V Golobovi vladi omenjajo še obdavčitev robotov. Ampak kako to sploh storiti?

Po tem, ko je predsednik vlade Golob nezadovoljne skupine javnega sektorja pomiril z deljenjem finančnih obljub, se oglašajo še vojaki, cariniki, ravnatelji in drugi, ki so začutili svojo priložnost. 

Vse te obljube pa so vezane na proračunska sredstva, ki jih ni, oziroma se bodo zagotavljale z novim zadolževanjem ali višanjem davkov. Namreč: »Že na podlagi trenutno predvidenega primanjkljaja lahko ugotovimo, da bi ta bil za sektor država s petimi odstotki BDP med najvišjimi v EU,« ob tem opozarja nadzornik javnih financ, predsednik Fiskalnega sveta, dr. Davorin Kračun.

Iz proračuna pa se pokriva tudi luknja v pokojninski blagajni, ki je sicer zaradi visoke zaposlenosti nekoliko manjša od običajne, a je za 2023 kljub temu predvideno proračunsko nakazilo ZPIZu v višini 830 milijonov evrov. Vlada naj bi glede širitev virov financiranja pokojnin med drugim razmišljala tudi o davku na robote, prihajajo informacije z Mesečevega Ministrstva za delo.

Za kaj sploh gre, kakšni bi lahko bili učinki ter ali je to sploh smotrno? 

Vlada tudi danes sporoča, da je našla nove možnosti in načine za dodatne obdavčitve. Ko bo zmanjkalo pri ljudeh in gospodarstvu, bodo na vrsti še roboti. #plesemo https://t.co/2u5kVuHxQy pic.twitter.com/Mz4hCts6tm

— Matej Tonin (@MatejTonin) January 12, 2023

Mnogi vidijo davek na robote kot vstopnico v utopično prihodnost, v kateri bodo učinkoviti roboti ustvarili toliko obdavčljivega dobička, da bodo ljudje lahko živeli v prostem času, ki ga financira država. Poleg denarnih koristi se davek na robote obravnava kot način za nadzor selitve človeških delavcev, tako da se delovna sila prilagaja s hitrostjo, ki omogoča razvoj alternativnih delovnih virov. 

Davek kot sredstvo vplivanja

Zanimanje za davek na robote temelji na prepričanju, da bodo roboti in avtomatizacija na splošno povzročili velike izgube delovnih mest. Osnovna ideja davka na robote je, da podjetja plačajo davek, ko človeškega delavca zamenjajo z robotom. Tak davek bi imel teoretično dva glavna namena. 

Prvič, to bi podjetja odvrnilo od zamenjave delavcev z roboti, s čimer bi ohranili zaposlovanje ljudi. Drugič, če bi zamenjavo vseeno izvedli, bi davek na robote ustvaril prihodke za javno blagajno, ki bi pokrili izgubo prihodkov iz davkov in prispevkov na plače. Nekateri zagovorniki davka na robote tudi predlagajo, da bi se prihodek nato lahko uporabil za programe prekvalifikacije delavcev ali druge oblike podpore odseljenim delavcem. 

Nas roboti nadomeščajo ali dopolnjujejo?

Čeprav so argumenti v prid davku na robote morda dobronamerni, so davki na robote zgrešena ideja, ki bi imela negativne posledice za podjetja, njihove delavce in navsezadnje za gospodarstvo, je prepričan profesor dr. Robert Seamans z Newyorške univerze. Kot piše, trditev, da roboti prevzemajo delovna mesta, ni dobro utemeljena. Nedavne raziskave kažejo, da imajo podjetja, ki uporabljajo robote, večjo rast zaposlovanja kot tista, ki jih ne uporabljajo. Zdi se, da so ta podjetja tudi bolj produktivna in potencialno koristijo potrošnikom, čeprav lahko dobiček, ki ga izkusi podjetje, ki posvoji robote, pride na račun podjetij, ki jih ne posvojijo.

Poleg tega se izkaže, da definiranje “robota” ni tako enostavno; glede na definicijo lahko davek na robote nekatere industrije prizadene bolj kot druge, ne glede na vpliv na človeško delo. Navsezadnje bi davek na robote povzročil počasnejše sprejemanje robotov, zlasti v panogah, kot je proizvodnja, kjer je morda lažje definirati “robota”, to počasnejše sprejemanje pa bi verjetno povzročilo manjšo gospodarsko rast.

Namesto davkov na robote bi se morali oblikovalci politik, ki želijo pomagati delavcem, ki jih je avtomatizacija izpodrinila, osredotočiti na druge politike, kot je obravnava razlik v davkih na kapital in delo ter ublažitev trenj na trgu dela. To bi delavcem, podjetjem in gospodarstvu koristilo bolj kot davek na robote, je prepričan dr. Seamans. 

Roboti in težave z davki

Kot piše profesor dr. Xavier Oberson z Univerze v Ženevi, bo razvoj umetne inteligence in zlasti robotov zelo verjetno močno vplival na trg dela. Roboti ne nadomeščajo le delavcev v industriji, ampak tudi v storitvenem sektorju. Danes roboti postanejo odvetniki, zdravniki, bankirji, socialni delavci, medicinske sestre in celo zabavljači. Če bi množična delovna mesta za ljudi v prihodnosti izginila, bi lahko z davčnega vidika prišlo do dvojnega negativnega učinka. Po eni strani bi bili izgubljeni pomembni prihodki od davkov in socialne varnosti, po drugi strani pa bi se povečala potreba po dodatnih državnih prihodkih za podporo naraščajočega števila brezposelnih delavcev. 

Dr. Oberson meni, da bi podelitev pravne osebnosti robotom lahko povzročila nastanek elektronske plačilne sposobnosti, ki bi morala biti priznana za davčne namene. Navsezadnje smo v preteklosti videli, da lahko države, kadar je to potrebno, uvedejo nove oblike pravne osebnosti. Posledično bi bilo treba robotom podeliti posebno davčno osebnost.

Vendar pa uvedba davka na robote odpira nekaj zapletenih vprašanj. Najprej bi bila potrebna jasna in dogovorjena definicija robotov. Poročilo EU že predlaga opredelitev, ki temelji na različnih značilnostih in se osredotoča predvsem na avtonomijo, samoučenje in prilagajanje. Po mnenju dr. Obersona bi morala biti definicija “formalno nevtralna” (vključevala bi robote, bote in podobne vrste pametnih strojev z umetno inteligenco) in se osredotočati na avtonomijo robotov. Bistveno je, da bi se osredotočili na vpliv, ki ga imajo roboti na delo, ki ga opravljajo ljudje. To opredelitev je treba utemeljiti z ekonomskega, tehnološkega in ustavnega vidika. 

Kako obdavčiti robote?

Poleg tega bi bilo potrebno preučiti različne načine obdavčitve robotov. Kot navaja dr. Oberson, bi ena od možnih rešitev lahko bila zaračunavanje davka na dohodek od “pripisane hipotetične plače, ki bi jo morali roboti prejeti od enakovrednega dela, ki ga opravijo ljudje”. Po tem precej preprostem konceptu bi pripisani dohodek ustrezal ekonomski prednosti, pridobljeni z uporabo robotov pred človeško delovno silo.

Alternativni in enostavnejši sistem bi bil uvedba pavšalnega zneska, ki predstavlja približno zmožnost plačila davka. Sprva bi bila ta plačilna sposobnost pripisana delodajalcu ali lastniku robotov, toda z razvojem tehnologije bi bila lahko priznana plačilna sposobnost robota. Posledično bi tudi pripisani dohodek postal predmet dajatev za socialno varnost. 

Druga možnost je uporaba davka na dodano vrednost za dejavnosti robotov. Na prvi pogled bi morala prevladati nevtralnost. To bi pomenilo uporabo DDV za dejavnosti robotov na podoben način kot za primerljive človeške dejavnosti. Kasneje pa bi verjetno morali uvesti posebno pravilo, saj bi se lahko narava delovanja robotov tako razvila, da bi jih bilo vse težje primerjati s človeškimi. Možna je tudi uvedba DDV na same robote, čeprav uvedba (objektivnega) davka na robote, podobno kot za avtomobile, čolne ali letala, ne bi ustrezala sodobnemu pogledu na današnje robote, ki nadomeščajo delo. 

Drugi nedavni predlogi se osredotočajo tudi na oblikovanje davčno nevtralnega sistema med roboti in človeškimi delavci. Posledično so nekateri učenjaki zagovarjali “davek na avtomatizacijo”, na primer na podlagi razmerja med prihodki podjetja (skupna prodaja) in številom zaposlenih. Večje kot je razmerje med roboti in prodajo, višji je davek.