Tragična usoda zakoncev Hribar: ljudje so vedeli, a imajo molk v genih

Milena Miklavčič
1

Ko so spomladi v gozdu nad vasjo Mače pri Preddvoru, nekega torka izkopali posmrtne ostanke zadnjih lastnikov gradu Strmol, Rada in Ksenije Hribar, ki sta bila umorjena januarja 1944, je marsikomu zastal dih.

O njima sem v zadnjih tridesetih letih slišala marsikatero zašepetano zgodbo. Na začetku, še pred osamosvojitvijo, je bilo takšnih ”prepovedanih” skrivnosti tudi mene strah.

”Mami, ti se igraš z ognjem!”so me z grozo v očeh svarili otroci, meni pa zgodbe, ki so mi jih zaupali, niso dale spati.

Neštetokrat sem se spraševala, zakaj je med ljudmi takšen strah, zakaj molk.

”Pa da ne boš nikomur povedala,” so me rotili tisti, ki si vseeno niso mogli kaj in so dopustili, da so jim iz dna duše vrele besede, ki jim desetletja niso dopustili, da bi bile izgovorjene.

Če danes pomislim, me je zmeraj presenečalo, da so ljudje ”vse vedeli”. Ljudski glas je skrivnosti o tem, kje so zakopana razmesarjena trupla nedolžnih povojnih žrtev, prenašal iz roda v rod. Prav tako se je slutilo, če že ne tudi vedelo, kdo so bili morilci. Morda celo, kdo so bili naročniki.

A ker smo bili dobro in lepo vzgojeni državljani, o prepovedanih temah enostavno nismo govorili v javnosti.

Žal se je s šepetanjem nadaljevalo tudi potem, ko ne bi bilo več treba.

Osamosvojitev ni prinesla odveze molku

Ko se je zgodila osamosvojitev, se mi je pošteno oddahnilo. Zdelo se mi je, da se bo čez noč vse spremenilo. Pričakovala sem, da bodo tisti, ki so morali molčati, končno že na glas izkričali svoje zgodbe, ki so jih nosili v duši. A se to ni zgodilo.

”Ne zaupamo. Ni varno! Ni še pravi čas!” so me prepričevali, ko sem – sem in tja- koga spodbujala, naj že enkrat spregovori. Izgovorov za molk je bilo tudi po letu 1991 nič koliko. Začetna evforija, ki smo jo čutili ob osamosvojitvi, se je počasi polegla in ne da bi vedeli kdaj, je bilo vse spet tako, kot nekoč.

Včasih imam celo občutek, da se je potem, ko se je čez neizrečene in zamolčane zgodbe ponovno pogrnilo preprogo, oddahnilo tudi tistim, ki bi se morali izpostaviti  in spregovoriti.

Na srečo so nekateri najbolj pogumni to vseeno storili, naši zanamci jim bodo od srca hvaležni. Zaradi njih preteklost ne bo le črno – bela.

Slovenci imamo molk v genih

Sem že kdaj zapisala, da smo Slovenci vrhunski umetniki dvojnosti, v kateri živimo in smo se ji odlično prilagodili?

Ob grozoviti smrti Hribarjevih pogosto razmišljam, bi bilo, morda, v naši domovini kako drugače, če nam preproga, pod katero pometamo vse, kar bi nas utegnilo vznemiriti, ne bila tako zelo pri srcu?

Slovenci imamo to, da zmeraj o vsem ”vse vemo”, a nič ne povemo, kaj šele, da bi ukrepali, že v genih. Tudi v še ne tako davni preteklosti so vsi ”vedeli”, kdo je zagrešil takšen ali drugačen zločin, a so se ljudje – tudi tisti, ki so zločine obsojali, s krivci družili, kot da se ne bi nič zgodilo. Da so se bali njihovega maščevanja, je slab izgovor.

Za enega takšnega, ki je počel grde stvari, pa je bil pozneje v neki tovarni mojster, so mi celo zelo prostodušno priznavali, češ, da so se mu morali dobrikati, če so želeli, da obdržijo službo.

Skupaj so pili za šankom, se družili in pametovali, kot da bi bilo vse lepo in prav.

Usoda zakoncev Hribar zgolj ena izmed mnogih

Skrivnostna usoda zakoncev Hribar, ki jo je Drago Jančar odtisnil v romanu “To noč sem jo videl”, je bila ena od mnogih, ki se je zgodila v povojnem času. Morda izstopa zato, ker je bil gospod Rado Hribar industrialec, bančnik in zbiralec umetnin, grad Strmol pa je bil pred 2. svetovno vojno pomembno družabno središče, njega in ženo pa so ubili na grozovit način, ki človeka pretrese v dno duše?

Četudi so Hribarjevi pomagali partizanom, je bilo vse, kar so dobrega naredili, bob ob steno. Postalo je nepomembno tisti trenutek, ko se je ”človeški faktor” odločil, da ju iztrebi. Ni bilo več nobene milosti. In ni ga bilo, ki bi Hribarjevima v tistih norih, izprijenih časih lahko pomagal.

Žal je naš šolski sistem tak, kot je, zato številne generacije o zadnjih 100 letih nimajo realne slike- le črno, belo podobo.

Joseph Stalin, dedek Mraz iz Sovjetske zveze

Med hlapci, dninarji in berači, med tistimi torej, ki niso imeli ničesar, so bile že pred vojno ideje komunizma zelo razširjene. Mnogi so verjeli, da bo nekoč vse drugače, da bo prišel Stalin, ki bo vzel bogatim, nagradil revne in jim dal v roke tudi oblast.

Stanko Mrlak je v svojih Spominih mobiliziranca zapisal eno takšno tipično zgodbo, ki sem jo tudi sama slišala. Pripoveduje pa o nekem Jakobu, ki je pogosto trkal na različna vrata ter prosjačil za denar. Nekoč mu je Stankov stric dejal, da bo dobil še več, kot prosi, če mu pomaga razžgati drva. Jakob pa mu je odvrnil, naj jih kar sam, saj bo itak kmalu prišel Stalin in potem bodo ”oni” vzeli komando v roke in ukazovali, kdo bo kaj delal.

Ta zgodba ni nobeno opravičilo za grozodejstva, ki so jih potem počeli takšni in podobni ”Jakobi”. Še več:pogosto so bili celo prepričani, da so postale njihove roke upravičeno krvave zaradi nekakšnih ”višjih ciljev.”

Storilcem oproščeno

Gospod Peter Hribar, ki je v celoti prevzel stroške priprav in prekopa svojih prednikov, je povedal, da je za njihovo družino zadeva zdaj končno zaključena. Obenem pa je dodal, da so storilcem, ki jih ni hotel izdati, že davno oprostili. Mislim, da je ravnal prav.

Mar je rovnica tista, ki sama od sebe prekoplje vrtno gredico? Ne! Človek jo drži v rokah in upravlja z njo!

Ko danes razmišljamo o teh tihih, nikoli razkritih morilcih, pozabljamo, da so se morali za časa življenja prej ali slej srečali s svojo vestjo. Trdijo sicer, da je nekateri sploh niso imeli.

Temu zlahka verjamem, vest je čudna gospa, saj marsikoga še dandanašnji zaobide, pa da bi bilo včasih kaj drugače?

Ljudje, ki so morili v imenu nekih sprevrženih idej, ki so jim jih vtepli v glave, so v glavnem že mrtvi. Če so imeli vest, je bila že njihova tozemeljska pokora kruta in nečloveška.

Nekoč so mi pokazali bunker, ki ga je eden takšnih imel v kleti. V njem je noč in dan gorela žarnica, stene so bile bele, povsem brezmadežne. V tem bunkerju je prebedel leta in leta, rjovel in kričal na pomoč in ko je bilo najhuje, so se njegovi nohti zajedali v z apnom pobeljeno steno in puščali za seboj globoke, krvave sledi.

Žal tudi danes, ko se piše leto 2015, ne moremo iz svoje kože. Še zmeraj imamo dve Sloveniji, še zmeraj hodimo po preprogi, pod katero se skriva marsikaj. Tudi okostja, tudi laži, tudi nerazčiščeni medsebojni odnosi, ki nam ne dajo dihati. Še zmeraj se dogaja, da se o različnih ”Hribarjih” na skrivaj šepeta, vsi vedo, kdo so krivci, a ko bi bilo treba povedati na glas- vse tiho je bilo.

Je potemtakem čudno, da so zato, da izkopljejo Jakoba Hribarja in njegovo ženo ter ju dostojno pokopljejo, potrebovali desetletja? In to kljub temu, da so menda mnogi vedeli, kje ležita zakopana, pa so molčali?

1 komentar

  1. Vojni zločin nikoli ne zastara.Umor zakoncev Hribar pa je bil vojni zločin,z znanimi imeni storilcev in nalogodajalci.Sorodnik zločincem lahko oprosti,država pa ne.Ker pa duh zločinskega sistema,tudi s potomci, še straši,se to žal nikoli ne bo zgodilo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime