Vlada z norimi zakoni nad vzgojo otrok: starši, omislite si odvetnika ali preprogo za klečanje

"Otroci z delovnimi navadami bodo v življenju uspeli. A težava so razvajeni otroci, torej pametni, a leni otroci."
Zoran Milivojević, psihioterapevt

Vlada R. Slovenije je 28. julija tudi javno objavila predlog novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini.

Vse lepo in prav, če se pozorni bralec ne bi spotaknil ob enega od stavkov, ki se glasi:''Za fizično nasilje se po predlogu šteje tudi prisiljevanje v delo!'' Rečeno po domače: če ne boste ''ubogali'' tega zakona, in boste vzgajali še po ''starem'', to pomeni, da boste otroku nesramno ukazovali in ga k delu tudi silili, boste storili prekršek. Kakšen, se še ne ve.

Otroci bodo imeli – tako pravijo- vso pravico, da vas celo prijavijo, če jih boste silili, naj, recimo, pospravijo za seboj. Ne drznite jih tudi poditi v posteljo. Ali k domačim nalogam! Če jim boste vzeli telefon ali prepovedali kaj drugega, kar jim je ravno všeč, vas bo oblast pribila na križ.

Ljubčki moji, čim prej si omislite odvetnika, kot starši ga boste krvavo potrebovali! Če pa za to nimate denarja, si kupite preprogo, na kateri boste klečali, ko boste otroka prosili, naj stori to ali ono.

Če sem do zdaj zgolj dvomila o zdravi pameti tistih, ki so zakuhali pogrom okoli koriških dečkov, sem danes prepričana, da so bili pri tem, slednjem zakonu daleč stran, ko jo je Bog delil ubogim Slovencem.

Usoda že brez teh novih pravil znotraj družine ni milostna do nas: v prvem četrtletju letošnjega leta je umrlo 612 prebivalcev več, kot pa se jih je rodilo, iz Slovenije pa se je odselilo 205 ljudi več, kot se jih je vanjo preselilo. In zdaj nam hoče vlada s svojimi norimi zakoni nepremišljeno poseči tudi v povsem običajno vzgojo!

Da ne bo pomote: ko govorim o običajni vzgoji, ne mislim niti na palico niti na navijanje ušes!

Potrošniška družba, ki ji je najbolj všeč državljan, ki je voljan in ubogljiv ter brez možganov, nam je vtepla v glave, da moramo dajati otroku ogromno nesebične bucibuci ljubezni, v kateri ni prostora niti za disciplino niti za uboganje.

Vzgoja za lov na Pokemone

Slovenci se že desetletja na vso moč trudimo, da mlade vzgajamo v nadvse poslušne lovilce pokemonov. Zavijamo jih v vato, razmišljamo, kaj bi jim še nudili, da bi se ja imeli lepo.

Na življenje, ki prinaša številne vzpone in padce, jih sploh ne znamo več pripraviti! Pa ne, da ne bi hoteli - bojimo se, kaj bo na račun naše malo trše in doslednejše vzgoje reklo okolje, v katerem živimo!

Potrošniška družba, ki ji je najbolj všeč državljan, ki je voljan in ubogljiv ter brez možganov, nam je vtepla v glave, da moramo dajati otroku ogromno nesebične bucibuci ljubezni, v kateri ni prostora niti za disciplino niti za uboganje.

Zaradi tega imajo otroci težave s samonadzorom, vztrajanje pri knjigah in šolskih zvezkih pa jim postaja muka.

Vnašanje reda v otrokovo življenje žal ni zmeraj z rožicami postlano. Nekateri so namreč bolj ubogljivi, drugi veliko manj. Tisti, ki imate otroke ali vnuke, še kako dobro veste, da so redki, ki ''slišijo'' na prvo besedo, še bolj redki so, ki brez polemiziranja naredijo tudi neprijetne, a zanje koristne stvari.

Na račun ''rezultatov'' napačne vzgoje so se dogajale tudi smešnice. Prepričana sem, da se boste spomnili, da so starši, ki so se pri vzgoji izogibali ''povzdignjenemu glasu'', svoje nemogoče in zelo nevzgojene otroke – da bi zakrili napake, ki so jih počeli- te poimenovali kar ''indigo otroci''.

Če bo staršem dovoljeno zgolj to, da bodo otroke zavijali v vato, me je groza ob misli, koliko labilnih, brezvoljnih osebnosti z dvema levima rokama bo prinesla bližnja prihodnost.

Hiperprodukcija indigo otrok ...

»Ko zaslišim 'moj otrok je indigo', o joj, takrat vem, kje je težava,« je povedala osnovnošolska učiteljica iz osrednje Slovenije. »Indigo otroci, to v praksi pomeni samo eno - da nimajo delavnih navad in da jim starši dajejo potuho. Nič drugega.«

Dva indigo otroka tudi v zakonu počneta to, kar sta bila navajena že doma: pustita se razvajati. Ogromno jih je, ki še pri štiridesetih ne znajo drugega kot skuhati kavo, ne znajo vklopiti pralnega stroja, zlikati perila. Karkoli pade na tla, tam tudi ostane. Doma je pobrala ljuba mamica, kdo pa bo v zakonu?!

Če bo staršem dovoljeno zgolj to, da bodo otroke zavijali v vato, me je groza ob misli, koliko labilnih, brezvoljnih osebnosti z dvema levima rokama bo prinesla bližnja prihodnost.

Mar gospa ministrica in skupina psihologov, ki se vrti okoli nje, mislijo, da bo svet drugačen, če bodo matere v bojazni, da kdo od sosedov ne bo slišal trmastega kričanja njihovega otroka, le-temu do srednjih let zavezovale čevlje, namesto njega hodile v službo?

Bodo starši v strahu pred represijo družbe otroku raje kupovali pametne telefone, računalnike, mu dovolili, da ves dan visi na internetu ali da gleda risanke, kot pa da bi pri vzgoji, če bi bilo potrebno, uporabili tudi klasične, že preizkušene metode, ki vključujejo tudi kakšno ''siljenje'' ?

Očitno se ne zavedamo, da se razvajen otrok, kateremu se nihče več ne bo drznil podstavljati mej, kmalu prelevi v problematičnega šolarja, potem v zdolgočasenega večnega študenta, ki bo raje živel na račun mamine pokojnine.

Vrabci na vejah čivkajo, da se – zlasti mladi- brezdelju hitro privadijo, temu, da živijo na račun staršev, še hitreje. Že danes postanejo, če ni vse po njihovo, tečni, agresivni in jezni na ves svet. Kaj šele bo!

Svet se ob takšnih, zelo zgrešenih zakonih, ki brišejo meje pri vzgoji, postavlja narobe. In nas bi moralo skrbeti.