Tadej Pogačar v zavistnih krempljih politikantskih krvosesov

Totalitarne oblasti in njeni medijski podaljški so imeli vselej tendenco po politični instrumentalizaciji športa in športnikov. Še dobro, da se vrhunskim športnikom, kakršen je Tadej Pogačar, s tem ni treba ukvarjati.

Pritlehen poskus politične instrumentalizacije šport(nik)a

»Ali za (Tadeja) Pogačarja, ki ga toliko gledamo, o katerem se toliko piše in govori, vemo, kdo je pravzaprav? Kakšna politična prepričanja ima? Kaj zunaj kolesarstva ga zanima? Bo s svojimi milijoni storil kaj dobrodelnega?« Tako v kolumni ob še enem fantastičnem uspehu slovenskega kolesarskega asa zapiše kolumnist Janko Lorenci.

Pod objavo, ki jo je na X-u podelil novinar Bojan Požar, se je vsulo komentarjev. »Zdaj bi radi že Pogačarjev denar. To ni več normalno,« je zapisala nekdanja odgovorna urednica informativnega programa na TVS Jadranka Rebernik. Pa mnogi zapisi o nevoščljivosti in žlehtnobi, eden skupnih imenovalcev pa verjetno ta, da v športu politično prepričanje res ni pomembno.

Med komentarji pa tudi uporabniki, ki nakazujejo globljo poanto kolumne. »Tipična marksistična: elito naroda je treba uničiti,« je navedel uporabnik Hanes Armando. In še: »Ja – (Pogačar) ni prikriti komunist! In za svoj uspeh ne potrebuje Kučanove podpore,« uporabnika Zdravka Luketiča.

Ko piše zagrenjeni Lorenci … pic.twitter.com/5Vx4BrhMHD

— BojanPožar (@BojanPozar) August 3, 2025

»Vemo, da je Tadej Pogačar ponosen Slovenec«

Morda kdo zdaj privzdiguje obrvi in se sprašuje, ali je treba res v vsaki stvari videti Milana Kučana. Toda zapis najbrž ni prav daleč od resnice. »Totalitarnost totalitarnega sistema se kaže v tem, da želi vse podsisteme totalno prežeti z dominantno ideologijo; da politizira vse,« je na X-u navedel nekdanji minister Žiga Turk. V tem smislu je po njegovem mnenju treba razumeti poziv Mladine, da naj se Pogačar politično opredeli. »Vemo, da je Tadej Pogačar ponosen Slovenec. Medtem ko na Mladini ne vedo niti tega, katerega spola so,« je dodal predsednik SDS Janez Janša.

Primeri pritlehnih poskusov politične instrumentalizacije športnikov in športa nasploh namreč v zgodovini niso redki. Pravzaprav se pojavljajo pogosto in vsem na očeh, le da niso tako zelo očitni, kot je bil komentar v levičarskem tedniku.

Eden iz zgodovine najbolj znanih primerov politične instrumentalizacije športa je bila usoda sokolskega gibanja, ki je predlani zaznamovalo 160. obletnico začetka delovanja. Prvo sokolsko društvo je bilo v Ljubljani ustanovljeno davnega 1. oktobra 1863. Razvoj telesne vzgoje med mladino so podpirali praktično vsi oblastniki, saj je bilo močno in zdravo telo zaželeno v vsaki družbi.

Od Sokolov do partizanov

Kralj Aleksander I. Karadžordžević je sicer gibanje cenil predvsem kot dejavnost, ki je delovala v dobrobit prebivalstva, tako s stališča športa kot tudi številnih kulturnih dejavnosti. Za razliko od nemških oblasti pa se ni vmešaval v ustroj njegovega delovanja, denimo v to, kam bodo hodili na tekmovanja, je za Domovino pojasnil poznavalec zgodovine slovenskega športa, ki pa se z imenom za zdaj ne želi izpostaviti.

A s prihodom komunističnih oblasti na oblast se je Zbor slovenskih sokolov leta 1945 samoukinil. Kot pojasnjuje sogovornik, je gibanje temeljilo na narodni, moralni, demokratični in telesni vzgoji. Ker komunistom ne narodna ne moralna in ne demokratična vzgoja ni bila pri srcu, so društvo preimenovali v Telovadno vzgojno društvo Partizan.

Sistem je pogosto spregledal tudi vplivne osebnosti slovenskega športa, ki mu niso bili svetovnonazorsko blizu, poveličeval pa tiste, ki so ga podpirali. Med prve sodi leta 1874 rojeni dr. Viktor Murnik, prvi znanstvenik telesne kulture na Slovenskem, prav tako član Ljubljanskega sokola.

Stanko Bloudek vs. Viktor Murnik

Na pobudo Viktorja Murnika je leta 1896 nastal prvi vaditeljski zbor pri nas, leta 1904 je slovensko telovadno vrsto prvič popeljal na mednarodno tekmovanje. Leta 1922 je organiziral prvo Svetovno prvenstvo v športni gimnastiki na Slovenskem, tedaj v Kraljevini SHS. Z Olimpijskih iger leta 1928 v Amsterdamu se je ekipa pod njegovim vodstvom vrnila s kar petimi medaljami v gimnastiki. Dve od teh je osvojil vsem dobro poznani Leon Štukelj.

A Murnik je bil dolga leta spregledan, verjetno tudi zato, ker mu kot doktorju prava in podjetniku, tudi tajniku Trgovske in obrtne zbornice v začetku prejšnjega stoletja niso bili blizu komunistični nazori. V eni od knjig je tudi sam navedel, da komunizem ne rešuje temeljnih ekonomskih težav. To pa po besedah našega sogovornika že pojasni, zakaj je bil toliko časa spregledan.

Istega leta, torej 1928, je bil za nastop na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu predviden tudi državni prvak v umetnostnem drsanju Stanko Bloudek, a si očitno ni upal nastopiti, saj je ocenil, da ne bo dosegel konkurenčnega rezultata. Zaslužen sicer za razvoj mnogih športov na Slovenskem, a sam se je kot športnik lahko pohvalil le z naslovni državnega prvaka. Po njem še danes podeljujejo najvišje državno priznanje na področju športa v Sloveniji. Bil je podpornik komunističnih oblasti.

Začetki instrumentalizacije: Sovjetska zveza

Politika je zlasti v komunističnih državah imela tendenco športnike predstavljati kot del sistema. Sploh Sovjetska zveza je hotela vsemu svetu pokazati, da je v vsem najboljša, tako ko gre za delo, kulturo in znanost kot za – šport. In če je ta tudi v tekmovalnem smislu do 60-ih let prejšnjega stoletja še veljal za ljubiteljsko dejavnost, je prav Sovjetska zveza z vzpostavitvijo poklicnega športa naredila preskok.

Sovjetski športniki so bili sicer na plačilnih seznamih vojske in policije, a njihova edina naloga je bila, da se ukvarjajo s športom. Na ta način so sovjetski športnice in športniki izrazito odskočili v kakovosti, razlaga naš sogovornik. Zahod pa se je sčasoma temu začel prilagajati.

Za bivši režim je tako veljalo samodejno uokvirjanje športnikov v sistem, a danes ni več tako. Danes se športniki v prvi vrsti izkazujejo kot osebnosti in kot državljani, ne pa več kot del specifičnega sistema. Nekaterim pa takšna doktrina očitno ni najbolj pri srcu.

Tina Maze trikrat stopila na žulj

Olimpijski komite Slovenije je tako po besedah našega sogovornika še vedno izrazito levo politično usmerjen. Tudi zato se tisti športniki, ki izstopajo iz povprečja, čeprav njihovi športni dosežki ne temeljijo na vodstvu državnih institucij, pogosto v nemilosti oblasti in v zobeh njej uslužnih novinarjev (oziroma druženo-političnih delavcev).

Ena prvih, ki je pokazala, da ne potrebuje vodstva države oziroma državnih institucij, je bila najuspešnejša slovenska smučarka vseh časov Tina Maze. Trikratno jim je stopila na žulj: prvič, ker je šla na svoje; drugič, ker si je za trenerja in partnerja izbrala Italijana (Andreo Massija) in tretjič, ker je bila tako izjemno uspešna.

Tudi zaradi takšne drže imajo njeni uspehi, med njimi 13 medalj na največjih tekmovanjih in veliki kristalni globus, še toliko večjo težo. Funkcionarji pa so stiskali zobe, pravi sogovornik. Najbrž sploh takrat, ko so ji morali izročati priznanja za športnico leta. To je postala šestkrat.

A če ne bi bila tako zelo dobra, bi jo »zdriblali v koščke«, opozarja sogovornik. Kot doda, se je včasih o Mazejevi govorilo, da je bila v nastopih pred javnostjo nekoliko odrezava. A za to je imela dober razlog: nikoli ni vedela, s kom ima opraviti.

Križ okoli Rogličevega vratu

Če pa opisane zgodovinske okoliščine preslikamo v današnji čas, postane tendenca levičarskih komentatorjev »športa« precej nazorna. Toda zakaj se spravljajo na Pogačarja, ne pa na primer na košarkarskega superzvezdnika Luko Dončića, ki tako kot kolesarski as davke plačuje na tujem? Po besedah sogovornika je odgovor v klubu, iz katerega Dončić izhaja. Olimpija še vedno velja za izrazito udbovski klub.

Pogačar in tudi olimpijski zmagovalec Primož Roglič pa sta izven sistema. Športnim funkcionarjem gresta iz tega razloga še bolj v nos. Pogačar bo namreč verjetno postal še večja zvezda od Dončića, saj vselej tekmuje za Slovenijo, Dončić pa samo občasno. In s tem imajo levičarski mediji problem, ocenjuje sogovornik.

Da ne govorimo o Rogliču, pri katerem so kamere že večkrat ujele, da se pred dirko pokriža, da ima na desni roki vtetoviran križ in da je ta simbol med dirkami nosil tudi okoli vratu.

O osebni veri Rogliča ne vemo ničesar. In nam tudi ni treba. Tako kot Mladininemu komentatorju ni treba vedeti, kam bo Pogačar z denarjem. Bog mu ga požegnaj.