Hans Christian Andersen (7/7): »Samo zdi se vam, da sem mrtev ...«

Na stara leta vsakdo nekoliko drugače premišljuje o svojem koncu. Marsikdo bi rad umrl na hitro, marsikdo drugim ne bi bil rad v napoto, marsikdo pa meni, da ni še nihče ostal vrh zemlje, in mu je figo mar, kako bo z njim. Tako rekoč vsi pa bi radi še dolgo živeli, bili zdravi kot dren in se norčevali iz tetke z ostro koso.

Pisatelj Hans Christian Andersen je imel do smrti prav poseben odnos. Čeprav se je navzven iz nje šalil, se je je močno bal. Temu primerno si je prilagodil svoje bivanje tako na tujih tleh kot doma.

Kratka vrv in sporočilo

Po plačilo k Bogu je odšel kmalu po svojem sedemdesetem letu, 4. avgusta 1875. Tedaj je, precej utrujen od dolgih potovanj, bival na prijateljevem posestvu blizu glavnega mesta Danske. Ko je izdihnil, so na njegovi nočni omarici našli kratko vrv in drobno sporočilce. V njem je pisalo:

»Samo zdi se vam, da sem mrtev. V resnici sem še živ in me čim prej rešite!«

Bal se je namreč, da ga lahko v spanju zalotijo požar, potres ali hudobni ljudje. Ali pa se preprosto zmotijo, da je že mrtev, v resnici pa samo mrtvo utrujen spi. Tistega avgusta mu nista pomagala ne vrvica ne papir, temveč je dokončno odšel na večno potovanje. V eni od knjig je zapisal:

»Življenje je potovanje.«

Tokrat je potrkal pri sv. Petru in Bog ga je bil gotovo vesel, saj je na Zemlji pustil tako dediščino kot le malokdo. Menda ga je bil še toliko bolj vesel, da v mladosti ni segel po svojem življenju ter da se je še pravočasno izvlekel iz lastnega prepada. Pri dvajsetih letih je namreč v dnevnik zapisal:

»Le kaj bo iz mene? Sem napol moder, napol nor. O, Bog, naj umrem ali pa naj čisto zblaznim? Ne prenesem pa tega vmesnega stanja, tega, da čutim svojo nemoč. Daj mi, o, Bog, moč, da odklonim dobrote, ki jih po krivici uživam! – O, Bog, hočem le dobro – ta boj je zame prehud!«

Kakšna je dediščina Hansa Christiana Andersena? Po čem se ga spominjamo? Preberite v nadaljevanju.