Milijoni Francozov na ulicah: živijo dolgo, delajo kratko in tega ne dajo. Medtem se kopičijo smeti in zmanjkuje goriva

Svet

Vid Sosič

Komentarjev: 13
Foto: Profimedia.si

Že več kot dva meseca Francijo pretresajo masovni protesti, kakršnih država v sodobni zgodovini še ni videla. Presežen je tudi znameniti protest rumenih jopičev, ki je pred časom pandemije pritegnil pozornost celega sveta. Protesti po več francoskih mestih potekajo že od 19. januarja, ocena udeležbe na njih pa močno variira med trditvami vlade na eni strani in organizatorji (združeni sindikati) na drugi, a skoraj gotovo presega 2 milijona, po najvišji oceni pa dosega kar 3,5 milijona.

Veliko mobilizacijo je povzročila pokojninska reforma vlade, katere glavna sprememba je zvišanje upokojitvene starosti s 62 na 64 let do leta 2030. Glede na ankete proteste podpira več kot tri četrtine prebivalstva, podpora predsedniku Emmanuelu Macronu pa je padla na eno najnižjih ravni njegovega predsedovanja.

Macron je kljub temu trdno odločen, da bo reformo izpeljal, bila pa je tudi pomemben element njegove lanske predvolilne kampanje. To je sicer že njegov drugi poskus reforme. Prvič je predlog v svojem prvem mandatu umaknil prav zaradi protestov, ki so potekali v letih 2019 in 2020.

A o potrebnosti reforme se v Franciji govori že dolga leta. Država z eno najvišjih povprečnih življenjskih dob na svetu, ki si lasti tudi rekord najdlje živeče osebe vseh časov, ima hkrati za Ukrajino drugo najnižjo minimalno starost upokojitve v Evropi (skupaj z Malto). Hkrati sledi svetovnim demografskim trendom in je kot zahodna država v konici procesa staranja družbe, kar pomeni vse večjo obremenitev zaposlenih za dostojne pokojnine upokojencev. Poleg kratkega delavnika 35 ur na teden je nizka upokojitvena starost za Francoze zelo ugodna, a vse manj vzdržna.

Stavke ustavljajo družbo

Eden od dodatnih razlogov za nasprotovanje spremembi je tudi izguba privilegijev upokojencev z državnih podjetjih. Najglasnejši so v francoskem železniškem prevozniku SNCF, ki je znan po privilegijih, ki ga za uporabo železnic dobijo upokojenci. V mnogih podjetjih, tako javnih kot nekaterih privatnih, z SNCF na čelu, ob protestih redno potekajo tudi stavke. To v državi že dva meseca povzroča manjšo storilnost javnih storitev, kot so javni prevoz, energetika, šolstvo ali odvoz smeti.

Skupaj z masami ljudi v vseh večjih mestih je to zaznamovalo vsakdanje življenje celotnega prebivalstva kot tudi ekonomijo. Tako je na primer velika stavka 27. marca med drugim povzročila, da je 15 %, regionalno pa tudi do več kot polovica, bencinskih črpalk ostalo brez goriva. Kljub temu naj bi večina prebivalstva stavkam ne nasprotovala.

Nakopičene smeti na ulicah Pariza, ki jih nihče ne odvaža (foto: Eric Broncard/Hans Lucas, profimedia.si)

Vse več izgredov, vse manj demokracije

Upor se sicer stopnjuje. Če so januarja protesti potekali relativno mirno, se je do marca do spremenilo. Zaradi trdne odločnosti vlade, da reformo uvede, so se protesti razširili na več sto mest po vsej državi, celo v čezmorskih departmajih, stavke pa postajajo vse bolj intenzivne. Vse več je splošnih kritik o strmem padcu demokracije v Franciji. Macron je bil na volitvah izvoljen, ker se je v drugem krogu pomeril s kandidatko skrajne desnice Marine Le Pen, a sicer ne uživa večinske podpore naroda, zaradi česar je njegovo samovoljno ravnanje v očeh mnogih ostalo brez legitimnosti.

Protestniki vse več pričujejo o policijskem nasilju pa tudi spolnem nadlegovanju protestnic z njihove strani. Smrti, razen nesrečnega padca z mostu, vsaj do zdaj še ni, so pa fizične poškodbe prisotne že od prvega protesta. Govorijo tudi o nelegitimnih in nelegalnih pridržanjih. Razprava o odnosu do policije se povečuje, saj vse več ljudi opozarja nanjo.

Povsem nov zagon za proteste je povzročil izogib določenim demokratičnim postopkom pri sprejemanju reforme. Predsednica parlamenta Yaël Braun-Pivet je zavrnila zahtevo po prenosu skupne razprava o zakonu narodne skupščine in senata ter s tem javnosti odrekla, da bi jo spremljali.

Senat je reformo sprejel, 16. marca pa je sledila uporaba zdaj zloglasnega 49. člena francoske ustave. Njegov 3. odstavek dovoljuje vladi, da sprejme predlog zakona tudi brez uradnega glasovanja v skupščini. Če vlada prevzame svojo odgovornost (ali sproži vprašanje zaupnice) v zvezi z besedilom, ki ga obravnava plenarno zasedanje, se šteje, da je odobreno, razen če je predlog nezaupnice predložen v štiriindvajsetih urah. Če se to zgodi, se predlog zakona šteje za sprejetega le, če plenarno zasedanje predlog zavrne.

Sporni člen je namenjen izjemnim situacijam in ne za vsakdanjo rabo. A vlada Macronove predsednice vlade Élisabeth Borne ga je s tem v zadnjih desetih mesecih uporabila kar devetkrat. 82 % Francozov je potezo ocenilo kot slabo, torej več kot tistih, ki podpirajo proteste. Več opozicijskih strank je tako sprožilo dvojno glasovanje o nezaupnici, ki pa je bilo neuspešno, kar je vlada vzela kot zaupnico reformi.

Glasovanje o nezaupnici
Foto: Wikimedia Commons

Vendar pa je imelo vladno manevriranje med državljani zgolj obratni učinek. Po poročanju nekaterih, zlasti (a ne samo) organizatorjev, naj bi se na novem protestu 23. marca število protestnikov podvojilo, manifestacije pa so se razširile skoraj do podeželja. Vrh so dosegli v številnih izgredih, ki so med drugim v mestu Bordeaux povzročili zažig znamenitih vrat mestne hiše. Še bolj se stopnjujejo tudi stavke in že omenjene posledice teh. Včeraj se je zgodil že deseti organiziran protest, ki pa še zdaleč ne bo zadnji.

V državi vlada vse večji kaos, ki mu ni videti konca. Radikalna vztrajnost na obeh straneh zaostruje spor, številni posamezniki, kot recimo novinarji in poslanci, so deležni groženj, med različnimi skupinami se pojavlja vedno več nasilja. Masovne stavke so povzročile zastoj večine sistemov, ponekod celo izpad elektrike. Ker država stoji, so odpovedani tudi številni družbeni dogodki. Že pred dnevi je bil na primer prestavljen tudi prvi mednarodni obisk novega angleškega kralja Karla III.

Stališča politike deljena

Končno so predlog reforme in protesti pripeljal do še večjega razkola v politiki, ki je v odnosu do zadeve razdeljena v tri tabore. Vlada pod Macronom in Borne ima podporo liberalne koalicije Skupaj, ki ji oba pripadata, pa tudi sicer Macronu izrazito nenaklonjena nacionalistična stranka Reconquête Erica Zemmourja ter večji del liberalno-konservativnih Republikancev. Pri slednjih je sicer prišlo do razkola. Čeprav je vodstvo stranke doseglo dogovor z vlado, 19 poslancev novele ni podprlo, večinoma zaradi osebnih nestrinjanj z njo. 19 poslancev pa s tem ni izrazilo podpore protestom. Slednje ocenjujejo za neupravičene.

S tem se pridružujejo skrajno desnemu Nacionalnemu zboru Marine Le Pen, ki zagovarja znižanje upokojitvene starosti na 60 let, a hkrati protestnikom ni izrazila podpore. Izrazila je šok nad “predlogi za kupovanje glasov” svetovalcev ministrov in ministrov, o katerih so pričali poslanci Republikancev in zaradi katerih je večinski del stranke glasoval skupaj z vlado.

Povsem na strani protestnikov se nahaja le levičarski blok Nova ljudska ekološko-socialna unija, ki je nepričakovano požel velik uspeh na lanskih parlamentarnih volitvah. Njen najvidnejši član Jean-Luc Mélenchon je Macronu predlagal, naj “prepusti dosje tistim, katerih delo je” , tj. skrbnikom skladov socialne varnosti, ki jih izvolijo zaposleni in delodajalci, s poudarkom, da »socialna varnost ni državna, pač pa pripada tisti, ki prispevajo k njej«.

Povezani članki

13 komentarjev

  1. Francoze je zajel revolucionarni duh. Tako in tako so Francozi prpepričani, da je njihova revolucija leta 1789 bila nekaj najveličastnejšega, kar je lahko storil prosvetljenski duh.
    Kaj pa lahko storijo? Revolucija je pokopala Francijo in za dolga leta Francija ni mogla dohajati drugih držav. Prav revolucija je omogočila Angliji, da je postala svetovna supersila, Nemčiji pa, da se je združila in ogrožala Francijo na vzhodu.
    Skratka revolucija je bila prvovrstna polomija, ki je oslabila Francijo ter pokopala nekaj najbriljantneših umov takratnega časa.
    Francozi se še vedno ne zavedajo tragedije,ki jo je povzročola revolucija. V tem smo Slovenci zelo podobni Francozom, ko slavimo eno največjih polomij, savojo revolucijo, ki je podobno kot francozka pogubila cvet slovenske inteligence.
    Kakorkoli, Francozi še vedno niso doumeli polomije, ki jim jo je prinesla revolucija in še kar požigajo Pariz in postavljajo barikade ter s tem želijo biti podobni revolucionarji, ki so gilotinirali svoje največje ume in se znesli celo nad kralja, kar je eno najsramotnejše dejanje v človeški zgodovini, ki pa ima posnemovalce še danes.
    V Franciji ne gre za reševanje vprašanja upokojevanja, v Franciji se množice želijo identificirati z revolucionarji. Želijo rušiti in kmalu bodo zavohali tudi kri, če se strasti ne bodo umirile.
    Do sedaj je vedno prevladal razum in Francozi niso nikoli dovolili Lenina, Stalina, Mao ze Donga, ali pa Castra. Prav gotovo pa je dozorel čas, da dobijo tirana, ki jih bo postavil v vrsto in jih začel streljati. Obudil bo Bastilijo in jih zapiral. Zavladati mora beda, kakršno prinese komunistična tiranija, da bodo v vrstah čakali na kruh in pozabili na izobilje, ki ga sedaj imajo.
    Uresničiti se morajo sanje dekadentnih intelektualcev, ki so načeli zahodno kulturo in v svoji revzetnosti rušili normalni svet.
    Morda so Francozi res na pragu revolucije,ki jih bo popeljala v zlate čase Kube in Venezuele.
    Kolikor je lahko takšna bodočnost kruta in temačna, pa je za Francoze nujna, saj se morajo enkrat osvestiti, da je bila njihova slavna revolucija le izbruh razbojnikov, ki so načeli vodilno
    kulturo in družbeni red sveta in ki zaradi načrtne nevednosti še danes vzbuja strasti.
    Waršava, Praga, Budimpešta in Kijev so predaleč, da bi izkušnje komunistične diktature dosegle dekadentni Pariz streznili stavkajoče množice.
    Sanje o

    • Če dobro pomislite, tegobam sodobnega časa botruje neusmiljeni kapitalizem: ta prekarizira in razčlovečuje ljudi, da za mizerno ali sploh ne plačilo životarijo, ta z zgolj k dobičku usmerjeno ideologijo, uničuje planet.

      Ja, Francozi imajo prav: nobene potrebne ni povečevati upokojitvene starosti in povečevati dobičkov manjšini kapitalistov. Sporočajo, da predvsem želijo živeti in ne biti sužnji.

      • Proteste seveda podpiram, ker biološko človek ne more parairati matematičnim izračunom vzdržnosti pokojninske blagajne. Vendarle pa bodo Francozi morali začeti seksati, pa ne na LGBT način, sicer se jim bo država sesula, tako kot se sesuva nam Slovencem, ker nismo poskrbeli za svoj zarod.

      • Freising, če tvoja logika drži, potem je najbolje, da vsi Francozi ostanejo trajno doma, pa ne samo Francozi. Potem ne bo dobičkov kapitalistov in tudi ne delovne dobe in pokojnin.

        Da Francozi nimajo prav, pokaže preprosta matematika. Življenjska doba se daljša, kar pomeni, da je obdobje prejemanja pokojnine vedno daljše, tega pa se ne da financirati.

      • Poglej si neznosne razmere v rajskem komunizmu, v Severni Koreji, Venezeueli, na Kubi, pa tudi na Kitajskem, potem pa se pritožuj na kapitalizem v Evropi.

      • Francozi bi radi malo delali in udobno živeli. Seveda pa to ne gre.

        Ne vem pa, zakaj je Macron šel izvajati take zadeve na tak način brez kongresa.

    • V veliki meri se strinjam s povedanim. Bistveno pa je v spoznanju, da nobena revolucija ne prinaša nič dobrega, najmanj pa napredek. To dokazuje tako omenjena francoska revolucija kot vse kasnejše komunistične. Margaret Thatcher je nekoč dejala, da Francija, ki je imela (krvavo) revolucijo ni zato nič bolj srečna in napredna od Anglije, ki revolucije ni imela. In to drži.

  2. “S tem se pridružujejo skrajno desnemu Nacionalnemu zboru Marine Le Pen….”

    Iz članka se razume, kot, da je podpora Le Penove nekaj slabega in, da zato protesti nimajo polne legitimnosti.
    Če že uporabljate pojem skrajna desnica, potem pridevnik skrajna uporabljajte tudi za levico in sredino. Pri levici zato, ker se zavzemajo za nevzdržne socialno/družbene eksperimente, pri sredini pa zato ker sprejemajo zakone, ki jim velika večina nasprotuje. Najbolj skrajna je torej sredina.

  5. Trenutno dogajanje v Franciji kaže na dvoje dejstev. Prvič, delovna doba v Franciji je glede na starost, ki jo dosegajo Francozi prekratka in drugič, potrjuje stereotip o Francozih kot lenuhih. So pa dobri razgrajači, to jim je treba priznati. Navsezadnje se je prav pri njih odvila prva prava revolucija, ki pa je Franciji prinesla kaj malo dobrega, če sploh kaj. Če nič drugega, je spravila Francijo v podrejen položaj nasproti Angliji in Nemčiji.
    Matematično dejstvo pa je, da če se življenjska doba daljša, število zaposlenih manjša, število upokojencev pa veča, sta možni le dve rešitvi, podaljšanje delovne dobe ali zmanjšanje povprečne pokojnine. Francozi naj se “demokratično” odločijo, katera rešitev jim je ljubša. Z nasiljem na ulicah ne bodo ničesar rešili ali izboljšali.
    In da, najverjetneje za vsem vpitjem stojijo levičarji, ki bi po principih “kulturnega” marksizma radi spravili Francijo v kaos.

Komentiraj