Vera v eni izmed najmanj religioznih držav na svetu

Po statistiki sodeč velja Estonija za eno izmed držav z najmanj versko opredeljenim prebivalstvom na svetu. To pa ne pomeni nujno, da v Estoniji vlada ateizem. 

Po rezultatih raziskave iz leta 2009 zgolj osmina estonskega prebivalstva pravi, da jim religija nekaj pomeni v vsakdanjem življenju. Več kot 54 % se jih opredeljuje kot nereligiozne, dobrih 15 % pa sebe ne uvršča pod nobeno kategorijo.

Med veroizpovedmi je najbolj predstavljeno pravoslavje, predvsem zahvaljujoč veliki ruski manjšini, ki predstavlja skoraj četrtino estonskega prebivalstva. Sedi luteranstvo, ki je najbolj razširjeno med etničnimi Estonci. Katoličanov je le nekaj tisoč in še največ jih ima poljske ali litvanske korenine. Samo krščanstvo je med Estonce prišlo relativno pozno, šele v 13. stoletju, skupaj s tevtonskimi knezi.

Verouk je v javnih šolah izbirna vsebina, tako da ga ni moč najti v vseh šolah. Namen teh učnih ur je učencem predstaviti svetovne religije. Le v zasebnih šolah je verouk lahko usmerjen v eno religijo.

Cerkve niso del ‘estonske’ pokrajine

Statistika se odraža tudi v urbanem okolju, kjer se večkupolne pravoslavne cerkve izmenjavajo z luteranskimi. Nedelja ne odraža dneva počitka, in večina trgovin je odprtih do jutra do večera.

Podobno je tudi na podeželju. Luteranska cerkev v vasi Hargla blizu kmetije, kjer sem bivala nekaj tednov v maju, je bila sicer od zunaj urejena in označena kot zaščiteni spomenik, vendar je bila zaprta. Povedali so mi, da jo vsake toliko pride pogledati pastor iz mesta Elva, ki se nahaja kakšnih 80 kilometrov stran. Prvo odprto cerkev sem našla v mestu Valga, ki je oddaljen od omenjene vasi več kot 30 kilometrov.

Obujanje poganskih tradicij

S poganstvom v Estoniji je povezanih tudi več sodobnejših gibanj. Taaranizem, čaščenje boga Taara in drugih božanstev, so recimo ustanovili estonski intelektualci v 20. letih prejšnjega stoletja, ki so se odločili obrniti hrbet krščanski tradiciji. Prepričani so bili, da duhovnost in kultura estonskega naroda ne moreta temeljiti na tuji religiji. Zato so se odločili izoblikovati nekaj, kar bi predstavljalo prebivalce tedaj na sveže neodvisne Estonije. Pripadnike gibanje so sovjetske oblasti v 40. letih neusmiljeno preganjale.

V 80. letih se je razvilo politeistično gibanje Maausk. Njeni predstavniki verujejo v vse, kar v Estonščini pomeni ‘maa’, to je zemlja, dežela, država, podeželje, kopno. Zaobjema pesmi, zgodbe, navade, kulturo, ki so do današnjih dni prišle preko ustnega izročila.

Med omenjeni skupini se dandanes prišteva le nekaj tisoč prebivalcev Estonije, kar pa ne pomeni, da ju Estonci ne sprejemajo, predvsem slednjo kot del svoje kulture in narodne zavesti.

Prevladuje tesna povezanost z naravo

Po rezultatih vprašalnikov sodeč več kot polovica estonskega prebivalstva verjame v nekaj, kar ni nujno bog; lahko je nekakšen duh ali življenjska sila.

Namesto na romarske poti, turistični vodniki vabijo k ogledu lokacij, ki imajo po starih poganskih prepričanjih pomembne duhovne moči, kot so določeni kamni in skale, izviri in jezera, drevesa in gozdovi, jame in vzpetine, za katere se je verjelo, da imajo zdravilne moči. Ob njih so so tudi darovali mitološkim bitjem in izvajali druge rituale. Lokacije so pogosto skrbno označene in zaščitene ‘v interesih naroda’. Že zgolj svetih kamnov je v vsej Estoniji več kot štiristo; veliko jih je poznanih zgolj lokalnemu prebivalstvu. Tako ni nič kaj čudno, da mi je bila lokacija enega izmed njih bližje kot do prve (luteranske) cerkve.

Poganska prepričanja se še bolj opazno prepletajo s krščanskimi običaji, kot pri nas. V južni Estoniji je recimo svoj čas obstajala tradicija, da se ob je smrti družinskega člana na poti na pokopališče v bližnje drevo vrezalo križ, predvsem z namenom, da duh pokojnika ne bi preganjal drugih, še živih, ljudi. Te križe je na drevesih moč opaziti še danes.

Intenzivno izsekavanje estonskih gozdov je v zadnjih letih tudi dvignilo vprašanje ogroženosti večih svetih krajev, ne zgolj v zgornjem odstavku omenjenih dreves, in pove veliko o spoštovanju, ki jo Estonci gojijo do narave, ki jih obkroža. Estonci tudi pričakujejo, da se poganske spomenike ohranja na takšni ravni, kot se recimo cerkve ali druge kasnejše spomenike.

[do_widget id=podcast-playlist-3]