Vasko Simoniti: Pri nas tisto, kar se predstavlja pod besedo orbanizacija, že živimo (2. del)

foto: Ministrstvo za kulturo
POSLUŠAJ ČLANEK
Kako gleda na medijsko krajino, zakaj potrebujemo muzej slovenske onsamosvojitve, kako odgovarja na očitke o kadrovskem cunamiju v kulturnih ustanovah, v kaj bodo spremenili stavbo na Metelkovi 6 in tudi, ali je kaj na tem, da bi ga utegnila na ministrskem položaju naslediti Janja Sluga, smo se pogovarjali z ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem.

V prvem delu intervjuja, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, ne spreglejte, kako minister ocenjuje stanje v slovenski kulturi, dialog s kulturniki, status samozaposlenih v kulturi in tudi kako doživlja protestne performanse, v katero smer bo šla kultura v prihodnje in kako vidi "vojno s kulturniki".

V medijih smo lahko zasledili nekakšen odpor do napovedane ustanovitve muzeja slovenske osamosvojitve. Zakaj potrebujemo tak muzej in ali bi se dalo to rešiti prek že obstoječih muzejev? Zakaj je ta tema sicer v obstoječih muzejih tako slabo obravnavana, ko gre vendar za po svoje najpomembnejši dogodek v zgodovini slovenskega naroda?

Zagotovo je eden najpomembnejših dogodkov v naši zgodovini osamosvojitev Slovenije kot države. Gre za krono različnih hotenj in obdobij, ki segajo najmanj od srede 19. stoletja naprej.

Ne vem, ali pripadam napačni generaciji, glede na tukaj in zdaj prisotno omalovaževanje naše države s strani nekaterih in v javnosti pretirano odmevnih lažnih in lažnivih »internacionalistov«, a mislim, da je to, da imamo svojo državo, nadvse pomembna in velika stvar. Omogoča nam, da bolj kot kdajkoli prej izrazimo svojo ustvarjalno energijo na vseh področjih človekovega delovanja. Menim, da živimo tudi v večjem blagostanju kot kdaj prej. Uspeli smo se vključiti v krog najrazvitejšega dela sveta, a pri določenem delu ljudi, ob močni propagandi nasprotnikov svobodnega demokratičnega sveta, je spomin - žal - kratek. Malikujejo čas pred osamosvojitvijo, čas, ki je združeval nezdružljivo s silo v skupnost, ki se je razšla  s strahotno vojno.

Leta 1990/91 je razpadel svet, ki je bil nedemokratičen in do skrajnosti krivičen. O njem nekateri bivši politiki sicer brez vsakršnega sramu, odgovornosti in dostojnosti govorijo, da je bil obetaven, pravičen, socialen in ne vem kaj še vse. Zaradi te demagogije, ki ima določen odmev tudi med mlajšo generacijo, imamo določene težave, da pri nas ne zaživi v polni meri politična demokracija in da je odnos do države marsikje mlahav in podcenjujoč. Vendar pa imamo vse demokratične podlage in institucionalne nastavke, da velja vztrajati, utrjevati in utrditi demokracijo v polni meri. Vrednostno središče tega procesa pa je v nastanku države pred 30 leti.

Mislim, da je prav, da ta prelom ob koncu 20. stoletja, v katerem je svoje države dobilo še celo vrsto narodov, Slovenci med njimi prvič v zgodovini, obeležimo tudi z ustanovitvijo institucije, ki bo celovito zajela to kratko, a izjemno obdobje v slovenski zgodovini. Take muzeje imajo tudi sosednje države, države, ki so nastale istočasno kot naša, in nenazadnje imajo take muzeje tudi mnoge druge, med njimi tudi na primer Združene države Amerike. Tudi oni imajo denimo Museum of American Independence. Te države se zavedajo, kaj pomeni njihova neodvisnost in državnost.

Slovenci pa naj ne bi imeli muzeja na to temo? Mislim, da je velika večina ljudi temu naklonjena. K temu nas v bistvu nagovarja tudi plebiscit, kjer smo se odločili za novo državo in nov družbeni red. In muzej bo.

Zakaj je bila ta tematika do sedaj tako zapostavljena? Zakaj tega do zdaj nismo znali ustrezno obeležiti? Komaj kje najdemo kakšno obeležitev tega dogodka.

Nismo znali oziroma zmogli postaviti razmerja-odnosa v praktičnem vsakdanjem življenju med prejšnjim režimom in današnjo deklarirano družbeno ureditvijo. S tem, ko nismo postavili nedvoumne ločnice na praktični vsakdanji ravni življenja med nekdanjimi socialističnimi razvadami in novimi zahtevami delujoče demokratične svobodne družbe, smo dobili nekakšen druženo-politični hibrid, ki nikogar ne zadovolji. Eden od vzrokov za takšno stanje je to, da nismo opravili tistega procesa, ki so ga v marsikateri novi državi. To je, da ni bila izvedena lustracija.
Zaradi demagogije, ki ima določen odmev tudi med mlajšo generacijo, imamo določene težave, da pri nas ne zaživi v polni meri politična demokracija in da je odnos do države marsikje mlahav in podcenjujoč.

To pomeni, da ni prišlo do prepovedi, da bi se tisti ljudje, ki so v prejšnjem režimu mislili, da so bolj napredni in da jim zato oblast pripada, ker so bolj napredni - si predstavljate kakšen idiotizem je bil to - še naprej ukvarjali s politiko. Takratni oblastniki s tako miselnostjo, da so bolj napredni od drugih, so bili v bistvu navadni nasilneži, v bistvu kriminalci, ki so se ukvarjali s politiko – to so bili politični kriminalci. In teh pač lustracija ni zadela.

Vzroki za to, da ni prišlo do lustracije, so bili različni. Eden od njih je bila vsekakor tudi naivnost večjega dela nove politične elite, ki je v takratni dobri veri in politični sproščenosti menil, da vsi sprejemajo nova pravila političnega življenja pošteno in samoumevno.

Bo imel muzej prostore na Metelkovi 6? Kaj sicer nameravate narediti z zgradbo na Metelkovi 6 po prenovi prostorov? Kakšno je stanje trenutno?

Ta muzej ne bo na Metelkovi 6. Tam predvidevamo ureditev prirodoslovnega muzeja. Upam, da nam bo to uspelo, če ne drugače, po sodni poti. Zato si želim, da ta vlada obstane in dobi še en mandat, da to uresničimo.

Gre za to, da so na Metelkovi 6 nekatere nevladne organizacije, ki so tam povsem protizakonito. Zanimivo, da se jim zdi to povsem prav. Znajo se izgovarjati na vse pravice tega sveta. Tako na primer je tam nezakonito vseljen recimo Mirovni inštitut in še kdo. Seveda bomo ubrali sodno pot.
Tisti, ki so glasni in imajo politično zaledje razdiralnih strank, imajo lahko privilegije, o katerih drugi lahko le sanjajo.

Ne gre za kaprico ministrstva, za nagajanje ali kaj podobnega proti nevladnim organizacijam, kot želijo nekateri prikazati. Gre za to, da so v tem območju muzeji – Slovenski etnografski muzej, del Narodnega muzeja in del Moderne galerije, Javna agencija za knjigo in upravni prostori Slovenske kinoteke. Zgradba, ki celoten kvadratni prostor smiselno lepo zaključuje, pa je zgradba namenjena Prirodoslovnemu muzeju, a jo brez dovoljenja naseljujejo nevladne organizacije, ki menijo, da jim pripada, a do nje nimajo nobene pravice.

Te organizacije to preprečujejo iz čistega egoizma. Pravijo, da bodo šli ven iz te stavbe samo v primeru, da država najde za njih drugo lokacijo, brezplačno, in da mora biti to izključno v Ljubljani in za vse te nevladne organizacije na istem mestu. Zakaj pa ne bi imeli kakšne organizacije tudi kje drugje, recimo v Kočevju, ali pa v Mariboru?

Te organizacije, ki jih vzdržuje država in so v tej hiši protizakonito, zahtevajo, da jim država v Ljubljani zagotovi drugo lokacijo. In to lahko počnejo zato, ker imajo zaledje v nazadnjaški Levici in drugih opozicijskih strankah ter medijih. V bistvu delajo ogromno škodo z zavlačevanjem in preprečevanjem, da bi nastala muzejska četrt zanimiva za državljane Slovenije in tuje obiskovalce. Skratka tisti, ki so glasni in imajo politično zaledje razdiralnih strank, imajo lahko privilegije, o katerih drugi lahko le sanjajo.

Kako pa je mogoče, da so organizacije tam nezakonito? Kako lahko nekdo registrira društvo brez soglasja lastnika?

Pogodbe so bile sklenjene leta 1997 na osnovi javnega razpisa za obdobje treh let. Po tistem prvem javnem razpisu niso naslednjega nikoli več izvedli, sklenjeni so bili ad hoc aneksi, ki so določili, da najemniki še naprej uporabljajo poslovne prostore, in sicer do objave novega javnega razpisa za oddajo prostorov. Javni razpis potem vse do danes ni bil objavljen, ker so različni ministri to odlagali za prihodnost.

Nekateri so sicer do leta 2002 plačevali najemnino, takrat pa je stopil v veljavo Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki je določil, da se "javna kulturna infrastruktura" lahko daje v uporabo kulturnih izvajalcem in posameznikom brezplačno, a pod pogojem, da prevzemajo obveznost rednega vzdrževanja, kritja obratovalnih stroškov in drugih pogodbeno dogovorjenih stroškov. ZUJIK to možnost omogoča, a to določilo za ministrstvo ni obligacija.

Ker nikoli ni bilo urejenega razpisa, obstaja tako imenovana pravna fikcije sklenitve najemnega razmerja za nedoločen čas, ampak to ne pomeni, da ministrstvo ne more najemnega razmerja odpovedati, saj bi trajno najemno razmerje kršilo lastninsko pravico najemodajalca. Ministrstvo, ki bo prav v naslednjih dneh izdalo odpovedi najemnega razmerja, bo tako pri odpovedi teh razmerij postopalo povsem skladno z zakonodajo.

Poleg tega pa nekateri uporabniki Metelkove 6 sploh nimajo statusa NVO-ja na področju kulture, torej niti niso zajeti v definicijo ZUIJK-a, ki omogoča brezplačen najem.

Pa še to - v pogodbi  je tudi jasno določeno, da se najemnih prostorov brez soglasja najemodajalca ne sme oddajati v podnajem. Več najemnikov je to določbo kršilo in oddalo prostore brez soglasja ministrstva v podnajem drugim podnajemnikom. Takšen podnajem pa predstavlja hujšo kršitev najemnih pogodb, hkrati pa kaže, da veliko najemnikov poslovnih prostorov sploh ne potrebuje, saj jih drugače ne bi oddajali.

Večkrat lahko v javnosti poslušamo očitke, da poteka na vodstvenih mestih v slovenskih muzejih in drugih kulturniških institucijah kadrovski cunami. O tem pišejo celo nekateri tuji mediji. Za kaj gre pri tej domnevni čistki med direktorji muzejev?

Slovenskim medijem je bilo to že večkrat razloženo. Vsako imenovanje je bilo izvedeno po strogih predpisih, pravilih in merilih, ki veljajo že desetletja. Vedno je bil izbran na podlagi javnega natečaja najprimernejši kandidat oziroma kandidatka. Postopke smo v javnosti, kot sem rekel, že večkrat podrobno razložili in zdaj, ko domači mediji o tej temi nimajo več kaj za povedati, dobivamo »burne odzive iz tujine«, kar je seveda svojevrstna slovenska folklora, ko slovenski politični aktivisti pošiljajo vprašanja tujim publicistom oziroma medijem, da ti potem ministrstvo in vlado sprašujejo o zadevah, ki so se doma že izpele.
Danes je tako, da karkoli rečeš kaj o medijih, izpade, kot da jih napadaš.

Kako drugače bi si lahko razlagali, da novinarja New York Timesa zanimajo take »mednarodne« zadeve kot so nevladne organizacije na Metelkovi 6, direktorji nacionalnih muzejev, o katerih papagajsko sprašujejo neumnosti, ali pa nek lokalni reper. Ta poročila so seveda do skrajnosti pristranska, nevredna novinarskega poklica.  V zadnjem članku v New York Timesu smo novinarju podrobno obrazložili vse napačne informacije, ki jih je dobil iz slovenskih virov, vendar jih ni upošteval, saj se niso skladale z njegovo zgodbo o »kulturni vojni«, ki se jo baje gre ta vlada. Zato smo na domači strani ministrstva objavili tudi vso korespondenco med ministrstvom in novinarjem, da si lahko vsak sam ustvari mnenje, ali je članek krivičen do ministrstva in vlade.

V zadnjih 15 letih je Zavod Maska iz javnih sredstev prejel 4 milijone evrov, polovico od tega z Ministrstva za kulturo. Ste si kadarkoli ogledali kakšen njihov produkt?

Sam osebno imam svoje mnenje glede tega. Sem človek, ki izvira iz okolja, kjer smo se kar dobro srečevali z umetniki in imeli vpogled v različne umetniške prakse. Kot minister pa ne želim dajati ocene o posameznih ljudeh in njihovih umetniških praksah, čeprav to mnenje imam in ga znam tudi artikulirati.

Ne bom sodil o teh ljudeh in kakšna je njihova umetnost, vem pa, da jih praviloma večino zgolj in samo vzdržuje država in da so postali najboljši izpolnjevalci vlog in najboljši pritoževalci na morebitne zavrnitve njihovih vlog. Vem tudi, da so pri nas institucije, v katerih so nekateri po 20, 30 let na istih delovnih mestih. Na račun države so obleteli celoten svet in se tam dobrikali in duhovičili in uporabljali »velike« besede in dobili občutek, da so središče sveta.

Doma so se začeli medsebojno neznansko hvaliti in ustvarjati vzdušje, da so izjemno pomembni. In ko si namestijo še pismene pohvale, s strani ljudi od katerih večina, če nekako ilustrativno ponazorim, na zemljevidu ne najde Slovenije, kaj šele Ljubljano, naši mediji mislijo, da smo res umetniški popek sveta. Pravilo pa je, da vsa gostovanja v tujini plačuje naša država, in vsa tuja gostovanja pri nas tudi plačuje naša država. Izjeme so redke.

foto: Mitja Iršič


Slovenski filmski center je skozi leto 2020 opozarjal, da ne dobi izplačanih sredstev za filme, ki so že bili posneti. Za kaj je šlo v tem primeru? Zakaj niso mogli priti do teh sredstev? Je problem zdaj rešen?

Mislim, da je problem zdaj rešen. Obžalujem, da se je to vleklo celo leto. Sreča v nesreči v tej zgodbi je to, da je epidemija v večji meri preprečevala filmsko ustvarjalnost. Za naprej pa mislim, da je to rešeno in bomo skušali najti pot dobrega sodelovanja.

Problem je bil pa čisto birokratski. Po sklepu iz leta 2019 je bilo sklenjeno, da mora celoten paket filmskih projektov hkrati na vlado in ker so se pojavljale pripombe, je bila zadeva zaustavljena. Za naprej se pogovarjamo s Slovenskim filmskim centrom, kako to rešiti v prihodnje. Nikakor SFC-ja ne nameravam ovirati pri njegovem delu. Želim si pa, da bi dobili tudi kakšen film, ki bi se ob 30. obletnici posvetil nastanku naše države, na katero smo lahko ponosni.
Zakaj bi kupoval časopise, ki so praktično identični? Imamo veliko kredibilnih internetnih platform.

Slovenska medijska krajina je izrazito neuravnotežena oz. nagnjena konkretno v levo. Kako o bolje uravnovesiti? Kaj manjka Sloveniji do poštene in uravnotežene medijske krajine in ali se da to doseči z zakonodajo, ali bi morali rešitve iskati drugje?

Z zakonodajo se tega ne da doseči. Lahko pa zakonodaja pomaga, da se do določene mere to medijsko polje razpre, da različni akterji na tem polju enakopravneje nastopijo in imajo enako možnost. Danes je sicer tako, da karkoli rečeš kaj o medijih, izpade, kot da jih napadaš. Večina medijev se je radikalizirala v levo, ampak dejstvo je, da so nekdanji osrednji mediji izgubili veliko svoje moči.

Platforme, ki so se razvile preko interneta, tudi portal Domovina, so odvzeli velik del moči mainstream tiskanim medijem. Delo, Dnevnik, Večer, ki so izrazito levi, pristransko levi časopisi, so izgubili praktično moč. Če pogledate njihove naklade, se lahko sprašujete, od česa sploh živijo. To so še vedno relativno veliki korpusi, ki pa nimajo nobenega dometa. Večino izvodov pokupijo javni zavodi, naročnikov pa je vsak dan manj. Zakaj bi kupoval časopise, ki so praktično identični? Imamo veliko kredibilnih internetnih platform, čeprav so tudi med njimi pristranske.

Ampak pristranskost se izgubi, če je medijska krajina uravnotežena. To prisili novinarje in medijske hiše, da uberejo politiko nevtralnosti in distance. Potem vsak teži k temu, da objavlja objektivnejše informacije. Ali pa imate izrazito pristranske leve in desne spletne platforme, kar pa daje bralcu vendarle možnost, da izbira in si v primerjavi ustvari svoje mnenje. Ob vsem tem so še največji reveži novinarji, ki to v resnici več niso. So zgolj uslužbenci svojih gospodarjev.

Od glavnih medijev je izrazito močna le še televizija, glavni tiskani mediji pa imajo trenutno zelo malo vpliva in moči, vrhu tega niso zmogli zasesti prostora, ki so jih ponudile nove tehnološke možnosti.

Kakšna je situacija na področju reforme medijske krajine?

Mi smo te zakone pripravili in so pripravljeni že nekaj mesecev. Mislim, da so v parlamentu s strani nazadnjaške Levice vložene neke zakonske novele, s čimer preprečujejo, da bi prišlo do obravnave naše medijske zakonodaje. V sredo smo v državnem zboru tako govorili o neki relativno nepomembni zadevi glede STA, kar povzroča zavlačevanje.

Skratka, mi smo zakone pripravili in jih predstavili javnosti. Če bomo uspeli, bomo uspeli, če ne, pač ne. Počakajmo, bomo videli, kaj bo. Potrpljenje je božja mast.

Vaši stranki se očita orbanizacija medijev, a na glasovanju o novem direktorju RTV Slovenija v tem tednu so bili vsi trije kandidati z levega svetovno-nazorskega pola. Kakšna orbanizacija je to oz. kako da desni pol ni sposoben dati niti enega kandidata za vodenje RTV Slovenija?

Ne vem, zakaj nimamo nikogar z desne. Gospoda, ki je zmagal, še nisem nikoli srečal ali z njim govoril, ga ne poznam. Za preostala dva kandidata pa sem vesel, da sta izgubila zaupanje. Njuno usmeritev dovolj dobro poznam, da to lahko rečem. Težko je najti nekoga z desnega ozadja, ki bi želel voditi RTV. Taka oseba bi bila verjetno deležna strahovitih diskreditacij.

Glede orbanizacije in očitkov, da želimo medije podrediti, bi pa rekel, da tisto, kar se predstavlja pri nas pod to besedo, mi že živimo. Večina tiskanih in elektronskih medijev, ki jih po imenu najbolj poznamo, je že povsem podrejena svojim gospodarjem.

Sicer pa pri nas praktično ni soočenj mnenj. Vse je mimogovor. Govorimo drug mimo drugega. Pa hvala bogu, da je vsaj ta možen. Da lahko imamo drugačna mnenja. Da se lahko sliši tudi drugačno mnenje, čeprav še vedno nimamo dialoga. Dialog pa najbolj ovirajo tisti, ki ga imajo najbolj polna usta, recimo nazadnjaška Levica. To, da lahko izražamo tudi drugačno mnenje pa grozno moti tiste, ki so nekoč imeli oblast in stojijo za temi »mladimi praznimi škatlami«.

V javnosti se je omenjala tudi možnost, da bi za »utrditev« vladne koalicije in podpore s strani stranke SMC, v vladi izvedli kakšno kadrovsko rošado, denimo, da bi Janja Sluga prevzela vodenje ministrstva za kulturo? So te govorice točne, je kaj na tem? Bi za voljo ohranitve koalicije predali ministrstvo Janji Sluga, če bi vas premier Janša prosil, da to storite?

O tem nič ne vem, razen tega, kar je bilo v medijih. Če bo prišlo do take odločitve, s tem nimam nobenih težav. Če bi me predsednik vlade pozval k odstopu, bi to gotovo storil. Ne samo zato, ker ga zelo cenim in zaupam v njegove premisleke, ampak tudi zato, ker ima predsednik vlade pravico povabiti ministre ali odkloniti sodelovanje z njimi.

Ali bo vlada po vašem mnenju končala mandat?

Verjamem, da bo. In mislim, da bo moja stranka tudi močno zmagala na naslednjih volitvah.

Preberite še 1. del intervjuja z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem: Tako kot smo med COVID krizo za kulturo poskrbeli pri nas, smo lahko vzor drugim
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30

Prihajajoči dogodki

JUL
21
Jakobov sejem
08:00 - 14:00
JUL
23
Glasba mladih IV
19:30 - 21:30
JUL
24