Umetnost kompromisa. Zdrava (kmečka) pamet. To je še edino, kar nas morda ustavi na poti samouničenja

Po prvem mesecu letošnjega leta in pri vsej koncentraciji politično-gospodarskih norosti, ki se dogajajo, je videti, kot da je čas dobrih želja, obljub o spremembah ter novoletnih zaobljub o vsem drugačnem minil. Najhuje pri vsem skupaj je, da ni samo minil, ampak je svet okrog nas zavil v slepo ulico. In to z vso možno hitrostjo. Vendar ni prepozno. Prvi mesec je šele naokoli, ampak s tem zadnji čas, da rečemo dovolj! Dovolj vsi, ki v največji ali najmanjši meri vplivate na življenja svojih sodržavljanov. Vsi skupaj se ustavimo in si upajmo reči, da je čas za razum in čas za razumnost. V vsem in pri vseh.

Preprosto preveč pozornosti v naši družbi in državi dobijo skrajnosti. Skrajnosti v idejah, izvedbah. Predvsem pa najnevarnejša skrajnost od vseh – dvojni vatli. Namreč, naš politični diskurz in družbeno sobivanje je preprosto postalo noro. Ni druge besede – NORO. Po eni strani lahko beremo o tem, da je besedna zveza v hramu svobode govora »lepa ženska« verbalni napad »na osebne okoliščine«. Obenem pa bi se marsikdo v tej državi strinjal, da je človek, ki me je v petek sredi centra Ljubljane pogledal v oči in se mi z metra razdalje zadrl »smrt janšizmu«, le izražal svoje politično prepričanje.

Pa celotna situacija dvojnih vatlov ad absurdum niti ni nova, samo preprosto zlorabljena do obisti. Tako sem pred leti že pisal kolumno na Domovini, da se moram postaviti v vrsto z domobranci, ker želim zastonj avtobusni prevoz za upokojence po Ljubljani. Takrat sem zaključil: »Ali če nadaljujemo z Logarjevimi obljubami: boljšo cestno ureditev, boljšo mestno zdravstveno oskrbo, enotno aplikacijo za meščane, participativni proračun, zmanjšanje poplavne ogroženosti ipd.? Če nas skrajna levica prepričuje, da si zaradi strinjanja s takimi idejami človek zasluži naziv domobranec, potem pa prav. Sem pač domobranec. Stare besede, ki bi morale ostajati v zgodovinskih učbenikih, bodo očitno pridobile moderen kontekst. Nič novega in nič hudega. Smo pač domobranci vsi tisti, ki si ne želimo župana, ki je bil osumljen spolnega napada in korupcije. Smo pač domobranci vsi tisti, ki se ne strinjamo s kulturo sovražnega govora in nedialoga, ki jo goji sedanji župan.«

Vsi skupaj se dajmo ustaviti in si upati reči, da je čas za razum in čas za razumnost. V vsem in pri vseh. 

Pa Slovenija seveda ne ostaja le pri svojih problemih in norostih »s polno brzino«. Podobno kot svet ne. Teroristična organizacija na Bližnjem vzhodu, ki ženske obravnava kot sužnje, je oktobra lani vdrla v Izrael in na glasbenem festivalu v puščavi ustrelila več sto mladih. Ulice po svetu pa so polne parad v podporo strelcem, ki jih vodijo prav takšni ljudje, kot bi bili na glasbenem festivalu v puščavi. Da ne bi o LGBT gibanjih, ki izražajo podporo gibanjem, ki bi jih po svojem prepričanju kamenjali zaradi te njihove »osebne okoliščine«, če uporabimo jezik mladih poslank slovenskega parlamenta. Če to ni na meji standarda za samoprijavo na kakšno svetovanje zaradi nevarnosti samemu sebi, nam pa tudi Bog pomagaj. In, upajmo, da Bog, ki ne podpira kamenjanja na podlagi »osebnih okoliščin«.

Vendar norosti niso dobile prostora samo v političnem diskurzu. Dobile so ga v znanstvenem, na katerega se politika tako rada opira. Govorimo o zelenem prehodu v Bruslju in načrtujemo milijonske investicije v sintetično hrano, umetno ustvarjeno meso in podobno. Obenem pa je kmet postal glavni problem onesnaževanja in cilj vedno večjih birokratskih bremen. Menda vse to podpirajo dejstva in številke. Za katere pa prej kot slej ugotovimo, da so pretirane ali celo zlagane zaradi parcialnih interesov nekaterih. 

Pri tem, da so migracije ena največjih točk političnih manipulacij in dvojnih standardov. Ena stran vpije: Posiljevalci! Druga pa: Doktorji znanosti! Tako smo se tukaj znašli na točki, kjer je debata praktično nemogoča in najglasnejši mikrofon dobijo ekstremi. »Nikakor pa se ni mogoče strinjati, da mora Evropa postati teren 'evangelizacije' drugih kultur, zato ker ima trenutno demografski problem; da moramo pristati na zmanjševanje dosežkov na področju pravic svobode govora, ženskih pravic, zato da bi se druge kulture v Evropi počutile bolj doma. Kajti Evropa bo za druge kulture zanimiva toliko časa, dokler bo ekonomsko razvitejša od domačih krajev. Hkrati pa se ne želijo zavedati, da je njena ekonomija zgrajena ravno na etični in vrednostni podstati, ki jo želijo razgraditi. V globaliziranem svetu Evropa tako ni toliko lokacija, kot je koncept in način. Koncept in način pa se da implementirati tudi zunaj geografskih meja evropskega kontinenta. Seveda, če se bo ta koncept, skozi dejanja naših politikov, zazrl raje v svoje korenine, kot pa v (nedelujoče) tiranske sanje vedno sveže avantgarde,«  sem zapisal leta 2018 za Domovino.

Družbeno razumno liberalen, a ne »woke« neumen. Fiskalno zdravo načrtovanje, a ne kruto do malih ljudi. Je to res tako težko?

Vse to pa je verjetno zaradi krize voditeljstva, ki jo imamo v zadnjih desetletjih. Globalno. Pri tem so slovenski razlogi za to tudi specifični. Kot zlovešča prerokba pa se uresničuje napoved iz 2017: »Ne glede na srednjeročno menjavo generacije politikov. Vsak poskuša obvarovati svoj vrtiček, vendar hkrati ne spozna, da ravno ta taktika pomeni, da bo posamezni vrtiček vedno manjši. Vedno znova so nam tako obrnili glavo, da smo jim nastavili še drugo lice. In to se nam bo dogajalo, dokler ne bomo dojeli, da je potrebno ubrati drugačno pot. Za začetek lahko začnemo s tem, da nehamo pristajati na levičarsko interpretacijo ločitve Cerkve in države. In da 'politika' med katoličani izgubi konotacijo negativne besede, tabu teme, ki nima mesta v katoliškem občestvu.« Z ukoreninjenimi vrednotami in sodobnimi metodami smo lahko tudi »janšisti«, »domobranci«, »konservativci«, »nazadnjaki« razumen in razumljen del sodobne demokratične družbe 21. stoletja.

Slovensko specifično pa je tudi to, da je čas »izgovarjanja« na sistem in na nepravično razdeljen »teren« prežvečena tema do onemoglosti. Do neke mere je to dejstvo, do neke mere pa zelo slaba tolažba. Tolažba za nekatere generacije in nerazumen izgovor za nove generacije. Toda o tem več kdaj drugič.

Zato si za leto, ki ima še enajst mesecev, želim, da bi si preprosto vzeli nekaj minut in se vsi skupaj zavedli ene besede demokracije: kompromis. Umetnost kompromisa. Zdrava (kmečka) pamet. To je še edino, kar nas morda ustavi na poti samouničenja. Pri nobenem vprašanju ne moremo priti do nekakšne sredine. Družbeno razumno liberalen, a ne »woke« neumen. Fiskalno zdravo načrtovanje, a ne kruto do malih ljudi. Je to res tako težko?

Temu bom sledil kot urednik spletnega portala, ki vas ga prebira vedno več in smo vam za to s celotno novinarsko in komentatorsko ekipo hvaležni. Hvaležni smo našemu uredniku Roku Čakšu za preteklih osem let in za brazdo, ki jo je oral v tem zasledovanju razuma in razumljenosti v slovenski medijski krajini, da nam je vsem sedaj nekoliko lažje. Brazda je začrtala smer, ki se je držimo naprej: biti unikaten medij na vse bolj polarizirani domači medijski sceni.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
12
Ljudsko petje
09:15 - 12:15
JUL
12
JUL
12
Mohorjev večer
20:00 - 22:00