Tržaška shoda - vračanje v preživeto preteklost?

V Trstu poteka shod neofašistov skrajnega desničarskega gibanja CasaPound, na katerem se je zbralo okoli 2000 ljudi iz vse države.

Istočasno po mestu korakajo tudi nasprotniki neofašizma. V mestu veljajo poostreni varnostni ukrepi.

Na Trgu San Giovanni so sicer danes že pridržali moška, ki sta splezala na Verdijev kip in kljub večkratnim pozivom nista hotela sestopiti z njega.

Oba shoda sicer močno odmevata v slovenskih medijih in v slovenski politiki, vendar pa je za Furlanijo-Julijsko krajino situacija močno različna. Fokus njenih prebivalcev je popolnoma drugje. Danes smo namreč govorili z novinarko, urednico in avtorico Eriko Jazbar, ki deluje v uredništvu slovenskih programov na RAI Furlanija Julijska krajina. Je tudi prejemnica nagrade za medijsko ozaveščanje slovenske družbe Združenja novinarjev in publicistov. Situacija, kot jo doživlja s prve roke je drugačna od tiste, ki nam jo želijo naslikati nekateri mediji.

Kako današnja shoda občutijo običajni prebivalci Furlanije Julijske Krajine?

"V Italiji so v ospredju vremenska ujma, ki je prizadela več dežel, med katerimi je tudi Furlanija Julijska krajina, besedilo finančnega zakona in trenja v vladni večini. V vsedržavnih medijih boste zaman iskali vesti o shodu gibanja Casa Pound v Trstu. Tudi krajevni mediji, če izvzamemo tržaške, posvečajo dogodku malo pozornosti.

V Trstu je seveda drugače, saj oba sprevoda – fašistični in antifašistični - že nekaj dni pogojujeta vsakdan občanov, za katere je danes sicer praznik zavetnika svetega Justa. Tržaški škof Crepaldi je v prepolni stolnici dopoldne daroval slovesno mašo, javnost je zvedela za ime letošnjega odlikovanca Zlatega svetega Justa. Odlikovanje, ki ga časnikarji podeljujejo že več kot pol stoletja.

V Trstu je seveda drugače, saj oba sprevoda – fašistični in antifašistični - že nekaj dni pogojujeta vsakdan občanov, za katere je danes sicer praznik zavetnika svetega Justa.

Tokrat bo šel v roke tržaški judovski skupnosti ob 80-letnici proglasitve rasnih zakonov, kar je najlepši odgovor antifašističnega Trsta, ki ga je bil Mussolini leta 1938 izbral za omenjeni proglas.

Kako se mesto Trst sooča s takima shodoma? Konec koncev shoda naj bi se, po ocenah poročevalcev, udeležilo zgolj okoli 2000 ljudi. Kako velika je dejansko organizacija Casa Pound?

Pozornost sil javnega reda, politike in občanov, ki živijo v mestnem središču, pa je na shodu skrajnežev, ki prisegajo na neofašistično ideologijo. Trst so izbrali za svojo vsedržavno manifestacijo, s katero obeležujejo stoletnico zmage Italije v prvi svetovni vojni, ki je prinesla tudi prehod naših krajev pod Savojce. Pred stotimi leti je v popoldanskih urah prva italijanska ladja, rušilec Audace, pristala ob Kettejev Molo San Carlo pred glavnim tržaškim trgom, kjer bo jutri spregovoril predsednik države Mattarella. Odtlej je to postal Molo Audace.

Casa Pound je obrobna organizacija, ki ima v Italiji in v deželi FJK maloštevilne pristaše. Okoli manifestacije, ki je tržaška prefektura ni mogla vnaprej prepovedati, ker vsaj formalno ne krši nobenega zakona, se je dvignilo veliko prahu. Sprožile so ga predvsem levičarske organizacije, katerim so se v imenu antifašizma, ki je na našem koncu še živa parola, pridružile številne sredine, tudi glavnina slovenskih. Do danes so jih našteli približno 70.

Torej izgleda, kot da ena ideja napaja drugo oziroma, da medijska pozornost enemu shodu omogoča večanje drugega. Za vse to pa je šahovnica mesto Trst. So slovenski mediji dali preveč pozornosti taki organizaciji?

Skupina Casa Pound je res lahko s takim odzivom zadovoljna, saj se je znašla v ospredju in to na čezmejni ravni. Vprašanje je, zakaj je bil potreben tak odziv, ko pa bi se lahko zaradi obrobnosti protagonistov odzvali manj vehementno. Verjetno je to zato, ker je to bila tudi potreba organizacij, ki so sprožile antifašistični shod.

V vsesplošni krizi, ki jo doživlja levica, je vračanje k sloganom iz preteklosti iskanje neke identitete, ki se je v soočanju z vprašanji današnjega časa razblinila.

V vsesplošni krizi, ki jo doživlja levica, je vračanje k sloganom iz preteklosti iskanje neke identitete, ki se je v soočanju z vprašanji današnjega časa razblinila. Vračanje v preteklost je sicer pojav, ki je na vzhodni italijanski meji pogost. Katerokoli razmišljanje, ki bi v trenutkih, kakršen je današnji, skušalo povedati, da je odgovor pretiran, pa čeprav seveda potreben, bi bilo deležno plaza nasprotovanj.

Zaradi tega večina ostaja v tišini, opazuje dogajanje v mestu, ki na praznični dan ne more zaživeti, ker je zaradi dveh manifestacij, ki se ne smeta srečati, policija povsod, lokali in trgovine so zaprti, odparkirali so avte, na trgih ni življenja. Najbolje je počakati, da vse mine brez posledic.

Dogodek je sicer res minil večinoma mirno, vsaj na "fašistični" strani. Na "protifašistični" pa je prišlo do obračunavanja med levičarji in Demokratsko stranko bivšega premierja Renzija. Skrajna levica je napadla celo nekdanjega župana Cosolinija nekdanjo predsednico dežele Serracchianijevo. Zahtevali so, naj se umakneta iz sprevoda, saj sta pri manjši skupini levičarjev nezaželjena.