Tujci slabi lastniki? To so naredili z Lekom, Ljubljanskimi mlekarnami in Slovensko industrijo jekla

Sindikati in nekateri politiki v Sloveniji še vedno strašijo pred tujimi lastniki, češ da v našo državo prihajajo le z željo po izčrpavanju podjetij v lovu na dobičke. 

A številni primeri iz prakse kažejo, da se je delovanje podjetij in zadovoljstvo delavcev po tujem prevzemu izrazito izboljšalo.

Danes na Domovini v okviru serije člankov o tujih lastnikih v slovenskih podjetjih predstavljamo tri podjetja, ki so iz državnih oziroma slovenskih rok prešle v tujo last in od takrat uspešno poslujejo oz. izboljšujejo rezultate.

Prelomna prodaja Leka

Ena najbolj znanih zgodb o prodaji je Lek, ljubljanska farmacevtska družba, ki velja za enega paradnih konj slovenskega gospodarstva. Leta 2003 ga je za 850 mio evrov kupila skupina Sandoz, ki je v lasti švicarske multinacionalke Novartis. O prodaji se je dosti pisalo, slišali smo lahko veliko tudi o razprodaji državne srebrnine neki tuji multinacionalki.

Po 14 letih od prevzema je jasno, da je poslovanje in sodelovanje Švicarjev z Lekom zgledno in primer odlične poslovne prakse. Novartis je v teh letih v družbo tako ali drugače vložil 1,6 milijarde evrov, veliko v proizvodnjo inovativnih zdravil.

Od sodelovanja sta imela koristi oba – Novartis je dobil dostop do trgov jugovzhodne Evrope, Lek pa investicije v inovacije in Novartisovo znanje oz. lahko izmenjavo znanj z eno vodilnih svetovnih farmacevtskih družb. S takimi sinergijskimi učinki protiargument, da je farmacevtska industrija vedno ena najbolj dobičkonosnih in poseben primer, težko zdrži.

V letu 2015 je imel Lek denimo 86 mio evrov čistega dobička in dodano vrednost na zaposlenega okoli 92.000 evrov (pred prevzemom okoli 75 tisoč), skoraj ves dobiček pa je namenil za dividende. Redno je zaposloval 3.350 ljudi, od 2003 do lani je v proračun vplačal 900 mio evrov dajatev, več kot 90 % izdelkov pa prek Sandozove mreže proda na tujem.

Ljubljanske mlekarne in strahovi pridelovalcev

Od ljubljanskih industrijskih velikanov je zanimiv tudi primer prodaje Ljubljanskih mlekarn, v začetku (še kriznega) leta 2013 je dobro polovico, ki je bila naprodaj že nekaj let, kupila francoska skupina Lactalis, ki je nato lastništvo prenesla na svojo hrvaško skupino Dukat.

Natančna vrednost prodaje je sicer poslovna skrivnost, govorilo pa se je o okoli 20 milijonih evrov. Takrat je v strahu pred tujim lastništvom konkurenčno ponudbo pripravila tudi skupina zadrug, Zadružne zveze in Deželne banke, a je bila ponudba Lactalisa višja.

Lactalis je navedel, da namerava razvijati proizvodne zmogljivosti in blagovne znamke, sploh na trgih jugovzhodne Evrope, in da prestrukturiranje ni na mizi.

V letih 2014 in 2015 se je poslovanje družbe izboljšalo, namesto milijona izgube v 2013 so ustvarili 4 oz. 5 milijonov čistega dobička, bistveno se je povečala tudi dodana vrednost na zaposlenega.

Slovenska jeklarska industrija in Rusi

V socializmu se je oblikovalo podjetje SIJ - slovenska industrija jekla, ki je nekako združevalo predvsem tri največje slovenske železarne/jeklarne - Jesenice, Štore in Ravne. L. 2007 so državni lastniki večinski delež za 105 milijonov evrov prodali ruski skupini Koks.

Čeprav se je takrat govorilo o netransparentnosti prodaje in o prenizki kupnini, je dejstvo, da družba v zadnjih 10 letih niza dobre rezultate v panogi, ki se večinoma seli v države v razvoju; daleč največja konkurenca prihaja s Kitajske.

V prvih 6 letih so Rusi vložili okoli 400 milijonov evrov v posodobitev proizvodnje, odpuščanj iz poslovnih razlogov ni bilo in družba še vedno zaposluje dobrih 3.000 ljudi, v letu 2014 pa so denimo prihodki skupine zrasli za 12 %.