Tri stvari, ki ste jih (morda) spregledali ob referendumskem soočenju na TV Slovenija

Morda vas danes prepričujejo v nasprotno, a če ste izpustili četrtkovo edino televizijsko soočenje glede referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ste zamudili marsikaj. Sploh če ste raje preklopili na imaginarni svet resničnostnih šovov, medtem ko se postavljajo pravila tistega resnično resničnega, v katerem boste glavne vloge igrali sami.

V usodnost referendumske odločitve prihodnjo nedeljo se ne bom poglabljal, saj lahko o tem na Domovini berete od kompetentnejših ljudi. Raje se bom kampanje lotil, recimo temu, obrtniško.

Kaj se je denimo o uporabljenih tehnikah prepričevanja ljudi dalo razbrati iz četrtkovega TV soočenja med petintridesetimi podporniki in nasprotniki sprememb definicije zakonske zveze?

Odgovor je, presenetljivo veliko. Izpostavimo tri glavne strategije.

Strategija 1: vzpodbujanje  Vs izogibanje javni debati

Prva diskrepanca med nasprotujočima stranema izhaja že iz same ocene, kaj jima lahko odprta javna debata, ki jo spremlja veliko število ljudi, prinese.

Strategija zagovornikov spremembe definicije zakonske zveze že od vsega začetka temelji na izogibanju javni razpravi, oziroma ljudski participaciji na to temo.  Začelo se je s sprejemanjem zakona po skrajšanem postopku, nadaljevalo s poskusom prepovedi referenduma, trenutno pa jim gre na roko minimalno število organiziranih predreferendumskih soočenj.

Največja komercialna televizija, ki se ponavadi lepi na vse, kar zanima ljudi, tokrat soočenj sploh ne organizira, nacionalka pa jih pod zakonsko prisilo po liniji najmanjšega odpora.

Slednje je zanimivo predvsem zato, ker je tematika vroča in podira vse rekorde gledanosti in obiskanosti. Največja komercialna televizija, ki se ponavadi lepi na vse, kar zanima ljudi, tokrat soočenj sploh ne organizira, nacionalka pa jih pod zakonsko prisilo po liniji najmanjšega odpora. Eno samo soočenje z rekordnim številom sodelujočih seveda zadosti zakonskim pogojem, nikakor pa ne odprti in argumentirani debati o pereči problematiki.

V naključnost tovrstnega pristopa osrednjih medijev verjamejo le nepoznavalci in naivneži.

Nad tem seveda najbolj besnijo nasprotniki sprememb zakona, ki možnost mobilizacije PROTI vidijo v čim večji ozaveščenosti ljudi o tem, kaj redefinicija zakonske zveze po njihovo prinaša. Glede na izkušnje s podobnih referendumov imajo prav in strategija obeh strani je s tega vidika smiselna in razumljiva.

Strategija 2: argumenti Vs čustva

Iz prve strategije izhaja tudi način podajanja sporočil v javnem diskurzu. Nasprotniki redefinicije zakonske zveze se s primeri iz prakse na vsak način trudijo pokazati, kaj takšne spremembe pomenijo za vsakdanje življenje povprečnega človeka. Navajajo izkušnje iz držav, ki so tovrstno zakonodajo že sprejele, z že natisnjenimi učbeniki in priročniki dokazujejo uvajanje teorije spola v šole.

Druga stran se v tovrstno razpravo ne pusti zapeljati. Striktno se izogibajo opredeljevanju do teorije spola, zapisane v priročniku Ljubezen je ljubezen in v drugi literaturi. Z namigovanjem na paranojo debato zapeljejo na področje čustev, kjer so najmočnejši. S premiso, da zakon večini ničesar ne jemlje, izenačuje pa do sedaj kratene pravice družbeni manjšini istospolnih, te postavljajo v vlogo žrtve, kar v Sloveniji deluje preverjeno in učinkovito.

Od tod tudi sestava ljudi na obeh tribunah. Na strani »PROTI« učitelji, vzgojitelji, pedagogi, psihologi, terapevti, socialni delavci, na strani »ZA« prizadete matere homoseksualcev, kulturniki, umetniki, borci za človekove pravice, politiki.

Na tovrsten diskurz nasprotniki odgovarjajo s sklicevanjem na pravice otrok, kar je njihovo orožje na nivoju čustvene argumentacije.

Strategija 3: boj za (ne)normalizacijo biti PROTI

Referendum se bo odločal na odprtem spopadu za družbeno interpretacijo, kaj pomeni biti PROTI.

Najmočnejše orožje podpornikov spremembe definicije zakonske zveze je, da imajo preko medijskega mainstreama možnost definiranja družbeno sprejemljivega vedenja.  Slednje poteka kar se da prefinjeno in subtilno; z drobnimi pripombami, namigi, duhovitimi izreki, temu prilagojenim programskim izborom in podobno.

Referendum se bo odločal na odprtem spopadu za družbeno interpretacijo, kaj pomeni biti PROTI.

Namen je sporočiti, da odstopanje od sugeriranih stališč pomeni netoleranco, nestrpnost, nazadnjaštvo, celo miselno inferiornost, omejenost, zaplankanost, zavrtost. Vse to naj bi v ljudeh vzbudilo občutke nelagodja in sramu, kar bi jih v najslabšem primeru odvrnilo od javnega izpostavljanja in širjenja stališč, v najboljšem pa pasiviziralo na dan glasovanja.

Relativni referendumski rezultat je namreč vnaprej znan, novela zakona pa obstane ali pade na absolutnem številu glasov proti. Zato glavni spopad poteka za mobilizacijo oziroma pasivizacijo spremembam nenaklonjene tihe večine.

Velika televizijska soočenja zato nasprotnikom sprememb dajejo možnost širšemu občestvu demonstrirati, da PROTI ni zgolj neki medijsko stigmatizirani Primc, ampak številni izobraženi ljudje iz stroke in vsakdanjega življenja, s katerimi se lahko poistovetijo.

Povedano na kratko, njihov boj je dokazati, da so proti lahko tudi povsem normalni ljudje.

Slednje se sicer po neposrednejši verziji zgornje formule da nevtralizirati z »best of« videoizseki »padalcev« ki se od nekod pojavijo ob vsakem večjem ljudskem glasovanju in so tokrat, slučajno ali ne, prikladno pristali na »PROTI« tribuni. A ta sramotilni protiukrep deluje le pri prepričancih in tistih, ki si celotnega programa niso ogledali.

To imate še vedno možnost storiti v arhivu TV Slovenija, saj morebitna nova soočenja verjetno pričakujete zaman. Morda vam bo predstavljen filter treh propagandnih strategij pripomogel k treznejši odločitvi.