Tri sodobne skušnjave pastoralnih delavcev in kaj imajo z ukinitvijo birmanskih botrov


Nedavne polemike ob odločitvi murskosoboške škofije, da naredi neko spremembo glede birmanske pastorale, so pokazale na globlje probleme od tega, kdo bo ali ne bo boter. Pokazale so na to, da se je Cerkev znašla v situaciji, ko ne ve, v katero stran bi šla in kam bi se obrnila. Mnogi seveda izberejo obrambni odziv, nekateri delajo po svoje in so celo uspešni … Skupne odločitve in usmeritve pa ni.

Kje smo zaspali?


Prigoda je sicer stara nekaj let, a še vedno aktualna.

Po maši v romarski cerkvi nas je kakih 10 ljudi stalo v krogu in klepetalo, se smejalo, živahno debatiralo … Čez čas se je približal starejši duhovnik, ki so ga nekateri poznali in ga povabili, naj se pridruži.

Zelo kmalu so prejšnje teme zamrle, teme, ki jih je prinesel novi prišlek, pa so se v nekaj minutah zreducirale na njegovo zdravstveno stanje. Pokazal nam je poškodbo in na dolgo in na široko pojasnjeval zdravstvene posege, ki jih je moral opraviti, in težave, ki jih ima zaradi tega.

Vljudno smo prikimavali in pokazali zanimanje. Veliko starejših ljudi je nagnjenih k temu, da podrobno opisujejo svoje zdravstvene težave, in to ni nič posebnega. Počasi smo zaključili pogovor in se poslovili.

Ko smo se peljali proti domu, me je prešinilo: Ta duhovnik je prispodoba današnje Cerkve. Ali vsaj njenega vodstva.

Nima pojma, o čem se verniki pogovarjajo, kaj razmišljajo, kakšne težave jih tarejo, kakšna veselja imajo. Ne ve, kako bi se vključil v pogovor, in niti nima interesa, da bi se. Osredotočen je nase in na svoje težave, nespreten v komunikaciji, nezmožen prepoznati, kaj ljudje potrebujejo, pričakujejo … Ne zna se nevsiljivo približati njihovim pogovorom in življenjem in jih preusmeriti na Kristusa. Ne ve, kaj ljudi zanima, kako jih pridobiti. Živi v svojem svetu. Ker ga imamo radi in ga spoštujemo, ga prijazno poslušamo in vljudno kimamo. Toda dostopa do našega srca nima. Tudi vpliva ne, ker ga ne prepoznamo kot nekoga, ki bi poznal in razumel svet in stvari v njem.

Ločiti delo z verniki (pastoralo) in evangelizacijo


Seveda gre samo za pavšalno prispodobo in veliko je duhovnikov, ki imajo stik z ljudmi in vedo, za kaj gre pri vsem skupaj. Pa tudi verniki vemo, da je duhovnik »Kristonosec« po svoji službi, ne po svoji osebnosti.

Kljub temu pa aktualne polemike o botrih spet kažejo na to, da se ukvarjamo predvsem z nekimi detajli in govorimo o stvareh, ki niso bistvene in z ljudmi nimajo veze. Oni nam sicer kimajo, a nas ne poslušajo. Problemi pa so veliko globlji in ne bomo jih nagovorili s prižnic.

Dejstvo je, da pred seboj večinsko nimamo ljudi, ki imajo v srcu osebno vero, čeprav imajo vse zakramente. Pred seboj imamo ljudi, ki so kristjani na papirju, Jezusa pa morajo še srečati. Dobiti morajo piti mleka in ne še prave jedi, ker jim bo preostra. (Če to aktualiziramo na birmansko pastoralo, je seveda lahko boter le nekdo, ki je mleko že davno prerastel in svojega birmanca ne bo peljal na milkšejk, pač pa na pravi stejk.)
Aktualne polemike o botrih spet kažejo na to, da se ukvarjamo predvsem z nekimi detajli in govorimo o stvareh, ki niso bistvene in z ljudmi nimajo veze. Oni nam sicer kimajo, a nas ne poslušajo. Problemi pa so veliko globlji in ne bomo jih nagovorili s prižnic.

Tri pastoralne skušnjave


Pristop do ljudi, ki osebne vere nimajo, je drugačen kot pristop do ljudi, ki vsakodnevno živijo v božji navzočnosti in so jim zakramenti hrana za dušo. Prva skušnjava vsakega pastoralnega delavca je, da se osredotoči na delo z drugo skupino, se pravi z verniki. Prvenstveno pa smo poslani pravzaprav k prvim.

Druga skušnjava je, da se še naprej pretvarjamo, da je ta druga skupina tako velika, kot to kažejo naše evidence. Ni in tudi ti ljudje potrebujejo evangelizacijo. Ampak na drugačen način kot tisti, ki za Jezusa še niso slišali. To »evangelizacijo vernih« bomo morali pravzaprav na novo izumiti. In ne bo lažja kot evangelizacija nevernih. Kajti na listu osebne vere teh ljudi je že nekaj napisano in večinoma so to precej otročje in zgrešene predstave o Bogu ter nezaupanje do Cerkve.

Za te ljudi je recimo odličen misijonar Martin Golob, na katerega pa tisti, ki bi se raje ukvarjali z dekoriranjem šopka v kapeli, ki jo je šele treba zgraditi, radi gledajo zviška. Ker sami več kot očitno teh množic ljudi ne nagovarjajo.

In tukaj pridemo do tretje, najslajše in najljubše skušnjave: Imeti prav! Zanjo smo pripravljeni spustiti katerokoli delo, ki nam ga je Bog naročil opraviti. Zanjo smo pripravljeni uporabiti in zlorabiti božje ime, da bi dokazali svoj prav. Ki večinoma ne služi ničemur. Vsekakor pa ne gradnji Božjega kraljestva.

Imeti prav za oznanjevalca evangelija ni niti bistveno niti dovolj. Pravzaprav na nas kristjanih sploh ni, da bi morali imeti prav pred drugimi ljudmi. Jezus nam je naročil, naj se ljubimo med seboj in oznanjamo resnico, ki nam jo je razodel. On sam pa bo poskrbel za spoznanje te resnice pri ljudeh z razsvetljenjem Sv. Duha. Če torej mi ljudem stalno pod nos tiščimo naš »imeti prav«, izgubimo priložnost, da jih ljubimo. In če jih ne ljubimo, smo brneč zvon, kot bi rekel Pavel, in ves naš »prav« izzveni v zrak in se ne usede v nobeno srce.

Zato sploh ni pomembno, kdo ima prav glede botrov in kdo nima. To sploh ni bistveno vprašanje in je podobno temu, da debatiramo o tem, kakšen vzorec je primeren za bolnikovo pižamo. Začnimo se že končno ukvarjati z bolnikom.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike