Svoboda govora ali govor Svobode

V državo se je naselil zatohel duh nastopaštva, poceni demagogije, korupcije in klientelizma ter nebrzdanega biznisiranja na račun javnega dobrega in javnih financ. Namesto svobode govora smo »de facto« dobili govor Svobode. Kar govorijo v Svobodi, drži in ima domovinsko pravico, četudi je skregano z zdravo pametjo, dejstvi in elementarno logiko. Kar govorimo ostali, je neresnično, zavržno in nesvobodno. Beri, podvrženo sankcijam. Najsi gre za postopke, ki jih vodi policija, AKOS, kot državni regulator na področju telekomunikacij, in v zadnjem času vse bolj tudi »osvobojena« oziroma Svobodna RTV Slovenija, ki na YouTubu z izmišljenimi očitki o kršitvah avtorskih pravic (Kako je lahko nekaj, kar je javno, kar po definiciji velja za vse, kar naredi nacionalka, predmet kršitve avtorskih pravic?) poskuša blokirati neodvisne in vladajoči Svobodni oblastni kliki neljube vsebine. 

Premier namreč danes govori drugače kot včeraj, jutri pa trdi, da nikoli ni izrekel tega, kar je govoril danes in včeraj.

Namesto javnega mnenja smo dobili mnenje raznoraznih apologetov aktualne oblasti, ki nam sporočajo, kaj lahko oziroma moramo misliti, govoriti in storiti. Tako se proti sovražnemu govoru in pravici do življenja bori denimo Nika Kovač, zdravstveno politiko nam dejansko fura neki Jaša Jenull in tako naprej. Nihče seveda ne pooseblja govora Svobode v primerjavi s svobodo govora bolj, kot ravno naš presvetli premier. Ta namreč danes govori drugače kot včeraj, jutri pa trdi, da nikoli ni izrekel tega, kar je govoril danes in včeraj. Tako denimo najprej pove, da svojo uradno spremljevalko redno sprašuje za nasvete in vabi na sestanke, nato to vehementno zanika, na koncu pa prostodušno doda, da se ona oglaša, kadar želi in kjerkoli želi.  

Ko potem po novem uradni govorec Gibanja Svoboda, minister za mlatenje prazne slame in Slovence v zamejstvu ter po svetu, Matej Arčon, v nekem intervjuju modro ugotovi, da nastaja napačen vtis, da je prva konkubina v državi in dejansko Despojna, Tina Gaber, povsod prisotna, je farsa popolna. Ker omenjena Tina svojega Robija pač spremlja kot senca povsod. Doma in na praktično vseh službenih poteh v tujino. 

Vse to seveda tistih, ki imajo od govora Svobode, ki je uzurpiral mesto svobode govore, neposredne koristi, čisto nič ne moti. Ampak v svoji vehemenci, ki meji že na evforijo, so izjemno kratkovidni. To, kar sedaj počnejo drugim, se utegne zgoditi njim, ko bo imel škarje in platno oblasti v rokah kak drug krojač. Če si za ilustracijo sposodimo bojda s krvjo na steno ustaškega zapora napisan zapis Toneta Svetine v njegovi mojstrovini Volčiči: »Danes mi, jutri vi. Kolo sreče se vrti.« 

Naročniška vsebina