"Vloga žensk v Cerkvi bo, da počistijo nered, ki so ga povzročili moški"



V zadnjih letih je Katoliška cerkev, tudi Cerkev na Slovenskem, ogromno storila na področju preprečevanja zlorab mladoletnih in poravnavi preteklih krivic. Spremembe je zahtevala cerkvena skupnost v mnogih državah, odločilne poteze pa sta potegnila prejšnji in sedanji papež, pri čemer seveda ni manjkalo kritik, a to je tema za kdaj drugič. 

Ko gre za spolne zlorabe mladoletnih in sploh zlorabe, ki so bile zgrešene s strani klerikov, je problem izjemno večplasten. Te dni je na še en vidik opozoril jezuit pater Hans Zollner, član Papeške komisije za zaščito mladoletnikov. Patra Zollnerja sicer nekoliko poznamo tudi v Sloveniji, saj je pred dvema letoma gostoval pri nas. Takrat je na povabilo Slovenske škofovske konference predaval na e-seminarju na temo zaščite otrok, mladoletnih in ranljivih odraslih v Katoliški cerkvi v Sloveniji z naslovom “Ozdravljenje in prenova”. 

Hans Zollner (foto: vatikannews.va)


Gre torej za enega od vodilnih cerkvenih strokovnjakov za področje spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki. Zollner je tako pred dnevi na spletnem seminarju z naslovom “Ukradena življenja” predstavil nekaj zanimivih izsledkov svojega dela, pri čemer je marsikoga presenetil predvsem podatek, da so vse študije Inštituta, ki ga vodi na Papeški univerzi Gregoriana, pokazale, da v vsaj 80 do 90 odstotkih spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki, te niso bile storjene nad otroki, temveč nad mladostniki.

V obdobju od 1965 do 1982, torej med in direktno po II. Vatikanskem koncilu, je bilo po Zollnerjevih besedah največ žrtev fantov, mladostnikov. Vendar pa se je to pozneje začelo spreminjati, ko so župnije začele uvajati strežnice pri svetih mašah in ko so internati, ki so jih vodili duhovniki in redovniki, začeli sprejemati tudi dekleta.

Skratka, iz podatkov, ki jih je predstavil p. Zollner, izhaja, da v večini primerov zlorab ne gre za pedofilijo, temveč efebofilijo (gre za zlorabo mladostnikov, ne otrok), in temu bi morali v Cerkvi nameniti posebno pozornost.

Poleg predstavitve teh podatkov pa se je p. Zollner tudi izrecno zavzel za večjo vlogo žensk pri izobraževanju bodočih duhovnikov. Presenetil je z izjavo, da bo “vloga žensk, da počistijo nered, ki so ga povzročili moški.” 
Zollner meni, da je zato v vzgojnem procesu bodočih duhovnikov nujno zagotoviti tudi prisotnost žensk kot svetovalk in vzgojiteljic, in sicer zato, da bi pri moških, ki se usposabljajo za duhovništvo ali redovno življenje, poskrbeli za bolj zrelo in realistično podobo človeka.

Zollner meni, da je zato v vzgojnem procesu bodočih duhovnikov nujno zagotoviti tudi prisotnost žensk kot svetovalk in vzgojiteljic, in sicer zato, da bi pri moških, ki se usposabljajo za duhovništvo ali redovno življenje, poskrbeli za bolj zrelo in realistično podobo človeka, jim pomagali pri doseganju večje zrelosti prek normalnih odnosov z družino, ženskami in otroki. Za trenutno stanje je Zollner med drugim okrivil Tridentinski koncil, ki je uvedel še danes veljavno strukturo naših semenišč, pri čemer že desetletja ni bilo pravega razmisleka, če je sedanji način še optimalen.

Poleg kritike na račun semenišč pa se je Zollner v svojem predavanju obregnil tudi ob škofovske konference širom sveta, ki niso uspele posredovati najboljših praks, procesov in proaktivnih ukrepov, ki bi lahko pomagali preprečiti ponavljanje napak v sosednjih državah.

 

K predavanju p. Zollnerja, ki problematiko zlorab v Cerkvi dodatno osvetljuje, lahko dodamo še kakšen komentar.

Najprej je pozitivno to, da se je Cerkev z zlorabami v svojih vrstah soočila. Kot je potrdil tudi p. Zollner, ki je posebej pooblaščen za ukvarjanje s tovrstnimi delikti in o njih predava po vsem svetu, je ozaveščenost Cerkve v zadnjih desetih letih močno narastla in tako ob svojem delu ne naleti več na aktivni upor, kot nekdaj precej pogosto, ampak kvečjemu na bolj pasiven odpor.
Cerkev je edina institucija, ki se je resno soočila z vprašanjem zlorab, marsikateri del družbe pa bo ta boleč, a potreben proces šele moral opraviti.

Treba je opozoriti še, da je Cerkev pravzaprav edina institucija, ki se je resno soočila s temi vprašanji, marsikateri del družbe pa bo ta boleč, a potreben proces šele moral opraviti, ali pa se bomo pač še naprej pretvarjali, da tega v naši družbi ni bilo, kriva je samo Cerkev.

Tretjič, da je ta proces izjemno naporen in boleč, poleg žrtev najbolj občutimo prav (mlajši) duhovniki, in med duhovniki najbolj tisti, ki se ukvarjamo z mladino, saj svoje delo opravljamo v stalnem latentnem strahu, da te lahko doleti kriva ovadba in s tem tudi de facto konec duhovniške službe. Glede na nedavno objavljeno študijo, denimo, duhovniki v ZDA večinsko podpirajo ukrepe za boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi; hkrati pa jih velika večina, osupljivih 82 %, ob tem toži, da se stalno bojijo lažnih obtožb in dvomijo, da bi jih njihovi predstojniki primerno zaščitili, da bi lahko dokazali svojo nedolžnost.

Naloga Cerkve, predvsem vernih, bo torej v prihodnosti iskanje srednje poti med nujnim sankcioniranjem storilcev (če naj Cerkev še kredibilno opravlja svojo vlogo v svetu), opravičilom žrtvam (če naj še ohranijo vero v svetost Cerkve) in skrbjo za duhovnike, ki jim lahko ena sama kleveta uniči celo življenje (če naj Cerkev sploh preživi in opravlja svoje poslanstvo).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike