Vzgoja za trdoživost in zmagovalci zaključka šolskega leta

Avtorica prispevka bom bralstvo pričujočega tednika občasno nagovarjala z mislimi o vzgoji, predvsem meni dragoceni vzgoji za trdoživost, rezilientnost, prožnost. Vse našteto je starodavno, preizkušeno ali prežvečeno in je nasprotje, sodobni, bolj progresivni, k individuumu usmerjeni vzgoji. 

Naj ponazorim s primerom, o katerem mi je pred tedni pripovedovala hči. S svojim dojenčkom v vozičku se je sprehajala po ljubljanskem parku in zaslišala: »Pa daj, Matevž (ime je izmišljeno), se mi menda ne boš razlepil na ravnem!!!« Ko se je obrnila, je na asfaltirani stezi na tleh uzrla »razlepljenga« štiriletnega fantiča z rolerji, čelado in ostalimi varnostnimi pritiklinami. In še s kakšno odrgnino in prasko kot posledico »razlepljenja« za povrh.  

Mali je menda gledal, kot da je konec sveta, nabiral solzice, gledal svojo nogo … Hči je že startala do njega, premišljevala, v kateri žep je vtaknila mobitel, da bi karseda hitro poklicala nujno pomoč, ko se je možakar, predvidevam, da oče, še enkrat zadrl: »Daj no, Matevž, greva!« in ga čakal kakšnih 50 metrov naprej. Mali poškodovanec se je skobacal na noge in bolj počasi, negotovo, odrolal naprej.  

Hči je opazila, da je še nekaj ljudi, predvsem žensk, bilo videti nekako v pripravljenosti pomagati. Mislim si, da verjetno s spodbudno besedo, kakšnim pljuskom čiste vode ali celo nepekočega razkužila po odrgninicah. Verjetno bi se našel tudi kakšen sladoled v bližnjem barčku. Vse mogoče, le da bi malemu športniku olajšali enega izmed mnogih padcev v življenju.  

Trdoživost

Pa vendar, kakšno sporočilo je dal oče s svojim vedênjem? Je res le grobijan brez občutka? Povsem mogoče. Ali pa tudi ne. Kaj je bila fantičkova izkušnja? Da padeš, se pobereš in greš naprej. Da padci niso nič relevantnega in se ne bomo ozirali nanje. Da ne štejejo. Če ima možakar vsaj kanček pedagoškega občutka in empatije, je čez nekaj sto metrov malega potrepljal po ramenu in mu namignil, da je dobro izpeljal, mogoče je na koncu izleta le dobil sladoled. Kakšno pa bi bilo sporočilo, če bi oče dovolil, da bi vsi pritekli k na tleh ležečemu fantiču, ga tolažili in blažili bolečine? Sporočili bi mu, da je svet skrben, da bodo ljudje pomagali, da bodo vsi okoli tebe, ko ti ne bo šlo, in na vse pretege skrbeli zate. Da pravzaprav ni tako hudo, če padeš, da se padcev ni treba bati, mogoče lahko celo prinesejo kaj dobrega, na primer kup pozornosti in kakšen sladoled viška.  

Kaj je bila fantičkova izkušnja? Da padeš, se pobereš in greš naprej. 

Na to mislim, ko govorim o vzgoji za trdoživost. Na govorim o grobosti, govorim o zaupanju v moč otrok, tudi odraslih, da naredimo stvari in da jih naredimo prav. Da bomo padali, seveda bomo; življenje je namreč takšna aktivnost, da če se še tako trudiš, te doletijo odrgnine, neredko tudi kakšen zlom. Za marsikaj smo si celo čisto sami krivi. Odnos do težav in bolečin je ključna razlika med trdoživimi in tistimi, ki to niso. Tistimi, ki so jih njihova okolica, družina, sorodniki, sosedje, šola naučili prenesti življenje, se soočiti z njim, izpeljati stvari, zmagati vsako malo vsakodnevno bitko, postlati posteljo, ko se ti mudi, napisati nalogo, ko ne veš, za kaj gre, narediti vozniški izpit, ko si že štirikrat padel. Zlesti na Triglav, skuhati kosilo za razširjeno družino in shujšati tistih zoprnih šest kilogramov.  

Gre za razliko med tistimi, ki izpeljejo svoja življenja, ne nujno lahko in udobno, pa vseeno v meri, ki jo zmorejo, ter tistimi, za katere bomo morali poskrbeti drugi. Pa ne zato, ker so bolni, hedikepirani ... Omenjeni ljudje se navadno najdejo med tistimi, ki hočejo kljub svojim oviranostim, težavam, celo bolečinam delati, sodelovati, biti tvoren del skupnosti. Včasih jim prav mi, ki želimo pomagati, smo skrbni in želimo biti koristni, v bistvu ne dovolimo izpolniti danosti, potencialov, ki jih imajo. Če je edino, kar stara mama zmore, oluščiti fižol, tudi prav. Nedvomno bolje, kot da človek cel dan gleda televizijo, češ da drugih, bolj učinkovitih, ne moti s svojo prisotnostjo in čuti, da njegovo bivanje res nima smisla, da je odveč.  

Govorim o zaupanju v moč otrok in odraslih, da naredimo stvari in da jih naredimo prav. 

Vstani in hodi

O tem sem premišljevala, ko smo konec šolskega leta urejali pritožbe in ugovore na ocene, se pogajali o znanju na popravnih izpitih in izpitih učencev, ki se šolajo na domu. Da ne omenim tistih, ki se šolajo v bolnišnicah, so resno bolni ali pa ne zmorejo zahtev življenja. Ali pa jim samo niso všeč ocene, ki so jim jih dali učitelji, in si želijo drugačnih. Ali pa jim mogoče res ne gre, že v prvih razredih; mogoče so še nezreli, mogoče pa preveč posebni za razred petindvajsetih in se ne bodo mogli črk A, K in številk učiti še enkrat. Kljub temu, da jih ne znajo in so učiteljice predlagale, da poskusijo še enkrat, ker bi mogoče, verjetno, v drugo šlo. Ne, napredovali bodo v naslednji razred. Ker lahko, ker jih bodo starši zaščitili pred neuspehom, sitnostjo spoznavanja novih sošolcev, soočanja z neuspehom.  

Odrasli, starši še posebej, svojo vlogo mnogokrat skrčimo na zaščito otroka, na skrb, da ne bo bolelo. Če pa slučajno bo, bomo mi tam, da bomo poskrbeli za obliž in aspirin. Metaforično. Kot bogovi bomo odvzeli bolečino, kaznovali tiste, ki so jo povzročili (udarili kamen, ob katerega se je spotaknil otrok, ali prijavili inšpekciji učitelja, ki je znanje našega sončka ocenil s tri). Urejali svet, da bo po meri otroka, in ne učili otroka, da se v svetu znajde.  

Tako bom rekla: zmagovalci letošnjega šolskega leta so vsi tisti, ki so ga zmogli prenesti. Še posebej, če se je končalo z nezadostno oceno in so to sprejeli. Zmagovalci smo tudi učitelji in starši, ki smo ugotovili, da ni bilo po naše, da nismo zadovoljni, a smo prenesli, našli rešitve, napredovali.  

Vsi, ki se ne bomo dali, bomo naredili še enkrat ali še petkrat. Ki bomo brali, dokler ne bomo vedeli, kaj besede pomenijo. Našli tiste magične 4/9 od 12 ali pa se že končno uglasili s 7. b., da bodo v razredu odprli zvezke in ne urejali Instagrama. Da bomo starši končno našli strategije, ki bodo omogočile razumno pospravljene sobe in umazano perilo na pravem mestu. Si pomagali, da bomo zmogli. Rekli sebi in drugim »Vstani in hodi!«, si stali ob strani, se opogumljali in se veselili zmag. Ali pa častnih porazov. Kot so nam pokazali slovenski nogometaši po tekmi s Portugalsko. Zmagovit ni bil rezultat tekme, zmaga je bila drža, ki so jo zmogli naši fantje. Nisem si mislila, da bom kdaj zapisala, da so nogometaši zgled. A so lahko, zakaj pa ne?! 

Zmagovalci letošnjega šolskega leta so vsi tisti, ki so ga zmogli prenesti. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 156, str. 56-57.