Vsakdo ima svojo zgodbo

Uredništvo

22. 8. 2025 ob 15:28
0 komentarjev

Družba

Z učenci, stari so šest let, sedimo v krogu. Pogovarjamo se o odnosih. Mija potoži, da ji ni všeč, ker se Valerija do nje nesramno obnaša.

Avtorica: Nataša Lenarčič

Mijo vprašam: »Bi podelila z njo, kako se ti počutiš ob njenem vedenju? Kaj ji želiš sporočiti?«

Mija: »Želim ji sporočiti, da mi ni všeč, ker vpije name in mi jemlje barvice brez vprašanja. Jezna sem nanjo.«

Valerija: »Če pa mi ti ne dovoliš, da sedim pri Taji.«

Jaz: »Če prav razumem, vpiješ nanjo in si lastiš njene barvice, ker ji želiš nekaj sporočiti, Valerija. Kaj želiš sporočiti?«

Valerija: »Da bi se tudi jaz rada igrala z Mijo in Tajo. Ko skupaj rišeta, se res zabavata.«

Jaz: »Ali misliš, da Mija razume tvoje sporočilo, ko kričiš nanjo?«

Valerija: »Mislim, da ne.«

Jaz: »Tudi jaz tako mislim. Pravi celo, da je jezna. Kaj bi lahko izbrala namesto kričanja in jemanja barvic?«

Valerija: »Lahko bi ji povedala, da se želim igrati z njo in Tajo.«

Jaz: »Mija, slišiš, kaj sporoča Valerija? Želi se igrati oziroma risati s teboj in Tajo. Ker ne ve, kako naj pristopi, si izbira vedenje, da bi bila opažena. Ker zdaj veš, kaj si želi, misliš, da bi se vama lahko pridružila?«

Mija: »Ne, ker moja mamica pravi, da se ne smem družiti z njo in naj grem stran, ko se mi približa, ker je nesramna do mene.«

Pomoč odraslim v takšni situaciji

Vam je znano? »Če se grdo obnaša do tebe, ne bodi več njena prijateljica.«

Ali pa: »Postavi se zase. Če te je udaril, udari nazaj!«

Z dnem, ko smo postali starši, smo dobili občutek, da je naša naloga, da mislimo za dva, da rešujemo za dva, da vemo, kaj naš otrok potrebuje in hoče postati. Predvsem pa smo dobili neko zmotno prepričanje, da naš otrok ne sme občutiti žalosti, jeze, razočaranja in da smo mi tisti, ki mu bomo omogočili srečno in brezskrbno otroštvo.

Ko naš nadobudnež po celodnevnem obisku vrtca ali šole potoži, da se je prijateljček do njega nesramno vedel, mu z najboljšimi nameni, da ga bomo obvarovali pred slabimi izkušnjami, svetujemo: »Če se grdo obnaša do tebe, ne bodi več njena prijateljica.« Ali pa: »Postavi se zase. Če te je udaril, udari nazaj!«

Otrok, ki nam popolnoma zaupa, se naslednji dan s to mislijo vrne med svoje vrstnike. Če želi ali ne, je njegova pozornost usmerjena na tistega, ki je dan poprej izbiral nepovezovalna vedenja. Napet je in samo čaka, kdaj bo priložnost, da se zasidrane misli spremenijo v dejanja. A ko se postavi zase s pestmi ali z izločanjem drugega, žal hitro doživi novo razočaranje, saj v najboljšem primeru njegovo vedenje ustavi vzgojiteljica ali učiteljica, v malo slabšem tudi vrstniki, ki si njegove družbe ne želijo več, v najslabšem pa mu lastno vedenje povzroči občutek nezadovoljstva. Občuti namreč močan notranji konflikt, ker želi upoštevati nasvete staršev in ker si hkrati želi sprejemati ter biti sprejet v svoji sredini (gre za izključujoči se vedenji).

Kako lahko ravnamo drugače?

Najprej pri sebi preverite, kako izkušnjo, ki vam jo pripoveduje otrok, doživljate sami. Če ste čustveno vznemirjeni, pomeni, da gre za vas, za vašo preteklost, vaše otroštvo in vašo nepredelano bolečo izkušnjo. Ne pozabite, da vaš otrok ni vi, zato ima pravico do svoje zgodbe, ki naj bo drugačna od vaše. Če ste z informacijo pomirjeni, razložite otroku, da se za vsakim neprimernim vedenjem skriva neko sporočilo (klic na pomoč). Na tak način mu boste pomagali, da bo na dogodek lahko pogledal z distance in se ne bo čutil več čustveno vpletenega. Pogosto otroci verjamejo, da jih drugi ne mara, ne sprejema, ker je z njimi nekaj narobe. Ko se bo pomiril, ga povabite, da po spominu pobrska, ali ima izkušnjo, ko se je z omenjenim sošolcem/sošolko igral (ali nekaj delal) in se ob tem dobro počutil. Če je odgovor pritrdilen, poizvedujte, kaj sta takrat počela, katera vedenja sta izbirala. Nato pa ga spodbudite, da sam predlaga rešitev, ki bi njemu najbolj ustrezala. Na ta način boste otroka podprli, mu dali možnost odgovornega vedenja in razvijanja lastne integritete. Če je odgovor negativen, torej da pozitivne izkušnje nima, ga povabite, da si zamisli, kaj bi s tem sošolcem/sošolko zanimivega počel, če bi imel čarobno paličico. Tudi na tak način, s pomočjo domišljije, si otrok ustvari novo čustveno stanje, ki mu omogoča drugačen način razmišljanja. Ko delujemo iz miru, so naše ideje veliko bolj inovativne. In če ste do sedaj ravnali drugače, bi bilo morda dobro, da bi o novih odločitvah pri reševanju sporov med otroki seznanili vzgojiteljico oziroma učiteljico, da bo vašega nadobudneža lahko podprla pri izbiri novega vedenja.