Tarča, maske, Janša, Gale in kaj je tokrat prednost desnice pred levico

Vir zajema slike: Oddaja Tarča, arhiv MMC RTV
POSLUŠAJ ČLANEK
Pri predstavljanju politične realnosti je važno, kdo naredi prvi korak. Pionir političnega marketinga Edward Bernays je trdil, da se večina političnih odločitev sprejema na polju nezavednega in emotivnega. Če boš uspel prebuditi določene vzorce, boš imel dobre možnosti, da bo na koncu obveljala tvoja. Nasprotniku pa pri dokazovanju ne bodo pomagali še tako dobri argumenti. Zadnjemu takemu primeru, ki ima namen mobilizacije političnega telesa, smo lahko priča ob aferi maske. Dva ekstrema bom prikazal na primeru Janeza Janše.

Zgodbi, ki pri širšem volilnem telesu sprožita izrazito odklonilna čustva, sta trgovina z orožjem in afera Patria. Med prvo oddajo Tarče je predvsem Dejan Židan skušal dodati v to košarico še zaščitne maske. Namen je v tem, da bi se ob omembi mask vključila asociacija na orožje, ta pa bi pri ljudeh sprožila čustven odziv. Če bi ta odziv uporabili v kritičnem trenutku, recimo pred volitvami, bi lahko vplivali na izid.

Vendar se namera v primeru mask ni najbolje posrečila, saj je neposredno povezavo z Janšo težko vzpostaviti. Janša je postavil vlado dovolj pragmatično, da je ključna ministrstva, ki v času epidemije nosijo več odgovornosti, razdelil koalicijskim partnerjem. Obenem pa je ob poznavanju karakterjev vedel, da bodo nekateri izkoristili vsako priložnost za medijsko pojavnost ter s tem (ne)hote povlekli pozornost nase.
Kaže se, da vzvodi moči t. i. levice še vedno delujejo, na drugi strani pa nimajo politika, okoli katerega bi se poenotili.

Po drugi strani pa je bilo treba zmanjšati pomen tistih zgodb, ki lahko budijo pri ljudeh pozitivna čustva. Ena takih je osamosvojitev. Ni naključje, da sta bila kot prva protagonista v prvi Tarči omenjena ravno Podobnik in Peterle. Ker sta bila predstavljena v slabi luči, je senca padla tudi na osamosvojitev. Tu je bilo storjene veliko škode, saj je mnogo posameznikov prekrižalo ta dogodek v svoji zavesti kot nekaj pozitivnega.

Opus operandi, kjer dnevna politika vso energijo vlaga v to, da bo korak pred političnim nasprotnikom, lahko deluje le v času, ko ni resnih pretresov. T.i. levica se je zato ob nastopu epidemije znašla v zagati in pobudo prepustila drugi opciji, saj je bilo tako izid kot uspešnost nemogoče napovedati. Ko pa se je začelo kazati, da gre vladi pri obvladovanju epidemije dobro, je bilo treba vključiti krizni management.

Podobno je bilo s situacijo v začetku devetdesetih. Nasprotno pa se je pokazalo, da imajo politiki t.i. desnice tokrat več kilometrine kot njihovi politični nasprotniki. Kontrast med nastopi Šarca in Židana ter Godčeve, Tonina in Počivalška v obeh Tarčah je velik. Kaže se, da vzvodi moči t.i. levice še vedno delujejo, na drugi strani pa nimajo politika, okoli katerega bi se poenotili.

Ob vsem pa bo kratko potegnil Gale, saj je bila njegova podoba izrabljena za politični obračun. Gre za simptom tega, da je forma bolj pomembna od vsebine, ki nikogar v resnici ne zanima. Pa čeprav so morda med argumenti tudi taki, ki bi si zaslužili resno obravnavo.

Kaže se tudi, da je nihaj z leve na desno ena od najtežjih svari v slovenski politični krajini. Predvsem zaradi pritiska tistih, ki uživajo ugodnosti omrežij ter so v svojem bistvu nedemokratični. Nenazadnje se je pokazalo, da ni sveto niti dostojanstvo drugega, saj je treba ukrepe proti epidemiji v strahu pred izgubo politične moči stalno potiskati v polje krivičnega.

Za zaključek lahko parafraziramo frazo Remarqua: »V Sloveniji nič novega.« Politično ozračje se vrača v stare tirnice boja ene resnice proti drugi. A s pomembno razliko, da so se začela krepiti tudi t.i. desna omrežja. Lepo pa bi bilo, če bi spoznanja ob epidemiji obe strani uporabili za iskanje odgovorov na izzive Slovenije v prihodnosti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike