da se zaščitijo, je neumnost, da tega ne storimo.
V prvem delu intervjuja smo se s kontraadmiralom in upokojenim vojaškim diplomatom pogovarjali o dolgoletnem stanju SV, aktualnem zakonu o investicijah v vojsko, predlogu referenduma glede tega zakona, pa tudi o delovanju slovenskih vojakov na misijah v tujini in 37. a členu Zakona o obrambi.
V SV ste bili zaposleni od njene ustanovitve dalje. Kako se je spreminjala njena opremljenost in pripravljenost od začetka od sedaj?
Opremljenost je samo eden od elementov, ki vplivajo na pripravljenost SV. SV ni nikoli imela izrazito velikega proračuna, zato je oblast, torej politika, predvsem na začetku pomagala s posebnimi zakoni (npr. o zagotavljanju sredstev za realizacijo temeljnih razvojnih programov obrambnih sil), s katerimi je dodatno financirala SV s ciljem njene opremljenosti.
Tako je poleg tistega, kar je po koncu vojne ostalo v Sloveniji, začela prihajati nova oprema; patruljna ladja, helikopterji, modernizirani tanki, izvedena je modernizacija tankov, nabavile so se havbice, kasneje še več helikopterjev, transportno letalo, kasneje valuki, prva kolesna oklepna vozila ... SV se je stalno doopremljala. Enkrat je to potekalo brez velikih nasprotovanj, včasih pa je politika ocenjevala potrebe drugače in je prihajajo do zastojev.
Glavni zastoji so se začeli v letih 2007 in 2008, ko je bil minister za obrambo g. Erjavec. Takrat je bila v projektu še nabava transportnih letal, pa pa oklepna vozila 8x8 Patria, oklepna vozila 8x8. To je bil zadnji večji poskus, da se bistveno izboljša stanje opremljenosti SV. Ko je to zaradi takšnih in drugačnih iger padlo v vodo, SV ni več imela omembe vrednih nabav.
Kako pa je s pripravljenostjo? Ta je že leta negativna …
Negativna je od leta 2011, na kar v veliki meri vpliva tudi opremljenost. Zadnji dve leti so se na ministrstvu spomnili predstave za javnost, ki se ji sam vedno nasmehnem, in sicer so "ugotovili", da je ocena pripravljenosti SV negativna, ocena pripravljenosti SV za druge naloge, kar naj bi bilo reševanje, iskanje itd., je pa zadovoljiva. To je neumnost. SV ima samo eno poslanstvo, vse drugo so dodatne stvari. To je tako, kot bi ustanovili tovarno, da bi ta delala avtomobile, potem bi pa deset let proizvajala kolesa. Vsako leto bi dejali: »Mi smo odlični s kolesi, z avtomobili nam pa še malo manjka.«
Ste nekdanji namestnik načelnika generalštaba Slovenske vojske. Kako bi vi konkretno ocenili trenutne razmere v Slovenski vojski?
Jaz sem iz SV v tujino odšel leta 2011, ko je imela SV zadnjo pozitivno bojno oceno pripravljenosti. Takrat je SV štela 7.600 pripadnikov, kolikor jih je lahko imela po takrat veljavnih formacijah. Od takrat naprej – pa ne rečem, da je to povezano z mojim imenom, ampak predvsem s političnimi igricami, ki so se začele po letu 2010 – je šla SV samo navzdol.
Levica od vsega začetka nima veliko dobrih besed za SV. Verjetno bi bilo po njihovo dovolj, če bi imeli nekakšno papeško gardo.
S strani opozicije, ki si želi referendum na temo teh investicij, pogosto poslušamo, da gre za “nakupe orožja”. Je ta dikcija pravilna? Zakaj SV potrebuje 780 milijonov evrov v SV ravno zdaj in začetka investicij recimo ne moremo prestaviti za kakšno leto ali dve?
Sam zelo podpiram financiranje SV in ta zakon. Ker kdaj pa je pravi trenutek, da se ponovno postavi na noge? Od leta 2010 oz. še prej, ko se je začela kriza, je vojska stagnirala. Leta 2010 smo imeli 1,5 % BDP za obrambni proračun. Leta 2016/2017 smo padli pod 1 odstotek. Vojska je v ekonomski krizi ogromno prispevala, nikoli pa ni bil pravi trenutek, da se na noge postavi SV. Težko je reči, kdaj je pravi trenutek … Morda je bil pa tedaj, ko smo sanirali bančno luknjo …
Pobuda za referendum je politični obračun. Levica od vsega začetka nima veliko dobrih besed za SV. Verjetno bi bilo po njihovo dovolj, če bi imeli nekakšno papeško gardo. Preseneča pa me, kako aktivna je vloga SD, kjer so pod ministrovanjem ministrice Katičeve šli tako v spremembo Zakona o obrambi (sicer neslavno končano) kot v predlog nabave osemkolesnikov preko EU (tudi se ni končalo, kot so si želeli), sedaj pa temu nasprotujejo, češ »mi nismo proti SV, ampak ne financiranja v tem trenutku«. Gre pa preprosto za to: Ali si za to, da ima ta država, vse kar je treba, urejeno – ali pa nisi. Če se kontinuirano ne vlaga v sistem in skrbi, da deluje, potem ga ne bomo imeli, ko ga bomo potrebovali.
Spomnimo se l. 2015, ko je bila migrantska kriza. Takrat ni nihče spraševal, kaj vojska lahko počne in česa ne, ker je bila velika kriza in so ljudje na področju, kjer je ta tok potekal, bili ogroženi. Takrat se je SV pokazala kot dobra, nihče ji ni nasprotoval, ker bi to pomenilo izgubo političnih točk. Razumem, da se poskuša z referendumsko pobudo nabrati nekaj političnih točk, a to ni državotvorno. Stranke oz. politika, bi morali skrbeti, da se vsi sistemi v tej državi enakomerno razvijajo.
Stranka Socialnih demokratov je na svoje plakate, ki so pozivali k zbiranju podpisov za referendum za Slovensko vojsko, narisala tank ter napisala: »780 milijonov za tanke? Ne hvala.« Kasneje so dejali, da gre za karikaturo in da ljudje razumejo, za kaj gre. Menite, da tisti, ki vidijo te plakate in dajo podpis, razumejo, kaj je bistvo Zakona o investicijah v Slovensko vojsko?
Seveda ne. Sliši se samo to, da namesto v zdravstvo, kjer umirajo in po hodnikih ležijo ljudje, bomo sedaj kupovali tanke oz. orožje. Gre za kampanjo, ki poskuša čim bolj pridobiti pozornost ljudi in podžgati mnenje, da se trati denar. Verjamem, da je vlada pametno razmislila o tem in da glede na vse možnosti financiranja tudi ostalih sistemov vedo, da lahko v šestih letih ta denar namenimo SV, da bi ta lahko v šestih letih, ne sedaj, počasi prišla malce višje. To je samo en majhen delček, da se SV postavi na noge.
Nekdanji direktor OVS in SOVE, zdajšnji svetovalec LMŠ, Damir Črnčec je izjavil, da bi morali investirati v soočanje s sodobnimi vojaškimi izzivi, ki jih prinaša robotizacija ter digitalizacija bojišča in vojskovališča, ne pa v oklepnike 8×8, ki jih ne potrebujemo. Kako komentirate to izjavo?
Eno je nameniti sredstva za vojsko, drugo pa, kaj za ta denar kupiti. Videli smo seznam in kot največji zalogaj izstopajo ta vozila. Digitalizacija in robotizacija vse bolj prodirata v vse pore družbenega in vojaškega sistema. Ampak ne moremo preskočiti razvoja kar tako. V Evropi je še vedno neka norma organizacija vojske v bojne skupine. Mislim, da je treba nadaljevati z razvojem te bojne skupine, ki jo razvijamo že deset let in za katero verjetno potrebujemo ta vozila. Gre za dobra vozila, ki zagotavljajo hiter premik, podporo, zaščito in so uporabna ne samo v mednarodnih operacijah, ampak tudi v Sloveniji.
Upam pa, da bo vojska razmišljala tudi o enem koraku naprej. V tem trenutku za tak preskok še nismo dovolj zreli, čez 10, 15 let pa se bomo gotovo pogovarjali o drugačnih sistemih.
Razumem, da se poskuša z referendumsko pobudo nabrati nekaj političnih točk, a to ni državotvorno
Vojski že leta očitajo tudi neustrezno vodenje, predvsem ker je to vezano na odločitve vsakokratne vlade, ki praviloma redno menjujejo načelnike generalštaba. Kako vi doživljate tovrstne očitke in zamenjave na čelu SV? Ste kdaj in če da, na kakšen način, čutili politični vpliv v SV?
Seveda sem. Teoretično naj bi bila vojska nepolitična, strokovna, a politika vpliva na vse. Od leta 2001-2011 smo imeli tri obrambne ministre in štiri načelnike generalštaba. To je nekako v redu. Od leta 2011 smo imeli sedem ministrov in šest načelnikov generalštaba. V povprečju je torej vsak načelnik deloval leto do dve, minister pa še manj. Trenutni zakon stvari zastavi za šest let, kar je dobro, ker se na tem področju nič se ne da narediti z danes na jutri. Če ni konsistentne politike, potem se ves čas menja usmeritev vojske, in ni stabilnosti.
Pogoste menjave načelnikov po političnih in ne strokovnih kriterijih so eden večjih problemov vojske. Zakon, na podlagi, katerega se to dogaja, je zastarel. V zadnjem desetletju smo imeli obrambne ministre, ki to niso hoteli biti, pa so bili, ker jih je prosila predsednica vlade. Imeli smo ministre, ki so rekli »samo da preživim«. Imeli smo načelnike, ki so bili pahnjeni v to nalogo, zato ker so jih prosili politiki. To je privedlo do tega, da je SV danes tam, kjer je. Politično kadrovanje brez upoštevanja strokovnih kriterijev oz. izbire iz kvote tistih, ki imajo pogoje, da so lahko načelniki, je zgrešeno in škodljivo povsod, v vojski pa še posebej.
To je, kot bi splošnega družinskega zdravnika čez noč dali za vodjo srčne kirurgije na UKC? Ali mislite da bi to delovalo? Ne bi. In take kadrovske namestitve ne delujejo niti v vojski. Tri najbolj pomembne stvari, na katerih počiva delovanje SV, a tudi tri njene rak rane so financiranje, voditeljstvo in zakonodaja.
Leta 2013/2014 smo se lotili reorganizacije oz. transformacije SV, kjer smo jo popolnoma sesuli; z bataljonov smo šli na polke, uničili smo izobraževalni sistem, ukinili poveljstvo sil, znižali smo nivo zahtevnosti za določene čine, s čimer so na primer mladi stotniki lahko brez izpita postali majorji in dobili višjo plačo, znanja pa ne. Čez noč smo razformirali bataljon RKBO, v katerega smo vložili na desetine milijonov evrov in je bil tudi naš prispevek zavezništvu … Vse to zaradi igric z ministri in načelniki.
Tri najbolj pomembne stvari, na katerih počiva delovanje SV, a tudi tri njene rak rane so financiranje, voditeljstvo in zakonodaja.
Nedavno je pevka in aktivistka Jadranka Juras na TV Slovenija v kontekstu mirovnih misij, na katere se podajajo slovenski vojaki izjavila, da je velika odgovornost hoditi na misije in pobijati lokalno prebivalstvo. Je bilo ob tej izjavi upravičeno dvigniti glas, ali pa bi jo lahko interpretirali, kot so jo na TV Slovenija, češ da je vzeta iz konteksta ter da so gostje v oddaji Zadnja beseda Slovensko vojsko le hvalile?
Besede so pregrobe in so neresnične, tudi če jih vzamemo v prenesenem smislu. Slovenska vojska ne odloča, kam gredo vojaki in koliko jih gre. Če je torej kdo kriv, da pošilja naše fante in dekleta kamorkoli, je kriva politika. Ta bazira na stališču, in s tem se strinjam, da SV (vsaj do sedaj) ne sodeluje v operacijah visoke intenzitete. Mislim, da je treba spoštovati to, kar naša država počne na mednarodnem področju. To je del zunanje politike. S tem bodisi zastopamo interes Slovenije na tem področju, bodisi interes Slovenije v mednarodnih organizacijah, katerih člani smo. In kredibilni člani smo tudi s tem, da prispevamo vojake in vojakinje v te mednarodne operacije, ko je to potrebno.
Na mednarodnih operacijah imamo okrog 300 vojakov, a to ne bi smel biti izgovor, kadar naše vojake potrebujemo pri nas, na primer za zaščito meje. Tukaj gre za naše ljudi in vojska jim mora biti na voljo, ko jo ti ljudje potrebujejo. Najprej je Slovenija, naši državljani in državljanke, šele potem, če kaj ostane, če se grobo izrazim, je mednarodno področje. Sedaj pa smo začeli mednarodne operacije malo uporabljati tudi kot socialni korektiv. Vojaki so slabo plačani in ko gredo na mednarodno operacijo, je to zanje v finančnem smislu dobrodošlo. A mi vojakov ne novačimo zato, da bi hodili na mednarodne operacije, ampak zato, da so na voljo nam, državljanom Slovenije. Tukaj bo treba zadeve v bodoče korigirati.
Države v Evropi so vojsko na ulice poslale zaradi terorizma, zaščite … in ni bilo nič spornega, da se angleški vojak sprehaja po Londonu, francoski pa po Parizu. Pri nas pa je sporno, če se slovenski vojak sprehaja ob meji.
V Sloveniji se že dolgo lomijo kopja glede aktivacije 37.a člena Zakona o obrambi, ki bi SV dal del policijskih pooblastil pri nadzoru in varovanju državne meje. Je Slovenska vojska ustrezno usposobljena za takšne naloge? Menite, da bi bila aktivacija potrebna? So strahovi, ki prihajajo predvsem iz politične in ideološke levice, da bi to pomenilo militarizacijo Slovenije, upravičeni?
37.a člen je nastal po krizi leta 2015. V veliki meri je brez pomena, ker je slabo napisan. Spremembe je potreben tudi 37. člen, ki je zastarel. Danes, čeprav 37.a člen ni aktiviran, SV sodeluje s policijo in se sprehaja ob državni meji. Prinaša pa člen štiri pooblastila, od tega sta prvi dve, ki pravita, da vojak »opozarja in napotuje«, smešni. Teoretično, če danes slovenski vojak vidi človeka, ki stoji poleg meje, ne sme odpreti ust, ker bi lahko kdo rekel, da je napotoval ali pa opozarjal in s tem seveda prekoračil pooblastila. A če že angažiramo SV pri obrambi meje, potem bi morali to narediti učinkovito. Mi pa se trudimo, da bi vojake sicer pripeljali, a na meji ne bi nič počeli. Mislim, da smo edina država v Evropi, ki ima tak sistem.
Države v Evropi so vojsko na ulice poslale zaradi terorizma, zaščite … in ni bilo nič spornega, da se angleški vojak sprehaja po Londonu, francoski pa po Parizu. Pri nas pa je sporno, če se slovenski vojak sprehaja ob meji. To je grozno. Kot da bi šlo za neke tuje sile. Po letu 2015 smo na mejo sprejeli madžarsko in češko pomoč, celo njihove policiste. Nismo pa dovolili SV, da to počne. Kaj ni groza, da tujcem pustimo, da nas varujejo, SV pa ne? Samo zaradi političnih igric.
Nadaljevanje tega člena, da vojak »začasno omejuje gibanje in sodeluje pri obvladovanju skupin in množic« je bilo napisano na podlagi tistega, kar se je v zbirnih centrih dogajalo leta 2015. Če se SV uporabi na meji, mora imeti vlada načrt, kako bo to naredila. Tega pripravlja Ministrstvo za notranje zadeve. SV pri tem o ničemer ne odloča, ampak samo prispeva živo silo in tehniko. Vse vodi policija.
Če politika tukaj dvomi ali pa misli, da bi se lahko SV izrabila za kakšne druge namene, imamo civilni nadzor nad vojsko. Če pa nekdo misli, da bo obstoječa oblast v tem trenutku, izkoristila SV, jo pripeljala v Ljubljano in rekla, da je to ščitenje državne meje, potem smo pa v tej državi res padli zelo nizko. Ne glede na politična razhajanja neko zaupanje v nekaj in nek skupni interes vendarle mora biti. Ne trdim, da se mora ta člen aktivirati sedaj, ker številk ne poznam. Ampak če se oceni, da je interes slovenskih državljanov, da se zaščitijo, je neumnost, da tega ne storimo.
V drugem delu intervjuja s kontraadmiralom Petričem smo se dotaknili sprememb, ki bi bile potrebne v zvezi s financiranjem, delom in kadrovskimi težavami, pa tudi pomena vključenosti v Nato, vplivu menjave ameriškega predsednika na usmeritve Nata in viziji SV.: Pobuda za referendum o naložbah v Slovensko vojsko je politični obračun
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
4 komentarjev
Jože Kržič
Očitno besede človeka, ki razmišlja in govori s trezno glavo.
korosec.france
Baje še ni države, kjer bi bilo sojeno sodnikom US . Očitno, da bo Slovenija prva država, ki bo najverjetneje , če bo Vlada udejanjila sklep o odprtju šol in bo prišlo do okužb, boleznni, invalidnosti in umiranja na tej osnovi , sodnikom US ali aktivistom glaboke države soditi po hitrem postopku.Nisem bral kaj so zapisali, ne vem.
Eno je, da ni pravne podlage in, da se to uredi.
Drugo pa je, da se zahteva od Vlade tudi odprava posledic neustavnega sklepa in se sredi vrhunca smrtonosne bolezni na dan , ko umrje 60 ljudi teroristično eksplicitno zahteva takojšnje odprtje šol...kaj pa vsi drugi številni ukrepi ?
Kaj pa neupoštevanje in zaničevanje odklonilnega mnenja najbolj študiranega pravnika v državi, ddr.Jakliča -niti počakali niso nanj, prezrli / pohodili in obvestili Vlado in javnost. Mislim da gre za OF revolucionaren postopek razrednih sovražnikov Demokracije in, da bo zdaj Janša skupaj z Vlado in z Parlamentom moral breztolerančno povedati svoje državljanom in svetu kaj pri nas Ustavno sodišče de facto sploh je.Izpada, da je podaljšana najmočnejša roka Globoke paradržave, druge ni in , da je USW prešlo v delovanje v izrednih razmerah ali pa te želi izzvati.
najmanj kar pričajujem je, da se takoj izjasnijo Vlada, Predsednik države, Parlament, vsaka stranka posebej in , da se izjasni tudi vodstvo vseh večjih Cerkva v Sloveniji.
Ljubljana
Ali ni bilo o vsem že vse povedano kar bi ljudje morali vedeti in razumeti !?
Kaj je ljudem da jim po vsem kar se dogaja leta in leta, stvari sploh niso jasne.
Iz dneva v dan so bolj premaknjeni...
Morda pa ni čudno, če je velika večina sodnikov na US tudi premaknjena...pouk, šola, 3 dni, uradni list...menijo da je vlada tako brez dela kot so oni !
Da o RTV , STA in MSM sploh ne govorim....so pa našteti, pa še množica drugih odgovorni da tukaj ni razuma...
Kraševka
Čudi me, da USTAVNI sodniki pošiljajo otroke v šolo, kjer naj se odvija NORMALEN pouk, tudi v veliki Covid KRIZI. Kako to, da US niso problematizirali tega, da so SODIŠČA "zaprta" in se ne vrši nobena sodba RAZPRAVA. Sodne dvorane so prazne. Zakaj nimajo sodniki DELA s pomočjo elektronskih naprav, tako, kot PARLAMENT in druge mednarodne Konference. Tudi zdravniki se poslužujejo SPLETNIH konferenc. Kaj pa SODNIKI ? Zakaj ustvarjajo sodne zaostanke sedaj c Covid krizi? Saj ZDRAVNIKI delajo in nudijo pomoč prebivalcem, tudi v tem kriznem času! Sodniki, posnemajte zdravnike v dobrem in ne sodelovati z "ustajniki", ki Covid krizo izkoriščajo ter širijo virus. S tem ne nagajajo samo vladi, ampak tudi po NEPOTREBNEM obremenjujejo Zdravstvene ustanove, ZDRAVNIKE in medicinske sestre! Sodniki, bodite PRAVIČNI !
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.