Vera, ki gore prestavlja

Naša temeljna življenjska prepričanja so tista, ki so najbolj globoko zakoreninjena v našem življenju, čutenju, dojemanju, delovanju ... Zelo težko jih je izkoreniniti, tako tista dobra, kot slaba.

Ker so v ozadju vseh naših dobrih misli, odločitev in dejanj pozitivna temeljna prepričanja, smo seveda lahko veseli tega dejstva, da so ta temeljna življenjska prepričanja težko izkoreninljiva.

Nekoliko manj veseli pa smo tega dejstva, ko gre za slaba, negativna ali celo škodoželjna temeljna življenjska prepričanja. Z obojnimi je prepleteno vse naše življenje, čeprav bi si želeli, da je življenje slehernega prepleteno samo s tistimi pozitivnimi in pravimi.

In prav ta naša temeljna življenjska prepričanja in nikogaršnja druga, pogojujejo in usmerjano naše odločitve, reakcije in naša odzivanja na različne življenjske situacije in tudi naša odzivanja v njih samih.

Ko gre za naš odziv na dogodke, gre za našo sicer aktivno, a bolj pasivno reakcijo, ki se kaže v naših mnenjih, ki jih izrazimo in v naših stališčih, ki jih imamo do določenih stvari, dogodkov in pojavov.

V drugem, ko smo tudi sami v dogodku dogajanja, pa gre tudi za našo dejansko, torej aktivno prisotnost in reakcijo ter odziv oziroma odzivanje na določene dogodke, katerih del smo in smo v njih tudi sami soudeleženi.

S takšno polno prisotnostjo v dogodkih, ki se nas tičejo in dotikajo, te s svojo prisotnostjo kreiramo, soustvarjamo in usmerjamo njihov tok in tako vplivamo tudi na njihov potek, razvoj, dinamiko in nenazadnje tudi na to, kako se stvari zaključijo oziroma rešijo in na koncu iztečejo.

Kaj vse vpisujemo v naš kodni zapis

Če se na naš življenjski list pišejo moralno etične in vzgojno pravilne stvari in ne stvari, ki so samo po zadnji trenutni modi »in«, potem Bogu hvala. Smo na konju za vse večne čase.

Vse to poudarjam zato, ker je zapis naših temeljnih življenjskih prepričanj v bistvu osebnostno zapisana in v naš karakter vžgana koda, ki jo stežka izbrišemo in naložimo kakšno drugo, novo, drugačno.

V bistvu pa gre pri tem procesu bolj za to, da naložimo pravo, če je bilo prejšnje temeljno prepričanje napačno.

Če je torej to tako zelo težko, v nekaterih primerih pa nemogoče, je potrebno posvetiti še več pozornosti na vse, kar se piše in vžiga v naše življenjsko tkivo in tako to posredno postaja tudi naše temeljno življenjsko prepričanje.

V to pa ne smemo posvečati samo pozornosti, ampak tudi sprejeti zdravo odločitev, kaj se naj, oziroma kaj se mora in na drugi strani, kaj se ne sme, pisati na življenjski list človeka oziroma otroka.

Če se na naš življenjski list pišejo moralno etične in vzgojno pravilne stvari in ne stvari, ki so samo po zadnji trenutni modi »in«, potem Bogu hvala. Smo na konju za vse večne čase.

Če pa se ne pišejo prave, potem pa zagotovo nismo in smo obsedeli in obtičali na oslu. Pa da ne bo pomote, v tej primerjavi žival nič ni kriva, če v takšnih primerih uporabimo za prispodobo.

V življenju je mnogo lažje prestavljati vse kaj drugega, npr. gore ali murvo in celo druge ljudi, kot pa samega sebe.

Prestaviti svet ... ampak prestaviti sebe?

Po vsem tem pisanju oziroma razmišljanju sem prišel do preprostega zaključka, da je v življenju mnogo lažje prestavljati vse kaj drugega, npr. gore ali murvo in celo druge ljudi, kot pa samega sebe.

V evangeljskem odlomku današnje nedelje najdemo prav to Jezusovo ugotovitev, ki pravi: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.

Predlagam, da smo na tak močan in trden ter neomajno vztrajen  način naše volje pokorni tudi sebi, da se takrat, ko se moramo prestaviti, tudi prestavimo. Kajti včasih smo res gora, ki jo težko prestavimo. Vsaj sam zase lahko to trdim.