Ukrajina lahko še vedno izgubi vojno. Nekatere stvari je treba povedati naravnost

Vir: Twitter

»Ukrajina lahko še vedno izgubi vojno. Nekatere stvari je treba povedati naravnost,« je bil za Kyiv Independent jasen vojni dopisnik Francis Farrell. Če po novem vemo, da je bila pred dobrim letom situacija že zrela za premirje, a je Zahod ni podprl, stvar postane še toliko bolj tragična. Videli bomo, da je Zahod zajahal tigra, ki ga vse težje obvladuje. A žrtev vsega skupaj ne bo le Ukrajina. Morebiten neuspeh Zahoda kot enega od globalnih blokov bi dolgoročno lahko tlakoval pot v pekel vsem nam. V zadnjih dneh razkrita ozadja konflikta namreč ne obetajo nič dobrega.

Vemo, kdo je kriv za neuspeh protiofenzive

Nedavno je ukrajinsko protiofenzivo kot neuspešno označil celo predsednik Volodimir Zelenski, medtem ko se je načelnik generalštaba Valerij Zalužni na široko razpisal o neperspektivnosti nadaljevanja bojevanja po dosedanjem modelu. To smo že pred kake pol leta vedeli vsi in za neuspeh največji del krivde nosi Zahod. Preveč je bilo obotavljanja in obljub s figo v žepu. Govorim o strelivu za težka orožja, Leopardih, Abramsih, HIMARS-ih, ATACMS-ih in lovskih letalih. Dali so premalo in prepozno. Zakaj torej, če naj bi se na ukrajinskem bojišču odločalo o usodi sveta?

Splošno sprejeto stališče je bilo, da Zahod Ukrajini ni zaupal, prvič, ker bi lahko z naprednimi sistemi delovali na občutljive ruske cilje ter s tem sprožili jedrsko vojno, ter drugič, v primeru ukrajinskega poraza bi velike količine zahodne tehnologije prišle v ruske roke. V tedaj javno znani paradigmi razumljivo; neizkušeni ukrajinski vrh bi lahko vojno pošteno zavozil. A niso povedali vsega. Tudi tega ne, da je skorajšnje premirje v režiji Turčije, ki bi lahko rešilo večino ozemeljske celovitosti Ukrajine in na deset tisoče življenj, padlo v vodo.

Velik potencial pogajanj

Sicer nisem njegov navijač, a predsednik Erdogan je tedaj resnično storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi med sprtima stranema zavladalo trajno premirje. Ukrajinsko delegacijo je tedaj vodil predsednik poslanske skupine stranke Zelenskega David Arahamija. Gruzijec je za ukrajinsko televizijo 1+1 nedavno podal intervju, v katerem razkriva podrobnosti lani spomladi dogovorjenega premirja, ki je bilo glede na nadaljnji razvoj dogodkov za obe strani zelo, zelo ugodno.

Ukrajina bi obdržala svoje celotno ozemlje razen Krima, Donbas bi dobil avtonomijo in ruščina status enega od uradnih jezikov, Ukrajinci pa bi se zavezali k nevtralnosti. V bistvu bi ponovno uveljavili protokol Minsk II, za izvajanje pa bi skrbela Nemčija in Varnostni svet OZN. Da je do dogovora dejansko prišlo, je med drugimi potrdil tudi nemški kancler Olaf Scholz.

Danes se takšen scenarij sliši sanjsko in verjeti je, da sta se tedaj za njegovo uveljavitev zavzemali obe strani. Ukrajina še ni imela vzpostavljenih logističnih tokov, posedovala pa je vsekakor premalo sredstev za resno vojno. Na drugi strani so Rusi tvegali točno to, kar se jim je kasneje zgodilo: ogromne človeške izgube, finančno ter materialno izčrpavanje in izobčenje s strani Zahoda ob velikih domačih političnih težavah.

Ukrajina je sicer imela pomisleke in je za pristop k dogovoru zahtevala varnostne garancije. Kdor je že kdaj slepo zaupal Moskvi, ve, kako se je romanca končala, in tako bi lahko nevtralna Ukrajina v primeru vojne ostala na suhem. Obstajala je namreč velika verjetnost, da Kremelj kljub dogovoru izzove nove vstaje v LNR in DNR. Za varnostna zagotovila v slogu Natovega petega člena bi na ukrajinsko zahtevo skrbele tako Rusija in Kitajska kot tudi ZDA, Nemčija, Kanada, Velika Britanija, Francija, Italija, Poljska, Izrael in Turčija. Glede na resnost in interese nedvomno pravi izbor držav, ki bi z uravnoteženjem interesov lahko zagotovile dolgoročno varnost.

Niso hoteli ali niso smeli podpisati?

A Kijev je kmalu odstopil od dogovora. Kot razloge je slišati različne navedbe, ki pa jim je težko verjeti. Ena je, denimo, da bi morali spreminjati ustavo ter iz nje izvzeti zastavljeni vstop v NATO. Ustava se s takšno enotnostjo, kot jo ima trenutno Verhovna rada, spremeni v nekaj dneh. Še posebno, če prepreči grozote vojne. Drugi razlog naj bi bila grozodejstva v Buči; Ukrajinci naj bi se zaradi njih ne bili več pripravljeni pogovarjati z Rusi. A tudi v tem ni logike: premirje bi takšna grozodejstva lahko le preprečilo, vojna pa jih je zagotovo pomnožila. In ob premirju bi Rusija dobila možnost recimo temu »častnega« izhoda iz konflikta, kot je v začetku vojne svetoval nekdanji šef britanske MI6. Za storjeno bi se lahko celo pokesala (verjetno se ne bi, a to možnost bi imela) in skupaj s pajdaši dala obsoditi tistega Kirgiza, ki je poveljeval zločinski brigadi.

Kot sem že večkrat izpostavljal, so odločitve Kijeva podrejene dejavnikom iz tujine. S podrejenostjo so pogojena sredstva, s katerimi se Ukrajina lahko bojuje za svobodo. Farrell na tem mestu celo trdi, da Zahod noče popolne ukrajinske zmage. To seveda ne velja za kakšne Poljake ali Fince, ampak za tiste, ki trenutno odločajo. Z veliko tesnobe moram temu vsaj delno pritrditi, saj dejstva govorijo temu v prid.

Kmalu za tem, ko sta v Turčiji strani dosegli dogovor, je v Kijev nenapovedano priletel tedanji britanski premier Boris Johnson ter dejal, naj Ukrajina sploh ničesar ne podpiše, naj se le bojuje. Tako se je tudi zgodilo.

Kljub temu, da to niso iz trte izvite zgodbe, saj o njih ne pišejo neki obskurni »resnicoljubni« mediji v službi Moskve, temveč ugledni portali, kot so Business Insider, Newsweek in Financial Times, pa tudi Jerusalem Post ali The Times of Israel, je večina politike in diplomacije na Zahodu tiho. V Ukrajni pa je v medijih (Kyiv Post, Kyiv Independent) moč slediti odkriti debati o usodi vojne, naroda in države. In marsikatera ukrajinska ugotovitev Zahoda ne prikazuje v tako lepi luči, kod bi ga lahko, če bi se ta preudarneje obnašal.

Ukrajinci z vse manj podpore, Rusi v totalno vojno?

Vidi se, da sta narod in politika nezadovoljna, in s tesnobo se vsi sprašujejo, do kdaj bo še trajala zahodna podpora Ukrajini. Kyiv Independent je, denimo, objavil podkast z naslovom »Ali Ukrajina izgublja vojno?«. V tej fazi je vojaško sicer ne izgublja, ker nobena stran ni sposobna priti čez utrjene položaje druge strani. Pomembno pa je, da gledamo srednje in dolgoročno. Tu pa je pomembna tudi geopolitika, ki izhaja iz pričujoče vojne.

V omenjenem podkastu tako Frances Farrell pove, da je bil primarni cilj Zahoda izčrpati Rusijo do stopnje nezmožnosti vojaških operacij izven svojih meja. Temu verjamem, saj gre nenazadnje za nesporni nauk Sun Cuja in malo sodobnejšega von Clausewitza. A napačno je bilo mišljenje, da bo Rusija ostala samostojen dejavnik. Kot taka se je v resnici dodobra izčrpala in je izgubila svoj dosedanji status in vpliv, a je postala del protizahodnega bloka skupaj s Kitajsko in velikim delom muslimanskega sveta. Zahod je v tem primeru intelektualno zatajil in ni pokazal nikakršne strateške ali državniške modrosti.

Rusija se po poročanju The Telegrapha pripravlja na totalno vojno s predvidenimi vojaškimi izdatki v višini 10 % BDP za leto 2023. V tej fazi vrnitev na čas pogajanj politično ni več možna. Medtem pa, ko mi Zahodnjaki ugotavljamo, katerega od 369 spolov je kdo, se nasprotni blok resno oborožuje. Naša krivulja na grafu moči drastično pada, njihova pa že lep čas raste.

Kot sem predvideval že pred časom, Ukrajinci počasi ostajajo brez podpore in brez orožja, predvsem sedaj, ko se pozornost preusmerja na Bližnji Vzhod. V teh temnih časih ukrajinski narodni boj proti ruskemu škornju podpiram bolj kot kadar koli prej. Enako velja za Zahod: napake slednjega izpostavljam, ker moramo biti iskreni in se izboljšati. Zavajati pa je treba nasprotnika, ne lastne strani.

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27