V vrečah s kostmi leži slovenska kultura

Mesec maj je poln spominskih dni, ki vedno znova razburijo duhove. Prvi maj, še pred njim dan upora proti okupatorju, dan zmage, dan mladosti, pa dan Evrope, obletnica prvega spopada primorskega Tigra z italijanskim okupatorjem, dan spomina na žrtve komunističnega nasilja (ki je bil sicer ukinjen), obletnica zaključka druge svetovne vojne, obletnica ukaza o razorožitvi teritorialne obrambe, obletnica umora dr. Lamberta Ehrlicha in še kaj. 

Ob vseh teh obeležitvah je v slovenskem narodu opazen vedno večji razkol, vedno bolj kričeča delitev na 'naše' in 'vaše'. Na enih proslavah ni 'naših', na drugih ni 'vaših'. Na enih proslavah vihtijo slovenske zastave, na drugih jugoslovanske. Na enih se sliši slovenska himna, na drugih staro in mlado z rdečimi ruticami in modrimi kapami ponosno poje Hej, brigade ter recitira partizanske pesmi stare in nove dobe.  

Zares grozljivo je slišati 15-letnega fanta, ki na partizanskem mitingu v Radljah ob Dravi leta 2025 izredno doživeto recitira ne le stare partizanske pesmi – tudi novodobne, kot je izjemo žaljiva in ponižujoča pesem Makarovičeve, ki jo je namenila priznanemu novinarju in voditelju dr. Jožetu Možini in o kateri sodišče še vedno ni reklo končne in jasne besede. In potem beremo, da so na tej proslavi sodelovali tudi otroci Osnovne šole Radlje ob Dravi.  

GROZLJIVO. Predvsem zaradi starosti tega "mladega partizana."
In KAZNIVO po kazenskem zakoniku RS glede sovražnega govora, obrekovanja, žaljenja in na koncu groženj zoper @JozeMozina ...
Kaj na to poreče @policija_si ? pic.twitter.com/P1HXA0NVlI

— Dejan Škvarč (@SkvarcDejan) May 26, 2025

Takih dogodkov je zelo veliko. Tudi v domovih za starejše. Prelet po spletnih straneh pokaže, da t. i. borci organizirajo dogodke po vsej Sloveniji. Pri večini so soorganizatorji tudi občine, sodelujejo tudi vrtci in šole. Ne nazadnje je Zvezi združenj borcev za vrednote NOB predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar podelila zlati red za zasluge in se s tem javno opredelila za širjenje tega, za kar smo mislili, da smo z osamosvojitvijo pustili za sabo. 

V Velenju se nekateri trudijo za odstranitev simbolov totalitarizma, želijo organizirati vseevropsko zborovanje proti zločincem, toda občina ne dovoli.  

Tudi napis Tito na Sabotinu že dolgo razburja. Pred dnevi so ga prekrili z napisom Rogla, a to ni zdržalo dolgo – že po nekaj urah so napis Rogla odstranili in Tito je bil nazaj v vsem svojem zločinskem sijaju. Pri odstranitvi napisa Tito so nam na pomoč skušali priti italijanski evropski poslanci, saj evropski prestolnici kulture čaščenje osebe, ki je med prvimi desetimi največjimi množičnimi morilci dvajsetega stoletja, ni v čast. Pisali so Evropski komisiji in jo vprašali, ali je obstoj napisa Tito na Sabotinu združljiv z načeli Evropske unije in ali bo Komisija od slovenskih oblasti zahtevala njegovo odstranitev. Evropska komisija se menda ne namerava vmešavati (čeprav ob kakšni drugi priložnosti to rada stori). 

Miličniki obožujejo bolj klavce,ker so lepo živeli pod jugo,kot Slovence.Sramota,še tisti kanček slovenstva so ukazali odstraniti👇 pic.twitter.com/WTCGX7LXqp

— Sončnica (@Plamenica1) May 24, 2025

Takšne stvari bi zares morali urediti sami. A zdi se, kot da smo v nekem primežu, iz katerega ne moremo. Še več; vedno bolj nas stiska.  

Zdi se, kot da smo v nekem primežu, iz katerega ne moremo. Še več; vedno bolj nas stiska.  

Glede na to, da kosti nedolžnih ljudi v vrečah in plastičnih zabojih ležijo v neki garaži in čakajo na dostojen pokop, niti ne more biti drugače. 

Ali se zavedamo, da v teh vrečah s kostmi ležijo tudi vrednote družine in vere, slovenska kultura, domoljubje, stremljenje po svobodnem napredku in znanju, želja po demokratični Sloveniji? Vse to je bilo od komunistov osovraženo in zatirano, to so brutalno preganjali. Kot je dejal Milan Kučan, vse to ni bila in še danes ni njihova in njihovih naslednikov 'intimna opcija'. Zaradi tega je bilo številnim nekje v breznih in gozdovih, navadno v temini noči in z grozovitim mučenjem, odvzeto življenje. Zaradi tega so nekateri morali pobegniti iz lastne domovine, nekateri pa so trpeli na Golem otoku in drugod. Šlo je za kulturo in vrednote. 

Če kot narod ne razrešimo svoje preteklosti, ne moremo naprej. To je kot gnojna rana, čez katero smo zalepili obliž, da se ne vidi in ne vonja – toda spodaj gnije, se zažira vedno globlje ter vedno bolj smrdi. Dokler rana ni očiščena, se ne more začeti zdraviti. 

Kot narod smo zabredli zares globoko. Kako očistiti rane preteklosti? Kako se poenotiti, da bi eni in drugi delali za skupni napredek slovenske države in slovenskega naroda?  

Preprostega odgovora ni. Zagotovo pa je edina možna pot iskanje in priznanje resnice. Resnica je v glavnem že znana in v zadnjih letih tudi obširno publicirana, priznana pa še ne. Šele po priznavanju resnice se lahko začnejo medsebojno sprejemanje, spoštovanje in končno sodelovanje. Da bi krivice popravili, je večinoma že prepozno. Ni pa prepozno, da se preneha z ustvarjanjem novih krivic. In skrajni čas je, da se prepreči morebitno ponavljanje krivic in da kot narod zadihamo ter krenemo skupaj naprej. 

Ni prepozno, da se preneha z ustvarjanjem novih krivic. In skrajni čas je, da se prepreči morebitno ponavljanje krivic. 

Morda nam lahko pomagajo priprošnjiki, naši mučenci. Teh je ogromno. Smo na sredini ciklusa darovanja 30 svetih maš v okviru pobude Vseposvojitev, ki se darujejo za slovenske mučence, ki so kandidati za svetnike. Prav vsi od njih so bili pokončni in zavedni ljudje ter veliki Slovenci. Ali zmoremo nadaljevati njihovo držo?  

Če kdo misli, da se ga vse to ne tiče in da je treba na preteklost pozabiti, se moti. Če mirno sprejmemo laž o preteklosti in ne zahtevamo resnice, sporočamo, da smo pripravljeni prenesti laži tudi sedaj. Trenutna oblast to s pridom izkorišča in preizkuša meje. Ne bodimo naivni. Ne pustimo se izkoriščati in poniževati. Bodimo zahtevni in pokončni. Zaslužimo si boljše! 

(D 202, 3)