Šušmarstvo pri spreminjanju spola mladoletnih: vrata zaprla klinika, prepovedi zdravljenja

Vir: @freepik na Freepik
POSLUŠAJ ČLANEK

Dolgo pričakovani neodvisni pregled pediatrinje dr. Hillary Cass, ki ga je naročila britanska Nacionalna agencija za zdravje (NHS), je razburil podpornike ideologije spola. Skoraj 400 strani dolg Cass Review, opremljen z devetimi raziskavami, je pokazal, da imajo trenutne prakse za pomoč »transspolni« mladini šibke ali celo neobstoječe znanstvene temelje.

Anglija in Škotska sta se na poročilo že odzvali in prepovedali vrste zdravljenja mladoletnikov z občutkom neskladja spolne identitete s telesom (t. i. spolno disforijo), ki sicer veljajo za standardno prakso. Poročilo je opisalo tudi tvegane in neustrezne prakse britanske bolnišnice GIDS (ang. Gender Identity Development Service), specializirane za zdravljenje otrok s spolno disforijo. Ta je zaradi številnih opozoril in pričanj žvižgačev konec marca zaprla svoja vrata.

Medtem ko so mnogi poročilo pozdravili – v Veliki Britaniji se je delež transspolnega prebivalstva od leta 2000 petkrat povečal in največ med mladimi – na progresivni strani pozivajo proti preuranjenim odločitvam odločevalcev in zdravstvenih ustanov. Britanski Cass Review ima že sedaj mednarodne učinke.

Standardne prakse niso znanstveno utemeljene 

Spreminjanje spola ali spolna tranzicija vključuje socialno in medicinsko tranzicijo. Pri družbeni tranziciji gre predvsem za to, da se posameznik začne predstavljati kot nasprotni spol (prek sloga, oblačil, imena). V medicinsko tranzicijo sodijo zaviralci pubertete, hormoni in kirurški posegi. Medicinska tranzicija se imenuje tudi »potrditvena terapija«, ki se nanaša na »potrjevanje« spola, prilagajanje telesa spolni identiteti.

Otrokom se pogosto predpiše zaviralce pubertete, ki se sicer uporabljajo za otroke z motnjami, ki povzročajo prezgodnjo puberteto. Aktivisti in podporniki trdijo, da so posledice zaviralcev hormonov reverzibilne ter da je takšna terapija neškodljiva.

Ljudje z diagnozo spolne disforije se pogosto odločijo za hormonsko terapijo. Ženske, ki se identificirajo kot moški, jemljejo testosteron z namenom nižanja glasu, povečane poraščenosti, idr. telesnih atributov, ki so značilni za moške. Moškim, ki se identificirajo kot ženske, pa se ponavadi predpiše estrogene. V obeh primerih je tveganj več in v obeh primerih hormonska terapija po določenem času povzroči trajne spremembe (na primer trajno nižanje glasu).

»Potrditvenih« operacij je mnogo. Izvaja se predvsem odstranitev prsi pri ženskah in konstrukcija prsi pri moških, preoblikovanje genitalij, sicer pa tudi obraza, Adamovega jabolka, in drugega. V Veliki Britaniji se takšni posegi na mladoletnikih ne izvajajo, se pa to dogaja v ZDA.

Pregled je ugotovil, da za koristi socialne spremembe spola ni dokazov, pod vprašaj pa je postavil tudi trditve o zaviralcih pubertete. Dokazi, da zaviralci pubertete izboljšujejo duševno zdravje, so zelo šibki; učinki na kognitivno in psiho-spolno zdravje pa niso znani.

Njihova prednost naj bi bila v tem, da omogočijo otroku več časa za odločitev o ireverzibilnih posegih (hormonski terapiji ali operacijah) ter pravočasno zaustavijo nezaželeno ali »napačno« puberteto, ki bi telo spremenila na način, ki poglablja občutke neskladja telesa z identiteto. Toda po navedbah pregleda se za nadaljnje ireverzibilne posege za zaviralce pubertete odločijo praktično vsi. Belgija in Nizozemska sta po izidu poročila pozvali k omejitvi uporabe zaviralcev pubertete.

Prav tako ima po navedbah poročila uporaba hormonov pri mladoletnikih veliko neodgovorjenih vprašanj. Primanjkuje znanja o tem, kako na mladoletne paciente vplivajo na dolgi rok.

Pod vprašajem tudi največje avtoritete na področju medicine

Poročilo je kritično do smernic, ki so jih pripravile največje organizacije in avtoritete na področju zdravstvene oskrbe transspolnih – Svetovna organizacija za transspolno medicino WPATH, Ameriška pediatrična akademija (AAP) in Združenje endokrinologov (ES). 

Cassova je izpostavila, da avtorji smernic niso neodvisni, in krožno nanašanje smernic (ena smernica brez podlage dokazov se utemeljuje na podlagi druge smernice, ki je prav tako neutemeljena).

Nazadnje je poročilo izpostavilo tudi slepo sprejemanje teorije spolne identitete. Oče teorije, Kohlberg, je leta 1966 pisal, da je spolna identiteta konstantna od petega ali šestega leta, kar ne sovpada s trenutnimi trendi vse kasnejše transspolnosti ter pojava detranzicije, ko si posameznik glede spreminjanja spola premisli.

Nekateri ključni izsledki: neodgovorjena vprašanja in tvegane odločitve

Pričakovanja od zdravstvene oskrbe so pogosto zelo različna od klinične prakse. Mednarodnih smernic se ne da aplicirati v NHS v Angliji. 

Raziskav na tem področju je veliko, a so slabe kakovosti, kar pomeni, da ni dokazov, na katerih bi utemeljili klinične odločitve. Zaradi tega tudi otroci in njihove družine ne morejo podati informiranega soglasja.

Zdravniki ne morejo z gotovostjo trditi, kateri od mladoletnikov v njihovi obravnavi bodo transspolno identiteto ohranjali v prihodnosti. Posredno to postavlja pod vprašaj tudi ireverzibilne posege. Tudi nova raziskava ugotavlja, da se nezadovoljstvo z »biološkim« spolom pri veliki večini otrok s starostjo razreši.

Za večino ljudi medicinska tranzicija ni najboljši način za spoprijemanje s težavami s spolno identiteto. Za mladino, za katere naj bi bila medicinska pot klinično ustrezna, je nujno hkratno naslavljanje duševnih in psihosocialnih problemov.

Poročilo utegne vplivati tudi na odrasle bolnike

Glede na priporočila dr. Cassove lahko pričakujemo, da se bo medicina preusmerila v psihoterapevtske pristope, ne le za mladoletne, temveč tudi za mlajše od 25 let, ugotavljajo v SEGM (Society for Evidence-Based Medicine). Še več, NHS se je odločila za izvedbo preiskave v storitvah in bolnišnicah za odrasle s spolno disforijo.

Britanska filozofinja Kathleen Stock, ki so jo aktivisti v preteklosti poskušali »utišati«, je v kolumni za UnHerd zapisala, da je poročilo resda razkrilo »očitno šušmarstvo« obstoječih praks, vendar si po njeni oceni pediatrinja ni upala dovolj daleč in je ostala na ravni uradnega in evfemističnega opozarjanja na pomanjkanje dokazov ter zatrjevanja, da ne želi nasprotovati LGBT skupnosti. Stockova meni, da je namesto takega pristopa potrebno »deprogramiranje« pripadnikov kulta.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike