Levi in desni ekstremi ter »odprtost« Evrope

Pred dnevi je bil v Financah objavljen komentar z naslovom »Levičarji, kdo vam daje pravico do tujega?« izpod peresa Petre Sovdat. V komentarju upravičeno izraža nestrinjanje glede zadnjih Kordiševih izjav o nacionalizaciji ter podobnih neumnostih, ki so doživele svoj vrhunec v prejšnjem stoletju. Še vedno pa zaradi njih trpijo v Venezueli in nekaterih drugih koncih sveta. V Sloveniji, hvala Bogu, pri takih izjavah, vsaj zaenkrat, trpijo samo narodovi živci in twitter profili.

Levo in desno

Avtorica je takoj postavila na enako stopnjo nevarnosti tudi desno stran političnega pola. Zapisala je naslednje: »Ne moremo pa se leta 2018 pogovarjati o ustavno zagotovljenih pravicah, kot je zasebna lastnina. Tu je meja. S tem se ne smemo zafrkavati. In enako preveč molčimo ob razraščanju nacionalizma s skrajno desnega volilnega pola.«

Zgodovina odnosov večin medijev temu ne more pritrditi. Ko nek politik izjavi karkoli, kar diši po pripadnosti narodu in narodni zavesti, je s strani velike večine medijske krajine označen za nacionalista.

Kaj je ekstremno levo in kaj ekstremno desno? Vsebinski komunisti, ki se postavljajo z oznako »demokratični socializem«, sedijo v slovenskem parlamentu ter zagovarjajo omejitve vsakršni zasebni pobudi. Efektivno zagovarjajo socializem, ki je demokratičen le toliko, kolikor nima moči in primerne geopolitične situacije, da bi ga uvedli nedemokratično. In to celo priznavajo vsako leto, ko slavijo mite in legende druge svetovne vojne.

Ne ekstremna desnica ne levica nimata mesta v demokratični družbi. Vendar za to moramo imeti pošten temelj, kaj je ekstremno. Na obeh polih.

Obenem je potrebno zavedanje, da ekstremno desno ni zahtevanje razlikovanja med ekonomskimi migranti in političnimi begunci; to ni vpraševanje, če so stroški, ki nastanejo z migrantsko problematiko res upravičeni in to ni bojazen pred kulturnimi vplivi migracij. Vse to zaznamuje odgovoren odnos konservativnega politika, ki si želi za svoj narod mesto med demokratičnimi družbami zahodnega sveta. »Šiško« pojav je le zaigran dodatek, ki vsa ta vprašanja (dogovorjeno) demonizira in odriva razumno debato.

Ne ekstremna desnica ne levica nimata mesta v demokratični družbi. Vendar za to moramo imeti pošten temelj, kaj je ekstremno. Na obeh polih.

Odprtost Evrope

Avtorica nadaljuje svoje pisanje s povedjo: »Kam je – v konjunkturi, ob pomanjkanju delovne sile, ko bi morali biti zadovoljni z življenjem – izpuhtel duh odprtosti Evrope?!« Duh odprtosti Evrope. Termin, ki je v prevladujoče liberalistični Evropi ena najbolj zlorabljenih besednih zvez.

Odprtost Evrope v tem pogledu je Evropa, kot si jo želi mednarodni liberalizem, ki ga zanimajo le številke četrtletij. Evropa ni bila nikoli odprta za pripadnike iz drugih kulturnih okolij, katerih ideje Evropi niso prinesle velike dodane vrednosti. Evropa je naredila največji razvojni in posledično gospodarski skok, ko je bila kulturno v veliki večini monolitna. Krščanska.

Ta bolj kulturni kot verski element ji je dal vse to – temelj za kapitalizem skozi etiko dela in za človekove pravice skozi neponovljivost posameznika. Vse to, kar jo je skozi stoletja naredilo veliko, je derivat njene kulturne monolitnosti. Bolj kot smo se pomikali stran od tega, bolj krvava je bila evropska (in svetovna) zgodovina.

Evropa je naredila največji razvojni in posledično gospodarski skok naprej, ko je bila kulturno v veliki večini monolitna. Krščanska.

Zanimivo, pa je bila ves ta čas intelektualno odprta za tuje ideje, vendar jih je vse »prefiltrirala« skozi lastna prepričanja in vrednostno podstat ter jih primerno implementirala. S tempom in kvantiteto, ki jo je prenesla, da si ne bi zamajala lastnih kulturnih in konceptualnih temeljev.

In za tako odprto Evropo bi bili lahko vsi, levi in desni, liberalni in konzervativni. Evropa, ki je odprta za težave drugih kontinentov in jih pomaga reševati pri njih doma; Evropa, ki razume, da je njen standard boljši od velike večine sveta in da lahko svoje bogastvo solidarnostno deli z drugimi.

Nikakor pa se ni mogoče strinjati, da mora Evropa postati teren »evangelizacije« drugih kultur, zato ker ima trenutno demografski problem; da moramo pristati na zmanjševanje dosežkov na področju pravic svobode govora, ženskih pravic, zato, da bi se druge kulture v Evropi počutile bolj doma.

Kajti Evropa bo za druge kulture zanimiva toliko časa, dokler bo ekonomsko razvitejša od domačih krajev. Hkrati pa se ne želijo zavedati, da je njena ekonomija zgrajena ravno na etični in vrednostni podstati, ki jo želijo razgraditi.

V globaliziranem svetu Evropa tako ni toliko lokacija, kot je koncept in način. Koncept in način pa se da implementirati tudi zunaj geografskih meja evropskega kontinenta.

Seveda, če se bo ta koncept, skozi dejanja naših politikov, zazrl raje v svoje korenine, kot pa v (nedelujoče) tiranske sanje vedno sveže avantgarde »kaviar komunistov«.