Tri pokrajine namesto 15 parcel

POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenska ustava pravi, da je naša država razdeljena na pokrajine. Tudi evropska zakonodaja govori o nujnosti pokrajin -  to smo zaobšli z ustanovitvijo takoimenovanih kohezijskih regij. Da politiki, torej vlada, parlament in predsednik republike v več kot četrt stoletja niso uveljavili tega dela ustave je škandalozno.

Še bolj nezaslišano je, da v Sloveniji celo nekateri politiki glasno kritizirajo ustanavljanje pokrajin. Ali ne vedo, kaj je ustava ali pa jo zavestno teptajo.

Nesposobna elita


Da Slovenija še vedno nima pokrajin je absurd, ki kaže na nesposobnost večine politične elite in na izjemno moč centralizma v državi. Levji delež krivde imajo levičarji, saj bi to z udobno večino, ki jo imajo v Državne zboru že leta in leta, lahko uredili že davno.

Namesto, da bi ta večina slednjič ustanovila pokrajine, smo dobili že-ne-vem-kolikič povsem neustrezen predlog regionalizacije na 15 pokrajin. Ja, petnajst. Tokrat to predlaga drugi dom slovenskega parlamenta, Državni svet.

Ali lahko kdo oblastnikom pove, da so pokrajine ali dežele običajno po vsem svetu velike toliko kot vsa Slovenija? Sicer tega verjetno ne bodo razumeli. Že zdaj namreč jamrajo, da so občine premajhne, čeprav so po zahodnih merilih večinoma prevelike. Ampak ne, pri nas je treba odkrivati toplo vodo.

Načrt delitve Slovenije je za poznavalce regionalne politike prav grotesken. Petnajst pokrajin bi sicer zadostilo ustavi, a sistem ne bi deloval dobro.

Dve regiji že imamo


Pokrajine bi morale biti dve do tri. Tako kot je pred leti dejal tudi predsednik Pahor. Zakaj že imamo kohezijski regiji samo dve?

Po mojem skromnem mnenju imamo lahko tri pokrajine: Primorska, Kranjska, Štajerska. Ljubljana ne potrebuje posebnega položaja, saj ne gre za velemesto neznanskega pomena. Te tri pokrajine bi upravičile zgodovinsko razdelitev po pokrajinah, ki se še danes kaže v marsičem tudi v značaju in navadah Primorcev, Kranjcev in Štajercev. Res ima ta predlog napako, saj Prekmurce in Korošce daje pod Štajersko. A številke so pač take. Po drugi strani pa se Korošci že danes zelo povezujejo s Spodnjo Štajersko v enoten prostor. Podobno tudi Prekmurci ustvarjajo enotno Pomurje. Še vedno bi lahko z določenimi potezami ohranili nekaj avtonomije tako Koroški kot Prekmurju – simbolno, nominalno, pa tudi konkretno.

Tudi slovenska Cerkev je dolga leta imela samo tri škofije, v katerih ni bilo kakih velikih trenj med Istrani in Goričani, Dolenjci in Gorenjci, Prekmurci in Štajerci... In tudi prebivalci določenih delov države, ki sami zase nimajo enotnih imen ali ne vedo točno, kam pašejo, bi na tak način bili najbolj zadovoljni.

Centralizem, rak Slovenije


Osnovni problem marsičesa v naši državi je povsem nepolitičen. Centralizem. Ta je v veliki meri kriv za desetletno teptanje ustave. Centralizem se kaže na vsakem koraku. Celo na nacionalni TV, kjer skoraj vsako anketo izvedejo na Čopovi ulici, in ob tem niti ne povedo, da gre za ulico in da je ta sredi Ljubljane. To namreč moramo po njihovem prepričanju vsi državljani vedeti. Diskriminacijo ljudi, ki niso iz Ljubljane, opažamo vsepovsod. No, ja , opažamo ni najboljši izraz. Večina Ljubljančanov namreč centralizma sploh ne opazi. Ali noče opaziti. Ga pa opazi vsak Ljubljančan, ki se preseli iz mesta v »provinco«. Preverjeno večkrat.

V eni od najbolj centraliziranih držav na svetu, Sloveniji, zdaj nekateri razmišljajo celo, da bi Ljubljana dobila svojo lastno regijo. Le redke svetovne prestolnice imajo namreč ta status in doslej nisem slišal še prav nobenega pametnega razloga, kaj za vraga je v Ljubljani tako izjemnega, da ne bi mogla biti del svoje širše okolice.

Prepričan pa sem, da je pravi, resnični in edini razlog za ljubljansko pokrajino – centralizem. Poleg razloga, ki je namanj pomemben, a pri sedanjem predlogu razparcelirane Slovenije edino merilo: kaj se ljudem zdi, kam geografsko pašejo in kako se imenujejo.

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27