Televizijski zvezdnik, pred katerim trepetajo francoski politiki

Pred volilno pomladjo, ki prihodnje leto čaka Francijo, Macron išče legitimnost s premikanjem proti sredini z leve, Marine Le Pen polira svojo stranko, da bo lažje nagovarjala volivce proti sredini z desne. Vsi pa s strahom pogledujejo proti medijskemu zvezdniku, ki s svojim neposrednim govorom in ostro kritiko politične korektnosti in levičarskih idej nagovarja vse večje francosko občinstvo.

Eric Zemmour je postal televizijski zvezdnik, za katerega še Marine Le Pen pravi, da ob njem izpade »normalno«, a hkrati naj bi za pomoč v boju z njim prosila kar svojega očeta, ki ga je v preteklosti iz stranke celo izključila.

Eric Zemmour je francoski novinar in avtor več knjig, med drugim prodajne uspešnice Francoski samomor (2014), ki jo je prodal v preko 400.000 izvodih, in voditelj gibanja avtorjev, ki nasprotujejo dominantni levi politiki Francije. Je tudi urednik pri konservativnem časopisu Le Figaro.

Z neposrednostjo podeseteril občinstvo

A javnosti resnično prepoznan je postal leta 2019, ko je prevzel vodenje dnevne politično komentatorske oddaje Face à l'Info na televiziji CNews. Njegov prihod na televizijo je za CNews pomenil pravi preporod, Zemmour pa jim je v svojem terminu podesetril gledanost. Dnevno ga spremlja že skoraj milijon Francozov. S svojo oddajo nagovarja Francoze, ki so v poplavi politično-korektnih medijev končno dobili svojega. Po nekaterih ocenah je takih skoraj 20 % prebivalstva.

Brez dlake na jeziku nagovarja teme kot so priseljevanje, islam, seksizem in teorija spola. Zaviralce pubertete, ki jih klinike za spremembo spola predpisujejo mladoletnikom, je denimo primerjal z nacističnimi medicinskimi eksperimenti, kritičen je tudi do laissez faire politike progresivcev in nenadzorovane imigrantske politike, ki je v Franciji prisotna že od leta 1968, ko se je po njegovem mnenju začel zaton Francije. Opozarja tudi na veliko zamenjavo prebivalstva Evrope in krizo moškosti.

Kritiki njegov meteorski vzpon pripisujejo dekadentnim časom, ki so nastopili v Franciji, opozarjajo pa tudi na dejstvo, da je Zemmour zmožen razmišljanja in navajanja velikih filozofov, hkrati pa podati misel v enem stavku, ki je primeren za viralen tvit. Zaradi svoje retorike je osvojil srca mnogih, prejel pa tudi že kazni za sovražni govor.

Njegovi privrženci ga opisujejo kot domoljuba, ki od imigrantov poleg pravic zahteva tudi dolžnosti in si upa na glas povedati stvari, ki si jih drugi ne. Mnogi pa tudi menijo, da bi se Zemmour spomladi prihodnje leto moral podati v predsedniško tekmo. Pripravljenost, da bi ga volili, po anketah trenutno izraža 13% volivcev, odločenost, da bi zagotovo volili zanj pa je 4 odstotna.

Vprašanje ostaja, na kakšen način bo posegel v predsedniške volitve, s kandidaturo ali prek televizije

Možnost, da bi se podal v politiko pa z zanimanjem spremljajo potencialni tekmeci, najresneje med njimi Marine Le Pen. Lepenova je namreč v zadnjem času svojo stranko, ki jo je iz Nacionalne fronte preimenovala v Nacionalno združenje, začela pripravljati na volitve, na katerih skuša nagovoriti tudi zmernejše volivce. Omehčala je retoriko do muslimanov in opustila idejo o izstopu iz Evropske unije in območja evra. Iz stranke je celo izključila svojega očeta Jeana Marie Le Pena, ker je imel preveč radikalna stališča. A prav njega naj bi angažirala v razmisleku, kako se zoperstaviti Zemmourju, če bi ta dejansko kandidiral.

Ocene glede tega so različne. Zaenkrat ne kaže, da bi imel realne možnosti za vstop v drugi krog, prav tako bi z najavo kandidature izgubil svoje novinarsko delo, ki mu več kot očitno leži. A po nekaterih informacijah naj bi v ozadju tudi že pripravljal platformo za morebiten vstop v politiko. Kot pravi sam, je »dvajset let opozarjal in napovedoval, kaj se bo zgodilo. Dolgo časa sem mislil, da je to dovolj. Morda je čas, da prevzamemo pobudo, saj napovedovanje in prerokovanje ni dovolj. Niti Marine Le Pen, niti Emmanuel Macron ne razumeta, kaj se dogaja. Oba razumeta, da bo varnost ključna tema volitev, ampak v resnici ni problem varnost, ampak menjava ljudi in vojna civilizacij, ki se dogaja na naših tleh,« je nedavno povedal za Euronews.

Na nacionalističnem desnem polu se njegove kandidature bojijo, saj bi ta lahko razdrobila glasove in drugi krog izmaknila tudi Le Penovi. Ta po nekaterih anketah že vodi pred vse manj priljubljenim Macronom in bi v prvem krogu utegnila celo zmagati, v drugem pa zaostaja vse manj.

Prav Macronova zmaga leta 2017 je ustvarila vtis, da je mogoče zmagati tudi brez ustaljene stranke. Nekdaj vodilni stranki socialistov in republikancev sta na zadnjih volitvah povsem pogoreli. A jasno je tudi, da brez medijske podpore, političnih težkokategornikov in obilice denarja tudi Macron ne bi postal predsednik Francije.

Francoze čaka zanimivo politično leto, saj tako na levi kot tudi na desni še niso odprli vseh kart. Ne glede na to, ali bo na kandidatni ali komentatirski strani boja, pa bo Zemmour predvidoma imel pomemben vpliv na samo dogajanje.