Ustavnopravni in etično-politični memorandum o »izjemnem« družbenem stanju in družbeni funkciji vojske
dr. Andraž Teršek
- 28. 3. 2020 ob 20:06
- 27 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Postavljeno mi je bilo vprašanje (1), kako ustavno-pravno in etično-politično razumeti določbo 37.a člena Zakona o obrambi in ali so ob dejanskem družbenem stanju (dejanskih zunanjih–objektivnih- okoliščinah) izpolnjeni stvarno utemeljeni pravni razlogi za dejansko (pravno in politično) uporabo omenjenega člena. Postavljam tezo, da so ti razlogi izpolnjeni. Tezo bom poskusil v nadaljevanju utemeljiti.
Nedavno sem objavil esej o pravici do zaščite pred strahom.(2) To jemljem za izhodišče svojega razumevanja naslovnega vprašanja. Ne zdi se mi potrebno povzemati zapisanega v
omenjenem eseju. Zdi pa se mi potrebno poudarjeno ponoviti pomen »strahu«, v povezavi
z ravnanji organov in institucij javne oblasti. Ljudje so ob obstoječi in naraščajoči epidemiji
(po besedah organizacije WHO tudi »pandemiji«), razumljivo in stvarno utemeljeno, prestrašeni.
Pozitivni vidik tega strahu je očitna pripravljenost ljudi (ljudstva, ne naroda) (3), da upoštevajo priporočila in odredbe javne oblasti glede organizacije in načina življenja v tem alarmantnem času. Negativni vidik strahu pa se kaže na razne načine: pretirani strah ljudi drug pred drugim, psihosomatska obolenja, psihične težave, tesnoba in anksioznost,
popuščanje duševne moči, izraženo v obliki nestrpnosti, nemira, agresije ipd. Slednje seveda ni več primarno vprašanje za pravoslovce, ampak za suverene predstavnike drugih znanosti, strok in ved. A o tem na tem mestu ne bom razpravljal. Želim pa poudariti, kar se mi zdi bistveno: javna (politična) oblast mora tudi v kriznih razmerah po svojih najboljših močeh (razumno, odgovorno, odločno, tenkočutno in celosrčno) še naprej skrbeti za to, da je človekova pravica do zaščite pred strahom zaščitena v največji možni meri.
V svojih avtorskih delih sem pogosto naslavljal vprašanje (in hkrati problem) »občutka
varnosti« ljudi, ko gre za javno držo in delovanje policije. Bil sem kritičen do praks, ki v ljudeh namesto občutka varnosti in zaupanja ustvarjajo občutek ogroženosti in nezaupanja, celo (pravno neupravičenega) teroriziranja. Takšna ravnanja policije sem večkrat označil kot »držo policijske države«. Pa naj gre za politiko in prakso »prekrškovnega inkasantstva«, za pravno neupravičeno »legitimiranje« ljudi, brez stvarno utemeljenih in v Zakonu o nalogah pooblastilih policije navedenih razlogov, in podobno.(4)
Preventivna in nadzorna ravnanja policije morajo biti v ustavni demokraciji, ki je normativno utemeljena s konceptom »vladavine prava« takšna, da v ljudeh – ob njihovem stiku s policijo – vzbujajo zaupanje, občutek varnosti, dostojanstva in sproščenosti. Ali drugače, družbena funkcija policije je lajšati javno življenje, krepiti zaupanje pri ljudeh, občutek varnosti – kot varnosti v in pri SVOBODI- in nudenje pomoči. Ne nasprotno. Enako velja za predstavnike tistih javnih služb, ki jih določa enaka družbena funkcija. Mislim predvsem na redarske službe, inšpekcije, civilno zaščito in – nenazadnje- vojsko.
V ustavni demokraciji, normativno utemeljeni z »vladavino prava« in sodobnim konceptom
človekovih pravic in svoboščin, je med ključnimi predpogoji in postavkami »demokratične
svobode« razlikovanje med močjo in avtoriteto. O tem so napisane številne knjige. Ne gre jih navajati in povzemati, ker bi to bilo preobsežno.
Velja pa poudariti, da je za kakovostno delovanje in nadgrajevanje ustavne demokracije bistveno, da javna oblast ne stavi na svojo moč (v smislu, da si tisto, kar si privošči in dovoli, privošči in dovoli zato, ker misli, da to pač sme, ker je oblast), ampak na svojo avtoriteto (ali materialno/vsebinsko legitimnost; tisto, kar počne in si dovoli, počne in si dovoli zato, ker je prepričana, da je tako – pravno - prav in – etično politično – najbolje, da torej stavi na zaupanje, odgovornost, transparentnost, kompetenco in etično pristnost).(5)
Vprašanje »izrednega stanja« je neposredno naslovljeno v 92. členu Ustave RS. Iz
ustavnopravne razlage te določbe v Ustavi je na tem mestu dovolj izluščiti en bistveni stavek: takšno stanje se razglasi »le, če se Državni zbor ne more sestati, pa še takrat so uredbe«, ki se jih sme v takšnem stanju sprejemati z zakonsko močjo, to pa lahko stori Predsednik republike, »podvržene potrditvi DZ, ko se ponovno sestane…«(6)
Ob razglasitvi »izrednega stanja« potem stopi v veljavo 16. člen Ustave RS, ki dopušča »začasno razveljavitev in omejitev pravic«, razen tistih, ki so v tem členu izrecno navedene. Zakonodaja pa ureja tudi »vmesno stanje«, med običajnimi in nekriznimi življenjskimi razmerami v državi in »izjemnimi« razmerami. To vprašanje naslavlja omenjeni 37.a člen Zakona o obrambi.
Ta se glasi:
(izjemna pooblastila vojske)
(1) Če to zahtevajo varnostne razmere, lahko Državni zbor na predlog vlade z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev odloči, da pripadniki Slovenske vojske, skupaj s policijo, izjemoma, pri širšem varovanju državne meje, v skladu z načrti in po predhodni odločitvi vlade iz četrtega odstavka prejšnjega člena, izvajajo tudi naslednja pooblastila:
1. opozarjajo;
2. napotujejo;
3. začasno omejujejo gibanje oseb;
4. sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic.
(2) Pooblastila iz prejšnjega odstavka izvajajo pod pogoji, ki so predpisani za policiste.
(3) O opravljenih pooblastilih iz prvega odstavka tega člena nemudoma obvestijo policijo.
(4) Državni zbor v aktu iz prvega odstavka tega člena določi rok, v katerem lahko pripadniki Slovenske vojske izvajajo pooblastila iz prvega odstavka tega člena, in ki sme trajati le nujno potreben čas za izvedbo, vendar ne več kot tri mesece. Obdobje iz prejšnjega stavka se lahko pod istimi pogoji ponovno podaljša.
V predhodnem, 37. členu, pa je določeno:
(naloge vojske)
(1) Naloge Slovenske vojske so:
- izvaja vojaško izobraževanje in usposabljanje za oborožen boj in druge oblike vojaške
obrambe;
- zagotavlja potrebno ali zahtevano pripravljenost;
- ob napadu na državo izvaja vojaško obrambo;
- ob naravnih in drugih nesrečah v skladu s svojo organizacijo in opremljenostjo sodeluje pri zaščiti in reševanju;
- izvršuje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah in z mednarodnimi pogodbami.
(2) Slovenske vojske ni dovoljeno uporabljati za politično ali strankarsko dejavnost ali namen.
(3) O sodelovanju vojske pri zaščiti in reševanju odloča vlada, v nujnih primerih pa minister na predlog poveljnika civilne zaščite Republike Slovenije oziroma načelnik generalštaba po pooblastilu ministra.
(4) Slovenska vojska lahko sodeluje s policijo pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja v skladu z načrti in po predhodni odločitvi vlade. Pripadniki Slovenske vojske pri opravljanju teh nalog nimajo policijskih pooblastil.
Razlagalno izmuzljiv je četrti odstavek tega člena, ki dovoljuje delovanje vojske (ne le ob meji, ampak) tudi »v notranjosti državnega ozemlja«, ampak brez »policijskih pooblastil.«
Zakon o obrambi je ZAKON. Zato namen tega pisanja ni iskati pravne poti za zaobit tega člena. Na primer s sklicevanjem na kak drugi člen. Navsezadnje, če bi veljavna zakonodaja to, isto vprašanje, na različnih mestih urejala različno, bi nastal resen ustavnopravni problem, ki bi ga moralo razrešiti Ustavno sodišče RS. Namen tega pisanja je misliti način uporabe tega člena.
Zadevni, 37.a člen Zakona o obrambi je novost. Razumeti ga gre kot »razumno« dopolnitev
zakonodaje. Razumno zato, ker takšno, vmesno stanje »izjemnosti« lahko nastopi, četudi (še) ne nastopi »izredno stanje.« Ta »izjemnost« se zdaj dogaja – zaradi epidemične krize (ki se lahko razvije v izredno pandemično krizo). Izjemnost stanja je njegova posebnost.
Zasebno in javno življenje se ob obstoju krize te vrste reorganizira in prilagodi. To se stori z določenimi priporočili, varnostnimi omejitvami v interesu dobrobiti ljudi, torej v javnem interesu, pa tudi z nekaterimi zapovedmi in prepovedmi. Seveda se pri tem posega tudi v splošno svobodo ravnanja ljudi. A izjemno, ne pa še izredno.
Zadevni, 37.a člen, daje možnost za aktivno umestitev vojske v takšno družbeno stanje. To pa razumem kot najvišjo raven preizkusa dnevne politike (pozicije in opozicije) in javnih institucij. Ne želim zapisati, da si dnevna politika lahko v teh razmerah »povrne« zaupanje ljudi, ker v teh kriznih časih ne želim promovirati kritike glede »izgube« zaupanja.
Še manj želim napisati, da si policija in vojska lahko »povrneta« zaupanje ljudi, ker ne trdim, da sta zaupanje izgubili. Postavljam pa tezo, da si vključeni akterji z ravnanji v prihodnje lahko zagotovijo visoko zaupanje ljudi. Vsaka vključitev vojske v javno življenje, ki ga ne ogroža vojna ali podobna grožnja, neposredno povezana z nasiljem, še ne pomeni »militarizacije« države.
Hkrati pa slovensko vojsko razumem kot organizacijo, ki po ukinitvi naborniškega sistema ni izgubila družbene funkcije »varovanja ozemlja in ljudi«, ampak je to funkcijo še okrepila. Oziroma, bi jo lahko okrepila. Ne tudi, ampak predvsem v času miru – v smislu odsotnosti vojne.
Ne vidim prisiljujočega razloga, da bi se pomoči vojske in njenemu sodelovanju s policijo
odpovedali. Še manj, da bi to storili s pavšalnim, čez palec navrženim argumentom, da vsako javno delovanje vojske pomeni vojno stanje, militarizacijo, grožnjo ipd. Nasprotno, sodelovanje policije in vojske (skupaj z drugimi akterji, kot so civilna zaščita, aktivisti, prostovoljci…) v času epidemične krize razumem kot razumno uporabo vseh razpoložljivih mehanizmov in sil za zaščito prebivalstva in njihove dobrobiti.
Ob tem pa želim poudariti, da omejitev splošne svobode ravnanja, ki je tudi ustavna pravica, zaradi zdravstvene (pa tudi življenjske) varnosti ljudi očitno ni enak ukrep, kot
omejitev, ali celo popolni odvzem te svobode iz nekih drugih razlogov: npr. vojne, udara, upora, arbitrarnosti, ksenofobije ipd. Enačiti obe, tako različni okoliščini, bi pomenilo sprenevedati se innekonstruktivno pretiravati.
Prihajam do sklepnega bistva: država, vlada, opozicija… dnevna politika je na preizkusu. Na
odločilnem preizkusu svoje odgovornosti, odločnosti, iskrenosti, državništva in demokratičnosti. Ali na preizkusu vrednosti zaupanja, legitimnosti, zrelosti, sodelovalnosti, solidarnosti, kompetence za upravljanje z državo in skrbi za dobrobit ljudi. Odločanje o načinu in obsegu organizacije javnega delovanja vojske in policije, oziroma njunega sodelovanja, se zdi ultimativni preizkus za odločevalce. Za pozicijo in opozicijo. Politika ni samo pred izzivom, ali bo uporabila 37.a člen s ciljem razbremenitve policije in zagotovitve najvišje možne stopnje varnosti in nadzora. Politika je predvsem pred izzivom, KAKO bo to storila.
Vračam se na začetek tega memoranduma. Prisotnost policije (ki ji ob tem čestitam za varovalno in nadzorno delo v tem času, izvajano na način, ki za državljane ni moteč; in to velja tudi za dostojnost in vljudnost vseh oseb, varnostnikov in drugih ljudi s podobnimi nalogami, ki potrpežljivo in vljudno nagovarjajo ljudi v funkciji zagotavljanja njihove/naše varnosti) in vojske, njuno javno delovanje in sodelovanje, mora biti organizirano in izvajano tako, da pri ljudeh ne povečuje stresa, ne krepi strahu in ne ustvarja občutka grožnje.
Nasprotno, javno delovanje policije in (če se bo 37.a člen uveljavil v praksi) vojske mora biti usmerjeno prav v ta cilj: pomoč ljudem, zmanjševanja strahu, tanjšanja plasti stresa, krepitve občutka varnosti in krepitve zaupanja. Ta cilj ne bi bil dosežen, če bi ob meji, v odmiku od meje ali v notranjosti države, po cestah in ulicah, paradirali oboroženi in zamaskirani ljudje v uniformah, ki bi pri ljudeh povečevali občutek strahu, tesnobe, anksioznosti in ujetosti.
Ali, da bi oboroženi uniformirani predstavniki državnega monopola nad sredstvi prisile, ljudi strašili, nadlegovali, psihično obremenjevali, ali celo fizično maltretirali. Prepričan sem, da tega namena nima nihče: ne politika, ne policija in ne vojska. Prepričan sem v nasprotno: da se politika, policija in vojska zavedata svoje družbene funkcije in želita slediti primarnemu, za ustavno demokracijo, vladavino prava, varnost in svobodo temeljnemu cilju: pomoč, varnost, nadzor in lajšanje tegob. S prijaznim obrazom, toplino v očeh, z
mehkobo v glasu in razbremenilnim učinkom svojih ravnanj na ljudi. In z zavezo, da vojska ne bo prisotna v notranjosti države, ampak zgolj na obmejnem področju. Za dosego tega cilja tudi orožje ni potrebno. Za psihologijo gre.
Verjamem, da slovenska policija in vojska zmoreta in želita izpolniti ta cilj. In verjamem, da se je tudi dnevna politika sposobna poenotiti glede tega vprašanja. Zato pravim, da je izziv velik. Usoden. In politika se mora s tem izzivom soočiti pogumno, odgovorno in pametno. Človeško. Umno. Moralno. Človekoljubno. Državniško. Če tega ni sposobna, če tega ne želi, če pri tem zasleduje druge cilje in partikularne interese … Verjamem, da mi stavka ni treba zaključiti.
In kako rešiti postopkovni »problem«: za uvedbo 37.a člena je potrebna 2/3 večina navzočih poslancev: opozicija lahko prepreči uveljavitev tega člena? Če ima za to dobre razloge, je v ustavni demokraciji, ki MORA delovati kot »razpravljajoča ustavna država«(7), treba o tem razpravljati.
Kljubovanje zaradi golega kljubovanja ni drža politike, ampak antipolitike. Zato se mi zakonsko predpisana večina, potrebna za uveljavitev ukrepa po 37.a členu, ne zdi problem. Prav je, da je zakonsko določena kvalificirana večina. Pri takšnih vprašanjih ne sme iti za iskanje postopkovnih bližnjic ali strankarska preglasovanja. Iti mora za politično zrelost in demokratično omikanost. Z aktivnim sodelovanjem Predsednika države, po ustavi vrhovnega poveljnika obrambnih sil, nadstrankarsko institucijo oblasti in predstavnika vsega ljudstva. Politika je pred večjim izzivom, kot ga predstavlja virusna epidemija. Oziroma, je pred stopnjevanim izzivom: glede demokratičnosti, politične etike in vrednosti zaupanja.
Opombe:
(1) Vprašanje mi je postavil visoki javni funkcionar, zaposlen v kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije.
(2) Teršek, A.: Pravica do zaščite pred strahom in pred poniževanjem, IUS INFO, kolumna, 6.3.2020.
(3) Na javne funkcionarje, ki javno uporabljajo besedo »narod«, ne »ljudstvo«, želim nasloviti vljudno kritiko: slovenski narod je ustvaril državo in z njo nacijo. Sledno pa tvorijo vsi ljudje, ki imajo z državo pravno vez. Zato je pojem »ljudstvo« širši in vključujoč, pojem »narod« pa ožji in izključujoč. Podrobno o tem v Teršek, A.: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Univerzitetna založba Annales, Koper, 2014, str. 392-408.
(4) O tem sem večkrat pisal v člankih, objavljenih na portalu IUS INFO, ki so na spletu prosto dostopni. Pisanja na to temo sem vključil tudi v nekatere od svojih knjig. Pred časom sem na to temo objavil članek, v katerem sem z iskrenim zadovoljstvom zabeležil nadvse pozitivni vtis, ki sem ga v tem oziru dobil ob predavanju na Policijski akademiji in ob osebnem pogovoru z generalno direktorico policije, go. Tatjano Bobnar. Dobil sem
osebno zagotovilo, da bodo ustavnopravno pravilni odgovori na vprašanja policijskih pooblastil in ravnanj ob komunikaciji z ljudmi dodatno poudarjeno vključena v izobraževalne procese policistk in policistov, pa tudi, da bo policijskim upravam poslana posebna depeša na to temo.
(5) Podrobneje v Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, str. 54 idr., kjer večkrat citiram (med drugim) knjižni deli prof. dr. P. Jambreka in V. Sruka.
(6) Glej Komentar Ustave Republike Slovenije (Ur. M. Avbelj), Nova univerza Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, 2019, str. 151-153, avtor prof. dr. A. M. Mavčič.
(7) Prim. Šturm L.: Omejitev oblasti. Ustavna izhodišča javnega prava, Nova revija, zbirka Libra, Ljubljana, 1998, str. 322, kjer citira nekdanjega nemškega zveznega predsednika Richarda von Weizsackerja.
Strah
Nedavno sem objavil esej o pravici do zaščite pred strahom.(2) To jemljem za izhodišče svojega razumevanja naslovnega vprašanja. Ne zdi se mi potrebno povzemati zapisanega v
omenjenem eseju. Zdi pa se mi potrebno poudarjeno ponoviti pomen »strahu«, v povezavi
z ravnanji organov in institucij javne oblasti. Ljudje so ob obstoječi in naraščajoči epidemiji
(po besedah organizacije WHO tudi »pandemiji«), razumljivo in stvarno utemeljeno, prestrašeni.
Pozitivni vidik tega strahu je očitna pripravljenost ljudi (ljudstva, ne naroda) (3), da upoštevajo priporočila in odredbe javne oblasti glede organizacije in načina življenja v tem alarmantnem času. Negativni vidik strahu pa se kaže na razne načine: pretirani strah ljudi drug pred drugim, psihosomatska obolenja, psihične težave, tesnoba in anksioznost,
popuščanje duševne moči, izraženo v obliki nestrpnosti, nemira, agresije ipd. Slednje seveda ni več primarno vprašanje za pravoslovce, ampak za suverene predstavnike drugih znanosti, strok in ved. A o tem na tem mestu ne bom razpravljal. Želim pa poudariti, kar se mi zdi bistveno: javna (politična) oblast mora tudi v kriznih razmerah po svojih najboljših močeh (razumno, odgovorno, odločno, tenkočutno in celosrčno) še naprej skrbeti za to, da je človekova pravica do zaščite pred strahom zaščitena v največji možni meri.
Varnost
V svojih avtorskih delih sem pogosto naslavljal vprašanje (in hkrati problem) »občutka
varnosti« ljudi, ko gre za javno držo in delovanje policije. Bil sem kritičen do praks, ki v ljudeh namesto občutka varnosti in zaupanja ustvarjajo občutek ogroženosti in nezaupanja, celo (pravno neupravičenega) teroriziranja. Takšna ravnanja policije sem večkrat označil kot »držo policijske države«. Pa naj gre za politiko in prakso »prekrškovnega inkasantstva«, za pravno neupravičeno »legitimiranje« ljudi, brez stvarno utemeljenih in v Zakonu o nalogah pooblastilih policije navedenih razlogov, in podobno.(4)
Preventivna in nadzorna ravnanja policije morajo vzbujati zaupanje, občutek varnosti, dostojanstva in sproščenosti.
Preventivna in nadzorna ravnanja policije morajo biti v ustavni demokraciji, ki je normativno utemeljena s konceptom »vladavine prava« takšna, da v ljudeh – ob njihovem stiku s policijo – vzbujajo zaupanje, občutek varnosti, dostojanstva in sproščenosti. Ali drugače, družbena funkcija policije je lajšati javno življenje, krepiti zaupanje pri ljudeh, občutek varnosti – kot varnosti v in pri SVOBODI- in nudenje pomoči. Ne nasprotno. Enako velja za predstavnike tistih javnih služb, ki jih določa enaka družbena funkcija. Mislim predvsem na redarske službe, inšpekcije, civilno zaščito in – nenazadnje- vojsko.
Moč in avtoriteta
V ustavni demokraciji, normativno utemeljeni z »vladavino prava« in sodobnim konceptom
človekovih pravic in svoboščin, je med ključnimi predpogoji in postavkami »demokratične
svobode« razlikovanje med močjo in avtoriteto. O tem so napisane številne knjige. Ne gre jih navajati in povzemati, ker bi to bilo preobsežno.
Velja pa poudariti, da je za kakovostno delovanje in nadgrajevanje ustavne demokracije bistveno, da javna oblast ne stavi na svojo moč (v smislu, da si tisto, kar si privošči in dovoli, privošči in dovoli zato, ker misli, da to pač sme, ker je oblast), ampak na svojo avtoriteto (ali materialno/vsebinsko legitimnost; tisto, kar počne in si dovoli, počne in si dovoli zato, ker je prepričana, da je tako – pravno - prav in – etično politično – najbolje, da torej stavi na zaupanje, odgovornost, transparentnost, kompetenco in etično pristnost).(5)
Izjemno in izredno stanje
Vprašanje »izrednega stanja« je neposredno naslovljeno v 92. členu Ustave RS. Iz
ustavnopravne razlage te določbe v Ustavi je na tem mestu dovolj izluščiti en bistveni stavek: takšno stanje se razglasi »le, če se Državni zbor ne more sestati, pa še takrat so uredbe«, ki se jih sme v takšnem stanju sprejemati z zakonsko močjo, to pa lahko stori Predsednik republike, »podvržene potrditvi DZ, ko se ponovno sestane…«(6)
Ob razglasitvi »izrednega stanja« potem stopi v veljavo 16. člen Ustave RS, ki dopušča »začasno razveljavitev in omejitev pravic«, razen tistih, ki so v tem členu izrecno navedene. Zakonodaja pa ureja tudi »vmesno stanje«, med običajnimi in nekriznimi življenjskimi razmerami v državi in »izjemnimi« razmerami. To vprašanje naslavlja omenjeni 37.a člen Zakona o obrambi.
Ta se glasi:
(izjemna pooblastila vojske)
(1) Če to zahtevajo varnostne razmere, lahko Državni zbor na predlog vlade z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev odloči, da pripadniki Slovenske vojske, skupaj s policijo, izjemoma, pri širšem varovanju državne meje, v skladu z načrti in po predhodni odločitvi vlade iz četrtega odstavka prejšnjega člena, izvajajo tudi naslednja pooblastila:
1. opozarjajo;
2. napotujejo;
3. začasno omejujejo gibanje oseb;
4. sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic.
(2) Pooblastila iz prejšnjega odstavka izvajajo pod pogoji, ki so predpisani za policiste.
(3) O opravljenih pooblastilih iz prvega odstavka tega člena nemudoma obvestijo policijo.
(4) Državni zbor v aktu iz prvega odstavka tega člena določi rok, v katerem lahko pripadniki Slovenske vojske izvajajo pooblastila iz prvega odstavka tega člena, in ki sme trajati le nujno potreben čas za izvedbo, vendar ne več kot tri mesece. Obdobje iz prejšnjega stavka se lahko pod istimi pogoji ponovno podaljša.
V predhodnem, 37. členu, pa je določeno:
(naloge vojske)
(1) Naloge Slovenske vojske so:
- izvaja vojaško izobraževanje in usposabljanje za oborožen boj in druge oblike vojaške
obrambe;
- zagotavlja potrebno ali zahtevano pripravljenost;
- ob napadu na državo izvaja vojaško obrambo;
- ob naravnih in drugih nesrečah v skladu s svojo organizacijo in opremljenostjo sodeluje pri zaščiti in reševanju;
- izvršuje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah in z mednarodnimi pogodbami.
(2) Slovenske vojske ni dovoljeno uporabljati za politično ali strankarsko dejavnost ali namen.
(3) O sodelovanju vojske pri zaščiti in reševanju odloča vlada, v nujnih primerih pa minister na predlog poveljnika civilne zaščite Republike Slovenije oziroma načelnik generalštaba po pooblastilu ministra.
(4) Slovenska vojska lahko sodeluje s policijo pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja v skladu z načrti in po predhodni odločitvi vlade. Pripadniki Slovenske vojske pri opravljanju teh nalog nimajo policijskih pooblastil.
Razlagalno izmuzljiv je četrti odstavek tega člena, ki dovoljuje delovanje vojske (ne le ob meji, ampak) tudi »v notranjosti državnega ozemlja«, ampak brez »policijskih pooblastil.«
Sklep – politični apel
Zakon o obrambi je ZAKON. Zato namen tega pisanja ni iskati pravne poti za zaobit tega člena. Na primer s sklicevanjem na kak drugi člen. Navsezadnje, če bi veljavna zakonodaja to, isto vprašanje, na različnih mestih urejala različno, bi nastal resen ustavnopravni problem, ki bi ga moralo razrešiti Ustavno sodišče RS. Namen tega pisanja je misliti način uporabe tega člena.
Zadevni, 37.a člen Zakona o obrambi je novost. Razumeti ga gre kot »razumno« dopolnitev
zakonodaje. Razumno zato, ker takšno, vmesno stanje »izjemnosti« lahko nastopi, četudi (še) ne nastopi »izredno stanje.« Ta »izjemnost« se zdaj dogaja – zaradi epidemične krize (ki se lahko razvije v izredno pandemično krizo). Izjemnost stanja je njegova posebnost.
Zasebno in javno življenje se ob obstoju krize te vrste reorganizira in prilagodi. To se stori z določenimi priporočili, varnostnimi omejitvami v interesu dobrobiti ljudi, torej v javnem interesu, pa tudi z nekaterimi zapovedmi in prepovedmi. Seveda se pri tem posega tudi v splošno svobodo ravnanja ljudi. A izjemno, ne pa še izredno.
Zadevni, 37.a člen, daje možnost za aktivno umestitev vojske v takšno družbeno stanje. To pa razumem kot najvišjo raven preizkusa dnevne politike (pozicije in opozicije) in javnih institucij. Ne želim zapisati, da si dnevna politika lahko v teh razmerah »povrne« zaupanje ljudi, ker v teh kriznih časih ne želim promovirati kritike glede »izgube« zaupanja.
Ne vidim prisiljujočega razloga, da bi se pomoči vojske in njenemu sodelovanju s policijo odpovedali.
Še manj želim napisati, da si policija in vojska lahko »povrneta« zaupanje ljudi, ker ne trdim, da sta zaupanje izgubili. Postavljam pa tezo, da si vključeni akterji z ravnanji v prihodnje lahko zagotovijo visoko zaupanje ljudi. Vsaka vključitev vojske v javno življenje, ki ga ne ogroža vojna ali podobna grožnja, neposredno povezana z nasiljem, še ne pomeni »militarizacije« države.
Hkrati pa slovensko vojsko razumem kot organizacijo, ki po ukinitvi naborniškega sistema ni izgubila družbene funkcije »varovanja ozemlja in ljudi«, ampak je to funkcijo še okrepila. Oziroma, bi jo lahko okrepila. Ne tudi, ampak predvsem v času miru – v smislu odsotnosti vojne.
Ne vidim prisiljujočega razloga, da bi se pomoči vojske in njenemu sodelovanju s policijo
odpovedali. Še manj, da bi to storili s pavšalnim, čez palec navrženim argumentom, da vsako javno delovanje vojske pomeni vojno stanje, militarizacijo, grožnjo ipd. Nasprotno, sodelovanje policije in vojske (skupaj z drugimi akterji, kot so civilna zaščita, aktivisti, prostovoljci…) v času epidemične krize razumem kot razumno uporabo vseh razpoložljivih mehanizmov in sil za zaščito prebivalstva in njihove dobrobiti.
Ob tem pa želim poudariti, da omejitev splošne svobode ravnanja, ki je tudi ustavna pravica, zaradi zdravstvene (pa tudi življenjske) varnosti ljudi očitno ni enak ukrep, kot
omejitev, ali celo popolni odvzem te svobode iz nekih drugih razlogov: npr. vojne, udara, upora, arbitrarnosti, ksenofobije ipd. Enačiti obe, tako različni okoliščini, bi pomenilo sprenevedati se innekonstruktivno pretiravati.
Država, vlada, opozicija… dnevna politika je na preizkusu
Prihajam do sklepnega bistva: država, vlada, opozicija… dnevna politika je na preizkusu. Na
odločilnem preizkusu svoje odgovornosti, odločnosti, iskrenosti, državništva in demokratičnosti. Ali na preizkusu vrednosti zaupanja, legitimnosti, zrelosti, sodelovalnosti, solidarnosti, kompetence za upravljanje z državo in skrbi za dobrobit ljudi. Odločanje o načinu in obsegu organizacije javnega delovanja vojske in policije, oziroma njunega sodelovanja, se zdi ultimativni preizkus za odločevalce. Za pozicijo in opozicijo. Politika ni samo pred izzivom, ali bo uporabila 37.a člen s ciljem razbremenitve policije in zagotovitve najvišje možne stopnje varnosti in nadzora. Politika je predvsem pred izzivom, KAKO bo to storila.
Vračam se na začetek tega memoranduma. Prisotnost policije (ki ji ob tem čestitam za varovalno in nadzorno delo v tem času, izvajano na način, ki za državljane ni moteč; in to velja tudi za dostojnost in vljudnost vseh oseb, varnostnikov in drugih ljudi s podobnimi nalogami, ki potrpežljivo in vljudno nagovarjajo ljudi v funkciji zagotavljanja njihove/naše varnosti) in vojske, njuno javno delovanje in sodelovanje, mora biti organizirano in izvajano tako, da pri ljudeh ne povečuje stresa, ne krepi strahu in ne ustvarja občutka grožnje.
Nasprotno, javno delovanje policije in (če se bo 37.a člen uveljavil v praksi) vojske mora biti usmerjeno prav v ta cilj: pomoč ljudem, zmanjševanja strahu, tanjšanja plasti stresa, krepitve občutka varnosti in krepitve zaupanja. Ta cilj ne bi bil dosežen, če bi ob meji, v odmiku od meje ali v notranjosti države, po cestah in ulicah, paradirali oboroženi in zamaskirani ljudje v uniformah, ki bi pri ljudeh povečevali občutek strahu, tesnobe, anksioznosti in ujetosti.
Za dosego tega cilja tudi orožje ni potrebno. Za psihologijo gre.
Ali, da bi oboroženi uniformirani predstavniki državnega monopola nad sredstvi prisile, ljudi strašili, nadlegovali, psihično obremenjevali, ali celo fizično maltretirali. Prepričan sem, da tega namena nima nihče: ne politika, ne policija in ne vojska. Prepričan sem v nasprotno: da se politika, policija in vojska zavedata svoje družbene funkcije in želita slediti primarnemu, za ustavno demokracijo, vladavino prava, varnost in svobodo temeljnemu cilju: pomoč, varnost, nadzor in lajšanje tegob. S prijaznim obrazom, toplino v očeh, z
mehkobo v glasu in razbremenilnim učinkom svojih ravnanj na ljudi. In z zavezo, da vojska ne bo prisotna v notranjosti države, ampak zgolj na obmejnem področju. Za dosego tega cilja tudi orožje ni potrebno. Za psihologijo gre.
Verjamem, da slovenska policija in vojska zmoreta in želita izpolniti ta cilj. In verjamem, da se je tudi dnevna politika sposobna poenotiti glede tega vprašanja. Zato pravim, da je izziv velik. Usoden. In politika se mora s tem izzivom soočiti pogumno, odgovorno in pametno. Človeško. Umno. Moralno. Človekoljubno. Državniško. Če tega ni sposobna, če tega ne želi, če pri tem zasleduje druge cilje in partikularne interese … Verjamem, da mi stavka ni treba zaključiti.
Kljubovanje zaradi golega kljubovanja ni drža politike, ampak antipolitike.
In kako rešiti postopkovni »problem«: za uvedbo 37.a člena je potrebna 2/3 večina navzočih poslancev: opozicija lahko prepreči uveljavitev tega člena? Če ima za to dobre razloge, je v ustavni demokraciji, ki MORA delovati kot »razpravljajoča ustavna država«(7), treba o tem razpravljati.
Kljubovanje zaradi golega kljubovanja ni drža politike, ampak antipolitike. Zato se mi zakonsko predpisana večina, potrebna za uveljavitev ukrepa po 37.a členu, ne zdi problem. Prav je, da je zakonsko določena kvalificirana večina. Pri takšnih vprašanjih ne sme iti za iskanje postopkovnih bližnjic ali strankarska preglasovanja. Iti mora za politično zrelost in demokratično omikanost. Z aktivnim sodelovanjem Predsednika države, po ustavi vrhovnega poveljnika obrambnih sil, nadstrankarsko institucijo oblasti in predstavnika vsega ljudstva. Politika je pred večjim izzivom, kot ga predstavlja virusna epidemija. Oziroma, je pred stopnjevanim izzivom: glede demokratičnosti, politične etike in vrednosti zaupanja.
Opombe:
(1) Vprašanje mi je postavil visoki javni funkcionar, zaposlen v kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije.
(2) Teršek, A.: Pravica do zaščite pred strahom in pred poniževanjem, IUS INFO, kolumna, 6.3.2020.
(3) Na javne funkcionarje, ki javno uporabljajo besedo »narod«, ne »ljudstvo«, želim nasloviti vljudno kritiko: slovenski narod je ustvaril državo in z njo nacijo. Sledno pa tvorijo vsi ljudje, ki imajo z državo pravno vez. Zato je pojem »ljudstvo« širši in vključujoč, pojem »narod« pa ožji in izključujoč. Podrobno o tem v Teršek, A.: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Univerzitetna založba Annales, Koper, 2014, str. 392-408.
(4) O tem sem večkrat pisal v člankih, objavljenih na portalu IUS INFO, ki so na spletu prosto dostopni. Pisanja na to temo sem vključil tudi v nekatere od svojih knjig. Pred časom sem na to temo objavil članek, v katerem sem z iskrenim zadovoljstvom zabeležil nadvse pozitivni vtis, ki sem ga v tem oziru dobil ob predavanju na Policijski akademiji in ob osebnem pogovoru z generalno direktorico policije, go. Tatjano Bobnar. Dobil sem
osebno zagotovilo, da bodo ustavnopravno pravilni odgovori na vprašanja policijskih pooblastil in ravnanj ob komunikaciji z ljudmi dodatno poudarjeno vključena v izobraževalne procese policistk in policistov, pa tudi, da bo policijskim upravam poslana posebna depeša na to temo.
(5) Podrobneje v Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, str. 54 idr., kjer večkrat citiram (med drugim) knjižni deli prof. dr. P. Jambreka in V. Sruka.
(6) Glej Komentar Ustave Republike Slovenije (Ur. M. Avbelj), Nova univerza Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, 2019, str. 151-153, avtor prof. dr. A. M. Mavčič.
(7) Prim. Šturm L.: Omejitev oblasti. Ustavna izhodišča javnega prava, Nova revija, zbirka Libra, Ljubljana, 1998, str. 322, kjer citira nekdanjega nemškega zveznega predsednika Richarda von Weizsackerja.
Zadnje objave
So v ceno dvigal všteli še jahto?
14. 10. 2024 ob 21:16
Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
14. 10. 2024 ob 19:30
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Po Anžetu Logarju tudi Eva Irgl izstopila iz SDS. Bo naslednji Dejan Kaloh?
14. 10. 2024 ob 14:23
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Vrnitev v šestdeseta?
14. 10. 2024 ob 6:00
Kako ustreči …
13. 10. 2024 ob 18:33
Predlog za film: Favstina
13. 10. 2024 ob 15:04
Ekskluzivno za naročnike
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Vrnitev v šestdeseta?
14. 10. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
17
OCT
18
Štirje letni časi pod Celjskim stropom (koncert)
17:00 - 19:00
OCT
19
Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok (Seminar)
09:00 - 17:00
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
27 komentarjev
Kugy
Tako ne normalnih izrednoh razmer še nismo imeli od 2.svet. vojne. Ukrepi omejevanja pretoka ljudi še med občinami pa tudi do sosedov so nanek način še bolj izjemni kot vojna. Problem nekaterih je, da ne morejo iz svoje politične omejenosti. Nedvomno je sedaj čas za streznitev, in zavedanja, da je demokratično urejena družba previligirana ureditev, ki jo predvsem omogoća civilizirana in zadosti bogata predvsem pa varnostno neogrožena družba. V tako težkih razmerah mora prevladati ohranitveni nagon, ki pa mora biti civiliziran in dobronamere vsem v korist. Zato imamo načeloma državo. Nekateri se še spomnimo napada JNA. Nikoli prej še ni Slovenski narod tako cenil in posvojil policijo ter TO -vojsko.
Žal so danes naši levičarji še vedno v času menjave vlade, z drugo nogo pa že po epidemiji. Hkrati ne morejo iz svojega ideološkega okvira in izkušenj preteklosti. Krizne situacije so idealne za prevzem oblasti. Če je prevzem s strani koservativnih je to državni udar. Če pa je s strani takoimenovanih naprednih sil je pa to revolucija. Rezultat je v obeh primerih podoben. Le da je pri naprednih treba razumet bedo in nazadnjštvo, ki sledi kot velik civilazacijski dosežek in bog ne daj ,da bi si kdo upal trditi drugače.
Na srečo izredna situacija pripelje na površje tisti večinski del naroda, ki ni fanatično polariziran. Ta sredinski del vedno nastopi, ko je treba reševat narod. Enako je bilo tudi ob osamosvojitvi in 2.vojni. Ko bo še bolj zagustilo bosti videli kam vse se bodo skrili najglasnejši. Čakali bodo na razplet in potem ponovno kot toliko že, pametovali in zlorabljail narod predvsem in samo za lastne interese, vedno na račun drugih. Sploh smo pa vse že videli še posebej kako so nekateri s pacifističnimi idejami hoteli preprečiti nastanek SL. vojske. To mnenje pod nerealno krinko visokih naprednih idej še vedno dviguje ego skrajne levice. Hkrati pa oblačijo portrete samodržcev, ki jim je bila glavna skrb imeti najštevilčnejšo in najmočnejšo vojsko, s stalnimi pooblastili.
IgorP
Friderik 29. marca 2020 ob 18:02 At 18:02
Igor, od kod ti ta večina za DESUS in SMC? In zakaj se svoje lastne vojske bojiš? Ti je res tako všeč , da se afganistanci, maročani itd. šmuglajo čez mejo in obremenjujejo našo socialno blagajno in zdravstveni sistem? Namreč za nič drugega ne gre.
Članstvo DESUS-a in SMC-ja ni zadovoljno s to koalicijo, dokazano! Vojske se ne bojim, ni pa potrebno aktivirati 37.a člena!! Kje vidiš konkretno v teh dneh množice migrantov??? Če bi bilo tako, bi OrbanTV to takoj poročala!!!
Kraševka
Friderik, točno ste pokazali vzrok, zakaj nezakoniti migranti UDIRAJO v Evropo. Mogoče pa so zadaj še druga naklepna dejanja? Vsak državni vrh ima pravico in DOLŽNOST, da svojo državo brani z vsemi sredstvi v krizi - tudi z vojsko.
IgorP
Kraševka Vsekakor po v okviru demokratičnih pooblastil, ne pozabi tega, če se imaš za demokratko! Z nikomer nismo v vojnem stanju, ni izrednih razmer......torej kaj tebi kot demokratinji glede vojske ni jasno?????
Kajtimara
ni izrednih razmer ? kje ti živiš? na luni? imaš vsaj dva razloga oz povzročitelja izrednih razmer v Sloveniji v tem trenutku: virus in migrante, tako, da se nehaj lagati pretvarjati da hočeš dobro Sloveniji.
MEFISTO
Igor, praviš, da ni izrednih razmer? Zakaj pa potem ne smeš iz občine Krajnska gora na branjeno ozemlje občine Bohinj ali celo Jesenic?
pozdrav
Demokracija brez reda in varnosti je anarhija.
Vrsta evropskih držav, ki ima razvit dosti višji nivo demokracije kot v Sloveniji, je angažiralo vojsko pri vzpostavljanju reda zaradi izrednih razmer, ki jih je povzročil koronavirus.
V Sloveniji pa je za nekatere celo problematično, da bi nam vojska varovala mejo in s tem razbremenila policijo, ki jo rabimo tudi drugje.
Vsekakor gre pri teh, ki nasprotujejo angažiranju vojske, za negativno anarhistično delovanje, ki škoduje državi Sloveniji in njenim državljanom.
Alojzij Pezdir
Kdor noče videti in razumeti, da je ustrezno usposobljenih, opremljenih in motiviranih pripadnikov slovenske Policije premalo za vse raznovrstne in raznorodne aktualne najnujnejše potrebe na schengenski meji, zaradi česar bi bila njihova začasna delna okrepitev, delna nadomestitev in/ali delna prerazporeditev s pripadniki Slovenske vojske nujno potrebna ter za občutek varnosti vseh državljanov v državi več kot koristna in spodbudna, mu pač ni pomoči.
Prav nikakršnega smiselnega opravičila ni, da ostajajo varnostno usposobljeni, pripravljeni in opremljeni pripadniki SV nerazumno izločeni ter izvzeti iz aktualnih perečih družbenih potreb javne varnosti, reda in miru, medtem ko so njihovi premalo številni in preslabo opremljeni kolegi v enotah Policije permanentno preobremenjeni in z njimi zaradi prednostnih urgentnih potreb na južni meji ni mogoče zagotoviti kakovostnega opravljanja oz. ustreznega preventivnega in operativnega izvrševanja vseh drugih nujnih policijskih nalog na celotnem ozemlju in v celotnem akvatoriju RS.
Prav prepozni, neodgovorni, nekompetentni in neceloviti odzivi prejšnje vlade in vladajoče koalicije na pojav in brezštevilne pogubne posledice pandemije ter otipljive pozitivne izkušnje nekaterih drugih vzornih in vzorčnih držav, ki so bile sposobne pravočasno predvideti možne in verjetne kritične nevarnosti ter zaplete in se pravočasno organizirano pripraviti na vse varnostne, zdravstvene, gospodarske, socialne, migrantske in druge izzive, nam kažejo, da vodi praviloma vsako politikantsko negotovo cincanje in preračunljivo odlašanje z nujnimi odločnimi in ustavno predvidenimi ter dopustnimi ukrepi le v hujše zaplete s pogubnejšimi posledicami za vse državljane in za vse potencialne neposredne udeležence kritičnih soočenj in zapletov.
Alojzij Pezdir
Slovenska vojska kot eden od ključnih simbolnih in operativnih gradnikov oz. konstitutivnih temeljev samostojne, neodvisne in večstrankarske parlamentarne demokracije v Republiki Sloveniji je bila "trn v peti" nazadnjaških političnih sil ideološke in udbo-partijske kontinuitete s totalitarno FLRJ/SFRJ vse od prvih dni ideološke, politične, vojaške in civilizacijske osamosvojitve od prejšnje skupne diktature.
Spomnimo se samo politikantsko potuhnjenega kooperativnega "prispevka" zadnjega šefa ZKS in prvega demokratično izvoljenega predsednika Predsedstva RS pri precej uspešnem poskusu popolne razorožitve Teritorialne obrambe RS (predhodnice kasneje ustanovljene Slovenske vojske) s strani sovražne JLA, ter javnega manifestativnega so-podpisa predsednika in treh članov tega Predsedstva RS (z junaško izjemo pogumnega in neupogljivega domoljuba Ivana Omana!) na Hrenovi anarho-utopično destruktivni mirovniški deklaraciji o Sloveniji brez orožja in brez oboroženih sil, in to v usodnem zgodovinskem trenutku najbolj brutalne vojne ogroženosti komaj ustanovljene samostojne, neodvisne in demokratične RS s strani do zob oborožene sovražne JLA v imenu nacional-komunističnega imperialističnega projekta Miloševićeve Velike Srbije.
Zadrti in zapriseženi nasprotniki ter prikriti sovražniki nove in avtonomne Slovenske vojske, ki je bila od vsega začetka pod demokratičnim in civilnim upravljanjem in nadzorom legalno in legitimno izvoljenega večstrankarskega parlamenta RS, so pozneje sumljivo zlahka sprejeli pobudo in uzakonili odpravo obveznega naborništva, da bi vzpostavili Slovensko vojsko kot od ljudstva vedno bolj odtujeno poklicno armado. S to gesto so tradicionalni nasprotniki demokratične in politično pluralistične večstrankarske ureditve in njej demokratično podrejene vojske vzpostavili trajno in globoko zarezo in alibično razdaljo med državljani, davkoplačevalci in volivci ter Slovensko vojsko, jo zavestno po-tujili in od-tujili od celotnega družbenega sistema in življenja ter od vseh vitalnih potreb in interesov civilne družbe.
Omenjena vzpostavljena ter načrtno medijsko podpihovana odtujenost med civilno družbo in Slovensko vojsko se je vsa ta leta kazala tudi v izrazito podcenjevalnem odnosu vladajočih političnih in izvršilnih elit (večinoma leve post-enopartijske kontinuitete) do aktualnih in razvojnih obrambnih potreb, do mogočih in razpoložljivih kadrovskih in materialnih temeljev kolikor toliko sodobno usposobljene in opremljene obrambne sile ene od polnopravnih članic obrambnega zavezništva Nato. Več kot pomenljiv in porazen rezultat omenjene odtujenosti in posledične neskrbnosti ter neodgovornosti vladajočih političnih elit do nacionalne varnosti, obrambe in ozemeljske suverenosti in nedotakljivosti je kar nekajletna standardno negativna ocena pripravljenosti enot Slovenske vojske za morebitno učinkovito delovanje v izrednih in vojnih razmerah ter že kar preveč samoumevno nesorazmerno veliko zaostajanje RS pri financiranju lastnih obrambnih zmogljivosti po veljavnih in skupaj sprejetih minimalnih standardih zavezništva Nata za polnih 50 odstotkov (za lastno obrambo zagotavljamo le odstotek BDP namesto dveh!).
Po vsem povedanem ne preseneča saboterski odnos, ki ga javno izražajo stranke aktualne levo-levičarske parlamentarne opozicije (SD, Levica, SAB) do najnovejše utemeljene, legalne in legitimne pobude Vlade RS za demokratično začasno uveljavitev 37. a člena veljavnega zakona o obrambi.
Razumni in s številnimi alarmantnimi migracijskimi podatki utemeljeni argumenti Vlade RS, strank vladajoče koalicije SDS, SMC, NSi, Desus, Predsednika RS in Vrhovnega komandanta SV, kvalificirane strokovne javnosti iz vrst obrambnih in varnostnih strokovnjakov ter ustavno-pravnih ekspertov (kot je zgoraj citirani dr. Andraž Teršek) očitno do nerazsodnosti zadrtih sovražnikov tri desetletja napihovane in demonizirane fantazme Janeza Janše in njegove največje parlamentarne stranke SDS niti ne zanimajo niti jim v svoji odtujeni ideološki, politični in čustveni zaslepljenosti niso ne pripravljeni in ne sposobni odgovorno prisluhniti.
Njihova odgovornost pred državljani, davkoplačevalci in volivci RS, pred veljavno Ustavo RS in pred zgodovino bo vse večja, dokler bodo s svojim načrtnim oviranjem in vztrajnim sabotiranjem pripravljenih nujnih ukrepov Vlade RS zavestno ogrožali javno zdravje, javno varnost, suverenost, ozemeljsko nedotakljivost in veljavni ustavni red v Republiki Sloveniji.
Državljani, davkoplačevalci in volivci za sedaj ideološko trmoglavo in zadrto nekonstruktivne ter zavestno destruktivne in škodljive družbene vloge opozicijskih strank SD, Levice in SAB v najtežjih trenutkih Slovenije po 2. svetovni vojni zagotovo ne bodo pozabili!
Kraševka
Res bi lahko prištevali tako Levico, SAB, SD in LMŠ - kot "Saboterski vod", ki so ga imeli že partizani leta 1943. Vsi iz teh strank, se namreč drenjajo na proslavah ZZB.
IgorP
Aktiven državljan Preveč prozorno in poceni propagando delaš vladajočim! Ne samo te stranke, tudi večina volivcev DESUS-a in SMC-ja nasprotuje aktiviranju 37.a člena! Enostavno ni potrebe, vojsko se da tudi drugače vključiti v to krizno situacijo! Kje so poročila o migrantih, ki sedaj v času korona krize tako "množično" pritiskajo na meje EU????
Friderik
Za psihologijo gre pravi avtor. Ne samo to. V kriznih razmerah v državi je potrebno bremena krize pravično porazdeliti. Ni pravično, da se od nekaterih institucij zahteva, da pregorevajo, noč in dan v službi, brez stika z družino....med tem, ko druga inštitucija, usposobljena za isto delo, lepo "poležava" po kasarnah. Kdor tega ne razume je sebičen bedak.
Janez Zorman
Bravo dr. Andraž. Dejstva so na mestu in na mizi. Pojdi z ministrom Hojsem, ko bo imel sestanek s poslanskima skupinama SD in LMŠ, ker jim boš bolj strokovno razložil, kar jim je Minister po svoje že povedal.
debela_berta
Točno tko. Terškov zapis je zelo spodoben in prav zanima me, kaj spornega bi določene stranke levega pola našle v njem? Oziroma, če bi ta zapis sploh razumele...
APMMB2
Naša družba je žrtev stereotipov, ki so se usidrali v zavest skozi stoletja.
Tako imamo predstavo o morilcu, ki mora biti skrotovičenega strašljivega obraza, nekoliko skrivljenje postave v razcapanih oblačilih in zanemarjen.
Danes so morilci povesm drugačni, celo na videz simpatični.
Podobno je z vojno, z agresijo.
Normalna predstava o voni so avijoni, rakete, tanki in pešadija v uniformah s čeladami in avtomatskimi puškami.
Pa doživljamo dva napada in se spoloh ne zavedamo, da smo napadeni. Ni tistih klasičnih napadalcev, ni ževenketa orožja in ni smardu po smodniku ob uglušujočih detonacijah.
Vse je mirno in tiho in nič ne spominja na vojno, kakršno si predstavljamo.
Napada nas virus, ki ga ne vidimo, je pa nevaren, za nekatere nesrečnike celo smrtnonevaren. Napadajo nas migranti. Vedno več jih je in vdirajo k nam in nam kalijo mir in jemljejo dobrine.
Nič orožja, nič tankov, nič eksplozij. Podobni so povodnji. Tiho prodirajo k nam in nas utapljajo. Seveda se vsi ne utapljamo. Tudi pri poplavah je tako. Vse ne zalije voda, so pa tisti, ki jih , hudo prizadeti. Ali so oni na suhem upravičeni one, ki se utapljajo, še bolj potunkati?
Kolikor se spomnim nazaj, smo pri predvojaški vzgoji spoznali, da obstoja ABK napad in sveda tudi ABK zaščita.
B v kratici pomeni biološki, se pravi biološki napad, ki ni nič drugega, kot namenski napad z virusi z namenom, da se oslabi napadenega.
Od tsitih lekcij iz predvojaške je minilo že šesdeset let in menim, da je tako kot vse ostalo, napredovala vojaška napadalska in obrambna stroka.
Vojske pri obrambi epidemije še nisem videl? Se skriva, ali pa se ne zaveda, da smo napadeni? Ni nujno, da nam viruse pošija sovražnik, važno je da smo napadeni in da nas vojska ne brani.
Drugi napad so migranti. Kakokoli gleamo njihovo žalostno usodo, so tukaj, nam jemejejo prostor. tudi če ga imamo v izobilju, so migranti vsiljivci. Nihče jih ne vabi. Nihče jih ne mara. Nisem zasledil, da bi četvorka opozicijskih veljakov vabila migrante na dom in jih varno spravila pod streho in jih hranila, oblačila in razveseljevala. Ne, ti štirje se tega branijo. Branijo se tudi nihovi zvesti podporniki, poslanci in ostali volivci. Njihovo breme preživetja prepuščajo državi, ki naj podpira migrante iz proračiunskih sredstev. To je ugodnjeje in ceneje. Namesto v dnevni sobi, ali na podstrešju udobnih hiš, jih raje, migrante namreč, vidijo na Viču v domu za pribežnike. Tudi pri mizi jih nočejo. Nočejo z njimi deliti zajtrk ali kosilo. Za to naj skrbi država, je le ceneje. Je tako tovariš Židan, Mesec, ali Šarec ter gospa Bartukova?
In kako preprečiti,da bo migrantov manj, da ne bo očitkov, da jih ne marammo in da jih ne gostimo pod domačo streho? Ja, da jim preprečimo vstop v Slovenijo. Z zakoni in predpisi tega očitno ne zmoremo. Migranti se požvižgajo na našo zakonodajo.
torej jim je potrebno vstop v Slovenijo preprečiti. Z vojsko.
Smo napadeni, smo ogroženi!
Nismo?
Če jih ne sprejmejo voditelji opozicije, potem jih niso dolžni sprejeti tudi ostali državljani. Če vdirajo, potem nas napadajo. In pred napadi nas lahko brani vojska.
Razumljivo? Meni je. Ali je razumljivo tudi Igorju?
Kraševka
Zelo RAZUMLJIVO ste razložili, da SMO NAPADENI. Napadalca sta res dva: 1. VIRUS, ki je neviden, vendar državo uniči ali pa ohromi, da se ni sposobna braniti. 2. MIGRANTI - NAPADALEC, pa je še kako viden, prihaja brez orožja, pa vseeno UDIRA NEZAKONITO. Evropa, ne da se ne zna braniti, tega sovražnika celo GOSTI, ker mu nudi posteljo in hrano. Takega pojava ZGODOVINA nima zabeleženega. Nekaj podobnega je izkusila stara Grčija, ko so tam vojake skrili v umetnega konja. Ko je ta TROJANSKI KONJ udrl v drugo državo, so ven iz njega prišli vojaki in jo zasedli. Mislim, da so tudi današnji MIGRANTI podobni TROJANSKEMU konju. Sem prihajajo brez orožja. Ta ki ima orožja v izobilju, pa bo poskrbel, da bo k nam pritihotapil tudi oročje - VOJAKI so že tu. Naša Levica, pa je, kot PETA KOLONA, novih NAPADALCEV. Tako početje bi moralo biti kaznovano.
IgorP
APMMB2 Orban retorika ti je zelo blizu! Kdo te napada in v kakšnem številu??? Kaj je danes o teh napadih poročala OrbanTV???
IgorP
Mejo se lahko zavaruje tudi brez aktiviranja 37.a člena! Če se lahko sprejema krizne zakone, se lahko tudi sprejme krizni zakon za vojsko s točno določenimi pooblastili v času kriz! Vse se da, če se hoče, a tu zgleda Janša noče imeti posluha!!!
MEFISTO
Zakaj bi se naj zakonodaja duplirala in se s tem zavlačevalo s policijskimi pooblastli vojski, če je pa to že rešeno z zakonom, ki ga je oklestila in sprejela leva koalicija pod vodstvom takratnega premierja in, kot so nas prepričevali, ekstremnega pravnega strokovnjaka.
IgorP
Kremeniti
Čislani Igor ti sporoča tole!
Da si oponent v komentiranju ni nič narobe, celo zaželeno je! Marsikaj je pa narobe s tvoje strani, in sicer:
- odkrito zmerjanje in sovraštvo do tistih, ki ne razmišljajo kot ti
- podtikanje nekaterih stvari za katere nimaš nobenih dokaz in so čiste laži
Spoštovani gospod Igor se ne bo več spuščal na tvoj primitivni nivo, ki ga odlikujeta sovraštvo in podtikanja! Še bom pisal komentarje, tudi z vsakim podebatiral na kulturen način, če le ne bom nekulturno izzvan, kot sem bil večinoma od tebe!!! Debate s tabo pa zaključujem, nisi na nivoju intelektualca(moje mnenje)!
MEFISTO
Ne da bi te posebej omenil, si se spoznal v mojem nastopu, in prevzel na svoja pleča vso kritiko na račun slovenske nedomoljubne postkomunistične levice. Bom pač preskočil še malo na Reporter, Demokracijo, na NOV(R)O24TV in še kam, kjer običajno bolj nazorno, demokratično in izčrpno na izjemno kulturen način brez sovraštva predstavljaš svoja stališča. Komentarje pišem tako kot znam in se pri tem izvrstno zabavam, ti pa tudi tako kot ti znaš in se pri tem prav nič ne za(je)bavaš. Nimam prav nobenih halucinacij, da spreminjam svet, ki nas obdaja na nesrečni strani Alp, na bolje in sem že zadovoljen, če dodam vsaj majhen prispevek k temu, da bi upočasnil njegovo propadanje po meri sleparske ter plenilske levice in njenih bratov neoliberalcev. Nekoč sem poznal nekega komentatorja, ki je tudi rad ponesrečeno politiziral, ki pa je bil najboljši takrat, ko je pod imenom Svarun od časa do časa nevtraliziral svoja skrajna levičarska stališča s poznavalsko poljudno debato o anusu in njega izločkih.Posnemaj ga! Slovenec kremenit te 'ma rad!
ales
"Igor 29. marca 2020 ob 16:05 At 16:05 Kraševka Lepše bi bilo, če bi namesto sliči napisala – je podobno!!! Narod in ozemlje pa so prepustili tujcu laški priliznjenci in naci Domobranci! Ve se kdaj!!!!" Tvoje znanje zgodovine je zelo pomanjkljivo ali pa gre za oprano glavo. Vaške straže so nastale kot odgovor na komunistično nasilje, ki je povzročilo še poboje civilnega prebivalstva s strani Italijanov. Če jugo vojska ne bi kapitulirala bi do tega ne prišlo, in ne bi prišlo do najhujšega genocida na Slovenci v zgodovini, ki ga je povzročila internacionalna komunistična partija. In prav zato je nujno, da imamo Slovenci svojo vojsko, in to tako, ki ne bo kapitulirala kot vse jugo vojske do sedaj. Proti slovenski vojski so samo narodni izdajalci, ki bi se zopet radi šli internacionalo ali globalizacijo po okusu Soros-a.
IgorP
ales Ne raje o zgodovini! Ve se na kateri strani so bili desni PATRIOTI med 2. sv. vojno! Kakšne zasluge imajo za ozemlje Slovenije? Še noben tu gori ni znal razložiti, da bi bili laški in naci podrepniki zaslužni za kakšno ped slovenske zemlje!!!
MEFISTO
Igor, so pa zaslužni, da je preživelo veliko nedolžnih ljudi in ostalo veliko slovenskih domov, ki ni jih sicer pobili oziroma požgali komunisti.
MEFISTO
Ugotavljam, da je strah pred vojsko umetno ustvarjen zaradi politikantskih in ne političnih razlogov slovenske levice, hkrati pa tudi ugotavljam, da je slovenska vojska vseskozi trn v peti levičarski politiki. Najbrž zato, ker jo je s sodelavci dobesedno ustvaril Janez Janša, da še takratni predsednik predsedstva ni smel vedeti za njeno nastajanje, da je ne bi preprečil kot je razorožil teritorialno obrambo tik pred tem, ko smo najbolj potrebovali orožje.
Zakaj bi se bali naše vojske, saj so v njej sami slovenski fantje in dekleta, ki svoji domovini ne žeijo nič slabega.
Natolcevanja o prevzemu oblasti z njeno pomočjo so enako bolna kot so bolni tisti, ki sprožajo take govorice. Konec koncev je slovenska policija številčnejša od vojske, v kateri so menda že v večini podčastniki ter častniki in ki so jo zaporedne leve vlade že temeljito prečistile v skladu z lstnimi politikantskimi kriteriji.
Smo pred velikmi varnstnimi izzivi, ki se po svoje lahko primerjajo le še s tistimi, ko nam je leta 1991grozila in se potem tudi uresničila intervencija falang jugosrbske vojske.
Sovražnik in nepovabljeni gostje vdirajo v državo preko vseh nezaščitenih meja, slovenska vojska pa naj bi poležavala po vojšnicah ali pa neoborožena delala družbo policistom, ki ih tudi primanjkuje pri zagotavljanju večje varnosti državljanov v notranjosti države.
Čislani Igor bo podal ločeno mnenje.
Kraševka
To kar je napisano, je RESNICA. To kar dela danes Levica, je res podobno temu, ko je DRŽAVNI VRH, z vednostjo Kučanovega Centralnega komiteja, RAZOROŽIL TERITORIALNO OBRAMBO - predhodnico SLOVENSKE vojske. Levičarji bi še to malo Slovenske vojske, ki jo imamo, najraje poslali v "vojaški muzej", državo pa bi prepustili tujcem. To pa sliči na IZDAJO DRŽAVE, kar bi moralo biti kaznivo.
IgorP
Kraševka Lepše bi bilo, če bi namesto sliči napisala - je podobno!!! Narod in ozemlje pa so prepustili tujcu laški priliznjenci in naci Domobranci! Ve se kdaj!!!!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.