Uroš Mlakar, Teta Frida: "Vse pogosteje se dogaja, da na razgovor za službo pride mlad človek z mamo."

Uroš Mlakar je ustanovitelj in soustanovitelj več podjetij, ki se je v podjetniške vode podal že kot srednješolec. Danes se podpisuje pod zgodbo o priljubljeni čokoladni znamki Teta Frida, pri kateri pa še zdaleč ne gre samo za slaščice. V intervjuju za naš portal nam je podrobneje opisal svojo podjetniško pot in vizijo, pa tudi izzive, s katerimi se srečuje kot podjetnik. 

Za vas pravijo, da ste serijski podjetnik. Katero je bilo vaše prvo podjetje in kdaj ste ga ustanovili?

Ustanovil ali soustanovil sem res že vrsto podjetij na zelo različnih področjih, od gradbeništva, telekomunikacij do proizvodnje hrane. Začel pa sem v bistvu v medijih, najprej kot novinar na RTV Slovenija, kasneje pa nekaj let v Nemčiji na Deutsche Welle. Povsem logično je, da je bilo z mediji povezano tudi moje prvo podjetje Hiša idej, ki sem ga kasneje prepustil sodelavcem. V resnici sem ga ustanovil še pred maturo, zares zagnal pa po vrnitvi iz Nemčije. Ukvarjali smo se z radijsko in televizijsko produkcijo in izvedbo večjih dogodkov. V Slovenijo sem takrat denimo pripeljal velike produkcije iz londonskega West Enda, pa tudi Davida Copperfielda v Ljubljano. Takrat sem imel 25 let, v polni funkciji že dve podjetji in izvedba tega posla je bila zares izjemna izkušnja. Še dva tedna pred dogodkom je izgledalo, da se ne bo izšlo, na koncu pa smo razprodali dva šova v Hali Tivoli v enem dnevu. 

Širši javnosti ste najbolj poznani po verigi slaščičarn Teta Frida. Kako ste prišli na to poslovno idejo in kako se je razvijala skozi leta?

V bistvu se je zgodila precej spontano, predvsem pa iz nuje. V času največje krize sem v Mariboru gradil večji namestitveni objekt. Hrbet so mi obračale banke, na projektu so propadala gradbena podjetja, v nekem trenutku sem gradil samo še na zaupanje izvajalcev in vmes bil dolžan že milijone. Da sem zadevo sploh lahko zaključil, sem vmes naredil svoje gradbeno podjetje, večino objekta uspešno prodal, ostala pa mi je restavracija. V tem obdobju so se restavracije prej zapirale kot odpirale, zato mi ni preostalo drugega, kot da posel zaženem sam. In želel sem, da imamo res vrhunsko ponudbo 100% naravnih sladic. To je bil štart zgodbe, ki ima danes največjo mrežo sladkih kavarn po Sloveniji, čokoladni izdelki pa se prodajajo na več sto prodajnih mestih v Sloveniji, pa tudi v tujini.

Menim, da največji napredek družbi lahko zagotovijo prav socialno odgovorni podjetniki.

Kako ste poslovno preživeli epidemijo covida, kaj ste se naučili iz tega?

Ni nam bilo lahko, covid nam je navrtal veliko luknjo. Z danes na jutri smo ostali brez večine prihodkov, naša proizvodnja in trgovski program sta bila v začetku. Kljub temu sem takrat sodelavcem dejal, da bomo krizo izkoristili za rast. In res smo se preselili v novo proizvodnjo, ki obsega 3.500 m2, vmes smo že pridobili najzahtevnejše prehrambene varnostne standarde, proizvodnjo dodatno tehnološko nadgradili in celotno upravljanje digitalizirali. Ustvarili smo platformo za nadaljnjo širitev.

Načrtujete širjenje v tujino? Je s tem povezan tudi vaš trenutni investicijski cikel, za katerega ste dobili tudi nepovratna sredstva? 

Sčasoma ste se začeli ukvarjati tudi s turizmom …

Prejšnja proizvodnja je bila v nekdanji čolnarni ob Dravi, in ko sem kupil tudi sosednje zemljišče, se je kar sama porodila ideja o čokoladnem glampingu, v katerega smo investirali skupaj s prijateljema. Mnogi so dvomili v luksuzni resort ob Dravi, a do danes so o nas poročali in nas obiskali največji svetovni mediji, od Forbesa do Lonely Planeta. Globalna produkcijska hiša Paramount Pictures je pri nas celo posnela eno epizodo oddaje The Wonderful World of Chocolate, ki se je predvajala na televizijskih mrežah po vsem svetu, premierno pa dve leti nazaj na Channel 5 v Veliki Britaniji.

S čim se še ukvarjate?

Moj fokus v tem trenutku je Teta Frida oziroma Naturalica Foods. Občasno in mimogrede še zaidem v kakšen nepremičninski posel, a bistveno bolj previdno kot pred leti. (smeh)

Jezi me, ko vidim, s kakšno lahkoto politiki namenijo denar za kakšno politično odločitev, sploh kakšno dokapitalizacijo, sami ga pa istočasno dobrovoljno zbiramo za zdravljenje naših otrok v tujini.

Kakšno je stanje glede kadrovske situacije v vaših podjetjih? Še zlasti v gostinstvu je zadnje čase velika težava dobiti kadre. Kako jih dobiti in tudi zadržati? Kako ustvarjate prijetno delovno okolje za ljudi?

Da bo prišlo do tega izziva, smo zaznali že pred korono. Hvala Bogu smo se dovolj hitro transformirali v sistem, ki z manjšimi enotami ustvarja bolj neposreden, skoraj družinski stik med vodji in zaposlenimi. Sicer pa smo atraktiven delodajalec. Za zaposlene je res vrhunsko poskrbljeno, imamo pa izzive najti kvalificirane ljudi, ljudi z znanji. Drugi izziv pa so nove generacije, ki imajo drugačen odnos do dela in odgovornosti. To, da se vse pogosteje dogaja, da na razgovor za službo pride mlad človek z mamo, je zelo zaskrbljujoče.

Ponujate storitve, ki so nekako v kategoriji »dobrega počutja«, razvajanja, tako glede kulinarike kot turizma … vidite kako globlje poslanstvo v svojem delu? (Nenazadnje človeka malokaj tako razvedri kot dobra hrana v prijetnem okolju …)

Uporabljate 100-odstotno naravne sestavine. Je to izziv? 

Doma ste v prehrambni industriji. Kje vidite njen glavni problem?

Sam vidim veliko težavo v prereguliranosti, ki ob sočasnih cenovnih pritiskih pripelje do tega, da je za proizvajalce najbolj varno in najlažje uporabljati vse možne umetne aditive.

Veliko se govori o ceni košarice, zelo malo pa se danes govori o kvaliteti hrane v tej košarici. Jemo Slovenci kvalitetno hrano?

Kako ocenjujete podjetniško situacijo v Sloveniji? So v Sloveniji dobri pogoji za razvoj podjetništva? Kaj je v redu zastavljeno, kaj bi moralo biti boljše? Česa bi si vi kot podjetnik še želeli od države?

Sam si želim, da bi bila država moj zaveznik. Zelo spoštujem servis, ki ga imamo v Sloveniji, in v tem kontekstu nimam težav s plačilom davkov. Videl in delal sem tako v najbogatejših kot v najrevnejših državah tega sveta in sem hvaležen, da živim in delam v urejeni državi. Nimam pa več občutka, da ta napreduje. Namesto da bi imeli manj birokracije, to še dodajamo. In vsaka nova ideja, ki se porodi, je bolj kot ne na plečih gospodarstva. Seveda me jezi, ko vidim, s kakšno lahkoto politiki namenijo denar za kakšno politično odločitev, sploh kakšno dokapitalizacijo, sami ga pa istočasno dobrovoljno zbiramo za zdravljenje naših otrok v tujini.

vsaka nova ideja, ki se porodi, je bolj kot ne na plečih gospodarstva

Kako ste od leta 1991 pa do danes videli razvoj podjetniške kulture, podjetništva v Sloveniji?

Če so bili v devetdesetih podjetniki avanturisti in pogumneži, so danes predvsem tisti, ki nase prevzemajo nadpovprečna tveganja in bremena. Žal mi je, da politiki nanje lepijo predikate, kot sta tajkuni ali oligarhi. V Sloveniji so to morda tisti, ki so obogateli v času divje privatizacije, sicer pa je velika večina podjetnikov velikih garačev, ki ves svoj čas, vse svoje premoženje zastavljajo za to, da se njihovo podjetje skupaj z zaposlenimi lahko razvija. Nesprejemljivo je, da ko podjetnik proda podjetje in podari več deset milijonov lokalni skupnosti, politika po njem na polno udari ali ga ignorira, namesto da bi mu izročila odlikovanje za odgovornega in socialnega podjetnika, s čimer bi navdihnila tudi vse ostale.

Stike imate s številnimi podjetniki. Smo kot narod podjetni ali smo bolj zadržani?

Večina podjetnikov je garačev, ki ves svoj čas in vse svoje premoženje zastavlja za to, da se njihovo podjetje skupaj z zaposlenimi lahko razvija.

Ali izobraževalni sistem »proizvaja« potrebne ljudi za gospodarstvo?

Nove generacije so spoznale, da paradigma “uči se, da boš imel dobro službo”, ne velja več, ob trenutnem pomanjkanju kadrov še toliko bolj. Ne spomnim se, kdaj bi tudi mi komu zares pogledali pri zaposlitvi njegove dokumente o izobrazbi, ključno je znanje. Seveda je izobrazba pomembna, še bolj pa odnos do dela, do ljudi, želja po spremembi in napredku in predvsem po prevzemanju odgovornosti. Nič od naštetega ti šolski sistem ne da na pravi način. S tem, ko že v osnovni šoli jemljemo učiteljem vso avtoriteto, delamo celim generacijam veliko škodo. Generalno mislim, da bi morali izobraževalni sistem bolj povezati s prakso, kot je to denimo urejeno v Nemčiji. Najkasneje z umetno inteligenco pa bo trenutni šolski sistem zelo trčil v steno.

Kaj bi svetovali človeku, ki razmišlja, da bi se podal na podjetniško pot? Kaj mora imeti dober podjetnik?

Ključni sta strast in predanost ideji. Pomembno je biti pripravljen na težke situacije, podrejanje zasebnega življenja, nenehno učenje in prilagajanje, saj se trg in tehnologije hitro spreminjajo. Predvsem pa je treba verjeti, da je vse mogoče.

Preberite tudi o projektu Tete Fride v Afriki in pogledu Uroša Mlakarja na sodobne migracijske tokove: Iz prve roke – Kako opolnomočiti Afričane in ustaviti ilegalne migracije.