Tetovaže kot izraz vere in sredstvo evangelizacije ali žalitev božjega stvariteljskega dela?

Danes tetovaže niso več nič posebnega. Še zdaleč jih ne nosijo le mornarji in motoristi, pač pa tudi gospodinje, vzgojiteljice, pisarniški delavci … Pravzaprav so tako zelo prisotne, da danes v nekaterih okoljih bolj izstopajo tisti, ki tetovaže nimajo. Podatki za ZDA pravijo, da ima vsaj eno tetovažo kar petina ljudi.

Katoliška cerkev ima v odnosu do tetoviranja telesa precej ambivalenten odnos. Po eni strani je s strani predstavnikov Cerkve v javnosti prisotnih mnogo mnenj, da tetovaže za kristjana niso na mestu, da je Bog človeško telo ustvaril tako lepo, da je pravzaprav skoraj žalitev Boga, če ga skušamo s tetovažami spremeniti. Izrecno jih sicer ne prepoveduje, a jih odsvetuje v skladu z načelom, da tudi na Ferrarija ne lepimo nalepke. Kljub temu pa se večinoma vsi raznežijo ob temle:

Tetovaže kot sredstvo evangelizacije

Poleg kritike v krščanstvu seveda obstaja tudi dolga tradicija tetoviranja. Teolog in pisatelj Paul-Henri Campbell, ki je napisal knjigo z naslovom "Tattoo & Religion", je v intervjuju za portal Katholisch.de povedal: »V krščanstvu imajo tetovaže daljšo tradicijo od tridentske maše. Frančiškani so v srednjem veku poskušali posnemati Kristusovo trpljenje in ga narediti otipljivega kot del svoje pasijonske pobožnosti – tudi s tetovažami. V številnih romarskih poročilih najdemo zgodbe o tem, da so v Jeruzalemu, Loretu, Santiagu de Compostela ali na Balkanu, predvsem frančiškani tetovirali številne romarje. Križarji so se tetovirali tudi zato, da bi na sebi nosili krščanske simbole – saj takrat ni bilo tako enostavno nositi s seboj papirja ali drugih predmetov. Telo je bilo najstabilnejši medij za upodabljanje znamenj krščanstva.«

Za mnoge ljudi so tudi danes tetovaže z versko vsebino nova oblika izražanja verske pripadnosti. 

Na Dunaju so z mislijo na to zagnali prav poseben pastoralni projekt "Free Tattoo Walk-In". Gre za kampanjo tetoviranja s krščanskimi motivi, ki so si jih zainteresirani letošnjega aprila v okviru tega projekta lahko dali narediti zastonj. Za ta korak se je odločilo preko 700 ljudi. Projekt je dobil tudi nagrado za najbolj izvirno inovacijo, ki jo podeljuje Center za uporabne pastoralne raziskave iz Bochuma.

Novi pogled na tetoviranje

Gotovo je tetovaža križa "boljša" kot tetovaža goreče lobanje, gole ženske ali demona. Pred leti so na sinodi mladih papežu Frančišku postavili vprašanje, kaj meni o tetoviranju, in je odgovoril: »Ne bojte se tetovaž,« izpostavil je tudi primer eritrejskih kristjanov, ki so si na čelo pogosto vtetovirali znamenje križa. Je pa tudi opozoril na možne negativne posledice, ki so predvsem v pretiravanju in pa v dejstvu, da so tetovaže lahko odraz notranje nuje po pripadanju neki skupini, kar ni nujno zdravo.

»Želimo pomagati pri oblikovanju katoliškega pogleda na tetoviranje, ki ne temelji na prepovedi in zavračanju, temveč na odprtosti in odkritosti. Zato tatu vidimo v kontekstu globoke duhovnosti krščanske vere. Morda ne na tistih katoličani, ki jih videvate v cerkvenih klopeh. A to je le deset odstotkov vernikov. Mislim, da ostalih 90 odstotkov zelo dobro ve, kateri verski znaki in običaji jim dajejo to, kar potrebujejo zase in za svojo vero. Preseči moramo sedanjo depresivno 'teologijo pomarančnega čaja', ki je obtičala v jarkih sedemdesetih let prejšnjega stoletja in nima vpogleda v to, kaj je realnost in kaj je mogoče. Že 30 let se govori o odhajanju 'na obrobje družbe', čeprav je sama institucionalna Cerkev že davno postala obrobna marginalnost,« je Campbell povedal za Orf.

V Svetem pismu najdemo kar nekaj citatov, ki jih lahko razlagamo kot spodbudo ali prepoved tetoviranja.

Le katerega je bral Sebastijan Cimerotič?