Retorika levičarjev je vse bolj napadalna. Bomo nastavili drugo lice?

Bližajo se volitve in temu primerno se spreminja retorika. Ste opazili nove infografike na družbenih omrežjih? Povečano število različnih objav, tvitov in podobnega? Ste opazili tudi testne napade na katoličane in RKC? Namreč temu smo priča v zadnjih tednih. Testiranje terena, kakšen je odnos do verujočih, še posebej seveda katoličanov in do Katoliške Cerkve v Sloveniji, da bo temu primerno prilagojena kampanja v pomladnih mesecih.

Iste teme, nova ostrina

Paradni konj tega testiranja je seveda sprožen postopek za spremembo ustave na področju obveznega šolstva. Iz dneva v dan lahko spremljamo mešetarjenje glede matičnega odbora za šolstvo, pa nestrinjanje predsednika parlamenta z napovedano spremembo ustave, uporom nekaterih drugih poslancev in navzkrižnimi predlogi. Očitno je bil javni in manj javni odmev bolj negativen, kot so pričakovali.

Znova se pojavljajo članki, ki problematizirajo zaključek denacionalizacije, ki se vleče že 25 let. Obenem pa državna stran na vse načine zavlačuje realizacijo zadnjih 138 zahtevkov, ki jih levi mediji označujejo kot »najtežje denacionalizacijske zadeve«: določene gozdove, dele obale Bohinjskega jezera, slapa Savice ipd.

Ob tem se je pojavila nova priložnost za še eno oškodovanje upravičencev, saj je Janko Veber (SD) predlagal, naj parlament sprejme predlog, da se višina odstotka zamudnih obresti preprosto prepolovi, saj bo drugače strošek za državo velik. In to levi medij opiše kot dejanje, ki bo »pristriglo peruti« denacionalizacijskim upravičencem.

Retorika z leve je vedno bolj neprizanesljiva in napadalna. Predvsem iz mladih vrst, ravno iz vrst, kjer bi pričakoval priložnost za dialog.

Skrajna desnica?!?

Za največjo opozicijsko stranko se sistematično v medijih pričelo uporabljati termin »pristriglo peruti«. Kar to ni, čeprav morda z nekaterimi politično nespametnimi potezami izključevanja lahko deluje neprijazno. Vendar to ni razlog, da bi jih enačili z neofašističnimi in drugimi skrajnimi desnimi gibanji.

Kako se je to v preteklosti obrestovalo, denimo Mladini, vemo. S tem se le dela prostor za Šarčevo stranko, kot ponovno nekaj sredinskega, včasih malo levega, včasih malo desnega. Seveda s podtonom izbirnega »krščanstva« njenega predsednika.

Vsi ti napadi, ta agenda ni nič novega. Čakamo lahko samo še na kako »partizani-domobranci« temo, da bo mera polna. Retorika z leve pa je vedno bolj neprizanesljiva in napadalna. Predvsem iz mladih vrst, ravno iz vrst, kjer bi pričakoval priložnost za dialog. Na žalost ni tako. Miti brez izkušnje prejšnje realnosti in teorija brez prakse pač puščata posledice.

Iste napake, novi ljudje

Bomo dovolili, da se to dogaja brez odziva? Smo se tega tako navadili, da smo otopeli za določeno raven napadov na nas? Glede na trenutno dogajanje bomo na desni ponovili iste napake, kot smo jih počeli do sedaj. Ne glede na srednjeročno menjavo generacije politikov. Vsak poskuša obvarovati svoj vrtiček, vendar hkrati ne spozna, da ravno ta taktika pomeni, da bo posamezni vrtiček vedno manjši. Vedno znova so nam tako obrnili glavo, da smo jim nastavili še drugo lice.

In to se nam bo dogajalo, dokler ne bomo dojeli, da je potrebno ubrati drugačno pot. Za začetek lahko začnemo s tem, da nehamo pristajati na levičarsko interpretacijo ločitve Cerkve in države. In da »politika« med katoličani izgubi konotacijo negativne besede, tabu teme, ki nima mesta v katoliškem občestvu.

Katoličani smo poklicani, da v družbi udejanimo družbeni nauk Cerkve in živimo po njem. Pri tem je mesto Cerkve, da jasno in dosledno komunicira svoje sporočilo, da podpira vzgojo mladih v odgovorne državljane in dejavne katoličane, da analizira slovensko politično ponudbo skozi oči družbenega nauka.

To pa nam tudi olajša vsakokratno volilno izbiro. Politiki, ki ne spoštujejo svetosti življenja, ki se ne strinjajo z objektivnim obravnavanjem naše preteklosti, ki zagovarjajo ustavno neenakost osnovnošolskih otrok, pač ne morejo biti naši politiki. Pa če so nam še toliko všeč na površini volilnih obljub.